Stara sem 27 let, z fantom živima skupaj že 5let in sma v tem času zgradila hišo in imava otroka..sedaj se mi zdi da nikoli nisem bila resno zaljubljena v njega,sanjala sem le o svojem domu in otroku nisem pa se zavedala da brez prave ljubezni ni sreče v življenju…
Ker že nekaj časa hodim v službo sem spoznala enih par oseb v katere sem se dobesedno zaljubila, dokler ni prišlo tako daleč da sem svojega tudi prevarala, on to ve in je na mojo željo on prevaral tudi mene..Jas z njim v spolnem življenju nisem nikoli uživala vedno me sili v to in zato imava tudi probleme…
Sedaj imam že novo ljubezen ki je starejša od mene 10let, poročena in ima tudi 2 otroka.On pravi da nikoli v življenju ni čutil tako močne ljubezni kod sedaj do mene, in jas čutim isto…Poznava se že več let ker delama skupaj, razmerje pa imava 3 mesce.On kod jas razmišlja o tem da bi začela novo, skupno življenje ker eden brez drugega več ne zdržima in nama je zelo težko ko se morama skrivati pred “svetom” ker je najina ljubezen “skrivnost za vse”..Jas se nevem odločiti ker se bojim tega velikega koraka ker imam hišo in otroka in sedanji me ima zelo rad(preveč rad) in bi z tem prizadela njega in celo družino..
Kaj naj naredim??- sama ne vem, zavedam pa se da teh5 let skupnega življenja z njim ni nič v primerjavi z leti ki me še čakajo in da večno nebom mogla živeti in trpeti z nekom ki ga nimam rada,in mislim tudi da bo otrok veliko bolj srečen z srečno mamico..Zato lepo prosim še za vašo mnenje…
Hvala!

Pozdravljeni!

Najmočneje se me je dotaknil stavek, otrok bo srečen, če bo srečna mamica. Otrok je srečen, če mami in ati živita skupaj in sta se v odnosu našla. Če konstruktivno rešujeta probleme, ki so med njima nastali. To je najboljši model za otroka. Tam je varnost. Ločitev otroka zelo pretrese in čustveno “raztrga”. Nakar se z ločitvijo problemi šele začnejo, saj se je potrebno dogovoriti, kako se boste srečevali, kdaj bo oče imel otroka, kako bosta delila premoženje… Odnosi so zelo kompleksni, zaljubljenost, ki je na začetku odnosa, traja samo neko določeno obdobje. KO zaljubljenost popusti, se začne odnos. Šele takrat veš, kaj vse si odnesel od doma in koliko moči in vere potrebuješ, da zmoreš zaživeti drugače.

Odločitev za drugačno življenje ni nikoli preprosta, saj ločitev za seboj potegne veliko sramu in očitkov. BIti ločen je pečat, ki ga nosiš vse življenje. Nosi ga pa tudi otrok. Vsekakor v nekih nevzdržnih odnosih, ni smiselno vztrajati zaradi otroka. Vi najbolje veste, kaj je prav za vas in kako se boste odločiti. Vaše pisanje pa mi daje občutek, da je vaša zaljubljenost le odraz neke stiske med vama s partnerjem, način kako pobegnete v svoj svet, da ne čutite več sebe in bolečin, ki si jih s partnerjem zadajata in so normalne, naravne in posledica nepredelanih čutenj, ki sta jih prenesla iz svojih primarnih družin. Vztrajati, iskati pomoč, se pogovarjati, verjeti, da zmoreta začutiti ljubezen drug do drugega je pot, ki je zelo težka in glede na izkušnje v terapevtski praksi močno dvomim, da se ta čutenja, ki sedaj blokirajo sproščen odnos, ne bodo prenesla tudi v nov odnos. Če ne zmorete začutiti ljubezni, kako jo boste čutili v novem odnosu, ko se bodo prebudila stara čutenja? In ob sebi imate poročenega moškega, ki ne zmore začutiti svoje žene ter beži k ljubici. In iz terapevtske prakse povedano, se ti moški največkrat vrnejo k svoji ženi.

