Kako naprej..
Pozdravljeni,
prišla sem v situacijo,ko ne vem več kako naprej.Z možem sva skupaj enajsto leto in skoraj toliko let se poznava tudi z njegovo hčerko.
Omenim naj to ,da vzrok za ločitev nisem bila jaz ,da so bili že narazen,ko sva se spoznala midva.Ampak ,ko sva obelodanila najino vezo, se je njegova bivša partnerka ,torej mati deklice, začela precej čudno obnašat…”napadala” me je ,kjerkoli me je videla,pa naj je bilo to na ulici ali v trgovini ali po telefonu…posredno se je čez nekaj časa začela drugače obnašat tudi deklica….ampak vse to smo “preživeli”….
in danes je ta deklica že prava dama ,torej najstnica.Vsa leta smo imeli sicer kar dober odnos,z bolj ali manj večjimi izpadi ,sicer so vzponi in padci prisotni v vseh skupnostih oz. družinah.V vseh teh letih smo se tudi veliko družili(zimske- poletne počitnice,prazniki,najmanj 2x tedensko in pa tudi vsak drugi vikend).Večkrat je bila pri meni tudi ,ko moža ni bilo doma in sva se kar razumeli.Sicer smo imeli nekaj težav s privajanjem, če je dalj časa ni bilo pri naju ,to je morda trajalo kakšno uro ali dve,potem je bilo vse v redu.Morda sem že takrat, ko je bila še manjša zasledila nekakšno tekmovalnost z menoj ,kot recimo to,da je hotela imeti enake stvari kot jaz ,da je hotela,da veljajo zame enaka pravila ,kot zanjo,itd …no pa tudi to smo potem z leti nekako razčistili.Velikokrat se mi je zdelo,da laže ,ko sem to omenila možu ,je rekel,da to pač ni nič takega in da itak vsi otroci pomalem lažejo,da pa se bo o tem z njo pogovoril.Pogovorila sta se,ampak laganje se je kar nadaljevalo…od čisto malih stvari, pa do tega,da že mesec dni ni hodila v glasbeno šolo,pa je govorila ,da hodi..do tega ,da je bila kar naenkrat bolana in ni šla v šolo,itd.V šoli je sicer odlična učenka,ampak kar veliko manjka.Vlanskem letu je bila njena mama skoraj dva meseca odsotna,zdravila se je v psihiatrični bolnici.Moževa hčerka je v tem času živela z nama,z mamo se je redno slišala po telefonu in tudi obiskat jo je šla.Nikdar ni bila ne vem kako zgovorna ,vedno malce zadržana.Mož se je hotel z njo pogovoriti tudi o mamini bolezni,pa je rekla ,da se je že pogovorila z mamo in da bo itak skoraj doma.Niti on niti jaz nisva več drezala vanjo.
Letos se je to ponovilo…njena mama je šla zopetv bolnico ,,,tokrat za mesec dni in prostovoljno,češ ,da se tam prijetno počuti.Moževa hčerka je zopet živela pri naju oz. z mano,ker je bil mož na službenem potovanju.Sva se kar lepo razumeli in zdelo se mi je ,da je vse v redu.
No,njena mama je zdaj že doma in moževa hčerka živi zopet pri njej in občasno prihaja k nama.Z možem se odlično razume, celo bolj kot s svojo mamo,mene pa zadnje čase popolnoma ali skoraj ignorira.Še ,ko me ..če me …pozdravi, gleda mimo mene.Sem mislila, ta je pač samo preblisk ,da se bo stanje popravilo ,ampak ne,le nadaljuje se…seveda sva se najprej pogovorila midva z možem ,kaj bi lahko bil vzrok,potem se je nekega večera,ko sta bila sama pogovoril tudi z njo…
Ko jo je vprašal, kaj je vzrok takemu obnašanju,je bila najprej tiho in sploh ni hotela odgovarjat,potem pa je rekla,da midve itak NE MOREVA NIKOLI imeti dobrega odnosa ,ker pač nisem njena mama, da je jaz nimam pravice “komandirat”,da naj naredi naloge ,da naj hodi na treninge,koliko je lahko dnevno na rač. in podobno ,najbolj pa me so me prizadele laži in sicer,da sem jo enkrat ,ko je bila manjša zlasala,da sem jo kregala,da sem grdo govorila o njeni mami…
V času ,ko je bila njena mama v bolnici in ko sva bili sami,sem seveda jaz določala koliko je lahko na računalniku,da se mora pripravljat in učit za šolo,da mora redno obiskovat treninge…ampak vse v skladu z našim prejšnim načinom življenja…nikoli nisem vpila nanjo ,še manj tepla oz. lasala …in tudi nikoli nisem grdo govorila o njeni mami,še takrat ne, ko me je vsepovsod zmerjala.Vedno, ko me je potrebovala,sem ji bila na voljo… za pomoč pri učenju ,za nasvete pri oblačenju ,frizuri,za nasvete ,ko se je skregala s prijateljicami.Zadnji mesec,ko je bila pri naju,sem ji zjutraj pripravljala zajtrk ,ji zvečer v posteljo nosila toplo mleko in med ,da je lažje zaspala,tudi v spalnici sem ji dovolila prespat…
Zdi se mi ,da sem se zanjo trudila še bolj ,kot bi se za svojega otroka in to kar se mi dogaja sedaj,me je tako zelo prizadelo,da sploh ne vem ,kako se bom odzvala ,ko jo bom zopet videla.Po pravici povedano ne vem več ,kako naj se obnašam in kaj naj storim,da bo prav…in še vedno iščem vzrok ,kaj jo je pripeljalo do tega,da me obrekuje svojemu očetu…
Lepo pozdravljeni!
Napisali ste:«Zdi se mi ,da sem se zanjo trudila še bolj ,kot bi se za svojega otroka in to kar se mi dogaja sedaj,me je tako zelo prizadelo,da sploh ne vem ,kako se bom odzvala ,ko jo bom zopet videla.« Veliko ste naredili zanjo, ji bili skoraj kot mama, se trudili, ona pa se odziva z lažmi. Vprašala bi vas, koliko te prizadetosti čutite, pa je njena, vendar tega ne prepoznate. Ona je prizadeta in ker nima besed, da bi ubesedila svoja čutenja, vam po čutenjih pove, kako ji je. Prizadeta je in to zelo. Ne vemo točno, kaj to punco tako boli, najverjetneje pa ji ni lahko živeti ob mami, ki kar odhaja v psihiatrično bolnico in ob očetu, ki mi nekako po vašem pisanju kar zmanjka. Kod da ste vi prevzeli vlogo starša. Morda je mama resnično nefunkcionalna, kje pa je oče? Zdi se mi, da ste veliko njegovega dela prevzeli nase, pa tudi maminega, v upanju, da vas bo ta punca sprejela, pa vendar se obrača vse proti vam.To je vaše doživljanje in tudi tukaj ste opisali predvsem to, kar doživljate vi ob njej, nikoli pa ni ona bila vprašana, kaj pa ona doživlja, kakšen je njen svet, kaj jo tako boli. Stavek:« da midve itak NE MOREVA NIKOLI imeti dobrega odnosa, ker pač nisem njena mama, da je jaz nimam pravice “komandirat”,da naj naredi naloge ,da naj hodi na treninge,koliko je lahko dnevno na rač.« Koliko ene bolečine vre iz nje, ker ni začutena in slišana. Tud, če oče nagovori stisko pri njej, reče, da se je že pogovorila z mamo.« Vztrajati je potrebno gospa, ta deklica potrebuje nekoga, ki bi jo začutil in razumel.« Tudi to, naj naredi nalogo in hodi na treninge, je očetova naloga. Preveč skrbi ste prevzeli nase, kje je oče? Zdi se mi, kod da je med dvema ženskama in ne ve, kateri bi verjel. Hčerka je hčerka in ima svoj svet, vi ste žena in doživljate življenje in odnos z njim zelo drugače.
Rekla bi pa še tole. Težko je hoditi otroku od enega starša do drugega in večno nositi v sebi bolečino, da družine, ki si jo želiš in ki jo imajo drugi otroci, ne boš nikoli imel. Naravna reakcija je, da takšnega otroka začne marsikaj motiti na očetovi partnerki, saj otrok tega ne more sprejeti. Večno si želi celost in družino, ki je nikoli ne bo imel. Večno bodo dopusti zaznamovani z nekom, ki ni mama, pa bi morala biti zraven. Zato se vedno zapleta, ko je maturantski ples, ko je poroka, ko so vnuki, vedno živiš z zavedanjem, da te družine nikoli več ne bo.To je otroški svet. In s tem je zelo težko živeti.
Sedaj je v S.O.S.-u izšel članek, mami in oči sta se ločila. Preberite ga. Morda boste drugače ugledali svet otroka, ki živi v ločeni družini. To je bolečina, ki ji ni konca. Če starši znajo videti, začutiti in ovrednotiti to bolečino, je temu otroku v življenju veliko prihranjeno. Velikokrat pa je na žalost tako, da v teh odnosih otrok ostaja sam, razbolel in brez stika z starši, saj le ti nimajo modela, kako poiskati otroka v njegovem čustvenem svetu.
Vi pa te laži in prizadetosti vzemite toliko resno, da boste začutili kako je njej. S tem ko vas je prizadela in lagala, je povedala samo to, da se ona v sebi počuti zelo zlagano in prizadeto. Od kje ta laž gospa, ne vemo, ampak očitno jo zelo boli.