Za karkoli se boste že odločili, ob tem upoštevajte tudi otrokova čutenja in to kar on doživlja. Tudi če se boste ločili, on potrebuje tako mamo, kot očeta, saj je to tisti odnos, ki ga bo najgloblje zaznamoval.

Vse dobro vam želim v prihodnje, pa srečno.

SAbina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

Pogostokrat se kar strinjam z vašimi mnenji ga. Sanovnik, ampak tokrat se mi zdi, da se malce “ustrelili mimo”.

“BIti ločen je pečat, ki ga nosiš vse življenje. Nosi ga pa tudi otrok.” -kot ste dejali – fama “biti ločen” ločenec ali ločenka, ni ne sramotno ali ponižujoče. Pogostokrat je to dejanje velikega poguma, ki ga marsikdo ne zmore storiti. Vzroki so poznani (strah pred samoto, sramoto, finančna odvisnost, kaj bodo rekli “sosedje”, itd…..)
Raje živijo ož životarijo življenje brez tega, da bi se ljudje zavedali svojega poslanstva. O praznih zakonih je bilo napisanega ogromno.

Po pisanju “starlet” sodeč, pa je moje mnenje, da v tem razmerju skupaj nimata več kaj iskati. Mislim da je samo vprašanje časa, kdaj se bosta poslovila, danes, naslednji teden ali pa čez eno leto. Rezultat bo isti.
lp rozi

Jap, Rozi2

Bit ločen ni ne sramotno in ne ponižujoče in v tem pogledu ni pečat.

Če sta dva, potem ko sta prevetrila, predebatirala in predelala svoj odnos, ugotovila, da skupaj ne moreta in gresta sporazumno narazen brez hudih bolečin in zamer, ter zavedajoč se, da bosta ostala v odnosu kot starša za vedno in da sta dolžna oba skrbeti za otrokovo dobro, potem, potem ločitev ni pečat.

Ampak, roko na srce, kolk se jih pa loči na tak način? Ponavad gre tko, da se en odloč, da bo šel, v upanju, da bo s tem prekinil vse odnose s tadrugim in zaživel na novo. Tadrug pa, ko je postavljen pred dejstvo, usmeri vso bolečino v odhajajočega. Počut se izdanega, prevaranega in začne za vse gorje krivit tega ki odhaja. In namesto, da bi šla narazen kt dva človeka, se začne vojna. Umazana vojna, polna sovraštva, bolečine, namere prizadet druzga vsaj tolk, kokr je prizadet sam. Brez izbire sredstev, clo tolk daleč gresta oba, da za svoj boj uporabljata otroke. In to zna it tud v nedogled. Vsekakor pa tolk cajta, da se čustven naboj al izčrpa al pa en od njinu podleže. Tragika tega boja je pa v tem, da najblj najebejo otroci. Iz tega boja pridejo ven čustveni invalidi, zaznamovani za celo življenje.

V takem primeru je pa ločitev pečat. In to fest zajeban pečat.