Oče naj prevzame več svoje vloge in naj bolj vztraja v pogovoru z njo, na način da samo posluša, neglede na to, kaj bo slišal. Naj ima deklica prostor, da izrazi to, kar jo boli. Če bo poiskal stik z njo, ne bo več potrebe po laganju. Tukaj očeta očitno zelo dobi v odnos. Njen stavek, da vi nimate pravice komandirati in določati njenih treningov, je rekla očetu, saj bi najverjetneje rada, da oče poišče stik z njo, se zanjo bolj zanima. Tudi laži je rekla očetu in ne vem, če imajo kaj veze z vami, razen, da so na vas naslovljene. Zakaj je potrebno očetu lagati, kaj s tem dobi, ker oče ne zmore na drugačen način navezati stika? Morda pa je na vas ljubosumna, ker ste zamenjali mamo in se počuti ogroženo? Koliko jo lahko samo razumete v tej bolečini, ne da bi se vpletli vanjo? Težko je gospa, verjamem, ker ste vpeti v odnose, ki so zelo težki in boleči.
Veliko ste naredili zanjo in to je za vas velika pohvala, saj vam ne bi bilo treba. Vendar ona ima mamo in očeta, ki sta dolžna poskrbeti zanjo in za njene potrebe.Kje sta?
Vse dobro vam želim v prihodnje in srečno.
Priporočam vam tudi knjigo: Zdrav otrok in ljubezen staršev.
Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]
Gospa Sabina,
zahvaljujem se vam za izčrpen odgovor.Sem veliko premišljevala o vsem in že ko sem prebrala vaš odgovor ,mi je bilo nekoliko bolje.In še kako res je ,da ima mamo in očeta,ki sta dolžna poskrbeti zanjo,dolžna se čutim tudi jaz..
Pogovorili smo se in deklica je zanikala skoraj vse obtožbe ,ki so prej letele name ,čeprav sva ji oba rekla ,naj nama pove vse kar jo muči in kar ji ni všeč .Vprašala sva jo kaj bi spremenili ,da bi se bolje počutila,ali bi bila rada več samo z očetom ,itd,itd.Najprej je rekla,da je vse ok tako kot je, potem pa v jok…da midva nimava pojma ,kako je njej,ker nima pravega doma,da se seli od mame k očetu in nazaj in da vsi kamor koli že gremo,vemo kam se vrnemo,da imamo dom, ona pa ne.Jokali smo vsi…
Pri naju ima svojo sobo.Že nekaj časa se je lahko sama odločala,kdaj bo pri naju in kdaj ne, (tako,da je bila večkrat z nama tudi zunaj določenih uradnih stikov)praznike preživljamo skupaj ,med poletnimi počitnicami je najmanj mesec dni z nama…nikoli nisem pomislila,da se tudi tukaj ne počuti doma in sedaj to.Potem jo je mož vprašal ali bi bila rada še več z nama,pa je odgovorila ,da naj ostane tako kot je.
Mož je vzel nekaj dni dopusta, veliko sta se družila in se pogovarjala,vendar ,ko je pogovor nanesel na njeno mamo, se je zopet zaprla in o tem ni hotela kaj preveč govoriti.
In sedaj je šla njena mama po treh mesecih in pol zopet v službo.Ker je imela prej s sodelavci in nadrejenimi zelo slab odnos ,je seveda niso lepo sprejeli.Iz službe je zopet prišla vsa vznemirjena ,jokala je …deklica je ostala doma in ni šla na trening.Ko je mož klical deklico,je hotela govorit z njim tudi njena mama in vse to mu je povedala sama.Da jo na delovnem mestu psihično trpinčijo,da bo “vse ” dala v javnost in da ji je vseeno kaj bo z njo,lahko gre tudi v zapor,pa ji bo vseeno.Mož jo je tolažil,jo opomnil ,da ima hčerko,da jo ima hčerka zelo rada in da jo potrebuje,pa mu je odgovorila ,da ve ,da bo itak on poskrbel zanjo…
Deklica je bila po tem dogodku zopet pri naju,zopet zadržana in nič kaj dobre volje,kot bi dekle njenih let moralo biti.Ob vprašanju kako je ,pravi ,da je vse v redu.Že nekaj časa ne hodi k nobeni interesni dejavnosti več ,niti na treninge,le še v šolo.
Ne veva več, kako bi ji lahko še pomagala,razen,da lahko pokliče in pride kadarkoli,če bo imela probleme ali ne ,če bo karkoli rabila.Njen odgovor:Ja, v redu.
Lp
Ja,sedaj bi bilo to najbrž tudi pravno možno…ampak ,tudi ,ko sva ji predlagala,da bi bila več tukaj, je rekla,da je tako ok.Prisilit je ne moreva,stara je 14 let…mamo ima rada ,pa kakršnakoli že je. To je normalno.Tudi midva se bojiva ,da bi bilo z njeno mamo potem še huje,če bi midva šla v to…
Hudo je.