Zakaj sem dal tak primer?
Ker se to kej lahko zgodi tudi Starlet.
Pet let sta skupej. V teh letih sta zidala bajto in dobila otroka. In zidanje in otrok ti vzameta velik cajta. Tolk, da sta zanemarla drug druzga. Da se nista pogovarjala, da nista reševala sprotne probleme in stiske, ki sta jih doživljala v odnosu, ampak pometala vse skupej pod preprogo. In bajta je bla krasen izgovor, da se ni blo treba s tem soočat. Ker ni blo cajta kao. Ker pol, k bo bajta fertik, pol bosta pa zaživela, pol bosta mela pa cajt zase. Pol bo pa tko lepo in vse dobr. Pol bo cajt za nežnosti, za zaupljivost, crkljanje, ljubljenje…
Ampak, odnos je nekej, kar morš negovat skoz in delat ves čas.
Kva se je zgodl. Bajta je fertik, cajt je. In namest, da bi se mela fajn, tko kt sta si risala v enih slikah, so udarle ven vse tiste stvari, ki sta jih pometala pod tepih. Vse zamere, vsa zatajevanja, vse bolečine, vsa šara, ki sta si jo v teh letih pridelala v odnosu in tista, ki sta jo v odnos privlekla iz matičnih družin. In ni blo več bajte, katere zidavo sta prej tko učinkovito izrabljala za bežanje pred, kva, problemi, stiskami, nezadovoljstvom, zamerami, molkom, bolečino…
Srečala sta se sama s seboj in drug z drugim. Ona se je odločila, da bo zbežala v objem k drugmu. On se pa v strahu pred zapustitvijo prilagaja v nedogled v upanju, da bo enkrat kr bolš in da se bo odnos uštimal sam od sebe. Si predstavljam, kolk enih zamer tišči vase, ene bolečine, jeze…
Vse bo enkrat udarl ven. Če ne prej, ob ločitvi ziher.

Takrat se kej lahko zgodi, da se bo ponovila zgornja zgodba. In če se bo, bo ločitev pustila hud pečat. Na vseh sodelujočih, predvsem pa na otroku.

Žal.

Zelo prijazno od vas da odgovarjate na tole vprašanje čeprav si ne zaslužim nobenega dobrega odgovora(ker pač varam)..na drugih forumih sem dobila same neprijetne odgovore ki mi nič ne pomagajo pri moji odločitvi…

Zdaj je že prišlo tako daleč da sem jas njemu priznala da ga nimam več rada in da ne mislim z njim živeti ker to ni moje življenje in ob celonočnih pogovorih mi odgovori “da raje živi v zaporu kod sam v tejle hiši, ki sma jo zgradila skupaj”..nevem več a je to grožnja? bojim se da mi bo kaj naredil če ga zapustim al pa da bo sebi kaj naredil..Kako naj si razlagam njegove besede….??

lep pozdrav!!

Pozdravljena rozi2!

Ločitev ni sramotna in tudi ni ponižujoča v kontekstu, kot ste razumeli. Zapusti pa za seboj veliko občutja sramu in ponižanja, ki ga človek nosi vse življenje in je s tem zelo težko živeti. Poznam veliko otrok, ki prihajajo iz ločenih družin, sedaj že odrasli ter skrivajo v službi in pred okolico, da je njihova družina ločena. In pred kratkim mi je nek moški pripovedoval o neki x ženski. Njegov prvi stavek je bil:”Ženska se je ločila…” Stavek je zelo odzvanjal v moji glavi, spraševala sem se zakaj? V tem smislu je to pečat, za okolico si vedno ločenka, ločen in glede na to, kaj vse hudega in težkega ti ljudje preživijo, nosijo še to breme.

Morda sem v tem odgovoru delovala malenkost ostro in sem tudi pričakovala odklonilne odgovore. Včasih je preprosto potrebno povedati resnico, saj se ljudje zaljubijo in živijo v neki svoji iluziji, kako bo ta nov odnos sanjski in drugačen. Morda bo pa res našla srečo v novem odnosu, verjamem, da tudi ta pot obstaja, če dovolj prečutiš pri sebi vse tisto, kar te je pognalo v ločitev. Zelo redko pa se dobro končajo odnosi, ki so se začeli še v času, ko sta partnerja imela vsak svojega partnerja, saj ni prostora prečutiti čutenj ob ločitvi. Zato se vsa ta čutenja prenesejo v nov odnos, ki po statistiki razpade še prej, kot prvi.

Nikoli ne trdim, da ljudje morajo za vsako ceno vztrajati v nemogočih odnosih in tudi za otroka je lahko to zelo slabo, velikokrat pa slišim stavek, da bo otroku bolje, če bo… Ali ni to samo izgovor za naša dejanja, za sram, ki se nam prebuja, za stisko, ki je ne začutimo? In v tem smislu je to zloraba otroka. In kje je v takšnem bolečem odnosu otrok? Ali je res začuten s strani staršev?

Velikokrat začutim žalost, ko ljudje ne uvidijo, da je odnos, ki ga gospa opisuje rešljiv, da se iz te teme, da priti na svetlobo, kjer je spoštovanje in sočutje. Resnično to potegne za seboj veliko garanja in potrebno je veliko vere in poguma, vendar se da. Žal mi je predvsem otrok, ki trpijo, ker starši ne zmorejo drugače. Vendar se hkrati tudi zavedam, da veliko ljudi ne zmore, ne najde poti in se odloči drugače v upanju, da bo bolje. In velikokrat tudi je bolje, predvsem za žensko, ki je prvič postavila možu, ki je alkoholik, meje in odšla. Zato je včasih ločitev olajšanje za vse. Velikokrat pa je še huje, saj človek pobegne iz enega katastrofalnega odnosa v drugega, ne vedoč, kaj se mu v življenju sploh dogaja in da je njegovo življenje vodeno od nepredelanih čutenj.

Ločitev ni nikoli preprosta in je za vsakega v družini boleča, stresna. Sploh ni besed, kaj ti ljudje vse pretrpijo, ob tem pa so velikokrat storjene velike krivice, ki zelo bolijo.

Gospa, ki sprašuje, pa sama najbolje ve, kaj čuti in kaj je zanjo najbolje. Če jima je odnos vreden, bosta poiskala pomoč, ali bosta pa šla narazen. V obeh primerih bo davek velik.

Vse dobro vam želim v prihodnje.

Sabina

Gospa Starlet,

ko ste prvič pisali, sem vam napisala dolg odgovor, pa sem ga na koncu zbrisala, ker sem sebi obljubila, da bom nehala sodelovati na forumu, ker moram tisoč drugih stvari urediti…

sem vam napisala odgovor poln razumevanja, ker kolikor vas razumem šele sedaj spoznavate kaj je med moškim in žensko možno… kar je lepo… zato ne hitite, če vas ta nov moški ljubi, če vas ima zares rad bo počakal in če imate vi njega zares rada, da ne gre le za strast, boste zmogla počakati tudi vi. Dajta si čas, prav tako dajte čas vašemu odnosu z možem, predvsem pa ne pozabite, da je tam še otroček, ki bi ločitev najmočneje čutil, pa če je mamica še tako zaljubljena in srečna z novim človekom, kajti vprašanje je, če bo tudi vaš otrok srečen z njim, ob njem, ob novih bratcih, sestricah, ob zavedanju, da družina ni več skupaj. Tega ne berite kot obsojanje, ampak kot dejstvo, ki ga niti jaz niti vi ne morete spremeniti. Zato dajte čas celotni zadevi, morda bi bilo najbolj pametno, ne biti v tem času intimna z nikomer, ne z možem, ne z novim moškim, ampak le pogovor in še enkrat pogovor…. Tudi teh 5. let bosta mogla predelati skozi pogovor, pa čeprav niso bila bog ve kaj… verjemite… imejte razumevanje do sebe na eni strani, ker se kot kaže prebujate iz tega, v čem ste spali… na drugi strani pa bodite polno budni, da boste napravili, kot je prav… dajte si čas, da se vidi ali je nova ljubezen res ljubezen ali le prehodna iskra… morda date možu priložnost, da se nauči novega posluha do vas in ga s tem začutite, kot še nikoli, ker v končni fazi je le oče vaših otrok, morda pa čas res pokaže, da sta vajini poti že notranje ločeni in jih ločite še navzven… Zagotovo boste napravili prav, a ne v tem trenutku… čez čas – v tem trenutku se le umirite in vidite, da le ni vse tako črno in tragično, lahko bi bilo veliko huje, dajte si čas, da pogovor stvari umiri, razjasni in da se lahko odločite spontano… vi to zmorete… predvsem pa ne pozabite, da otrok že čuti, da se družina maje, zato poskrbita oba, da bo to čutil čim manj.