Pozdravljeni!

Moj problem izhaja iz primarne druzine. Delno ste jo, tisti ki spremljate tale forum ze zasledili s strani moje sestre. Namrec je absolventka in dogovorili sva se (sporazumno) brez kakrsnekoli prisile, da bo pazila na mojega sinka, dokler ne diplomira in najde sluzbe. S strasi se ne razumem najbolje, saj zanje nisem nikoli dovolj dobra (predebela, premalo izobrazena (sem diplomirala in vpisala magisterij, ki pa zaenkrat se stagnira)). Sestro se vedno oni financno podpirajo.
No, in ko sem jih obvestila o tem, da nam je sestra to obljubila, je pocilo. Za njihovo reakcijo o tem, kako je potem ne bosta vec vzdrzevala, kako bo potem stagnirala, mi je povedala sestra.
Zaradi vseh nepojasnjenih stvari sem jima poslala pismo, v katerem sem jima razkrila kako cutim, (varovanje sina sploh nisem omenila), ampak pac o tem, da sem se vedno pocutila manjvredno, o tem, da sem morala sedeti v avtu, ce so oni koga obiskali, da zanju nikoli nisem bila dovolj, da mojega partnerja ne sprejemata…
Njihova reakcija:
napad na sestro, zakaj mi je povedala.
napad name, da nic od napisanega ni res
mamin jok, da je tako obupana. Ce bi prisli ziveti k njim, bi nam ona pomagala. (Varusko smo ze nasli in res nikogar v nic ne silimo.)
mamin jok, da ne zmore vec, da jo bo konec od moje nehvaleznosti in nesramnosti.
Seveda me ta njen jok mori. Kljub temu da zivim precej stran, nisem imuna za vse skupaj. Tudi starsa se med seboj ves cas prepirata in to ze odkar pomnim.
Ne vem, kaj naj storim, kako naj se uprem tem pritiskom. Seveda delam napake in gotovo sem ju kdaj prizadela (ceprav sem bila vedno pridna puncka in je zame skrbela izkljucno babica do vstopa v solo, ko je bil problem vsaka stirica).
Prosim za kak nasvet

preberi knjigo strupeni starši, morda si jo celo kupi, preberi še čustveno izsiljevanje.

glede pisma, se mi ne zdi slaba ideja, da si ga napisala in povedala svoje mnjenje. bolj me zanima, kaj si pričakovala kot odgovor? mar ni bil pričakovan (saj poznaš mamo?). dokler deluejš kot si do sedaj, se ne bo nič spremenilo. moledovanje za pozornost, prošnje, da slišijo kaj rada delaš s srcem in koga tvoje srce ljubi, čutiš in veš, da te do sedaj še niso upoštevali. povej mi, zakaj misliš, da te bodo kar naenkrat? morda nekega dne, a zavedaj se da se mora nekaj spremeniti! najlaže pa spremeniš sebe, se pravi da si vsak dan sproti poveš, da si v redu človek, ki ima svojo lepo novo družino, in da ne moreš vplivati na domače, ne na to, akj bodo rekli, povedali, kako se obnašali.

drugega recepta ni. ti si tista, ki mora reči, da te ne bo GANILO. vsak dan si to povej!
zavedaj se da imaš ob sebi sestro, skupaj sta dali to skoz in se lahko skupaj bodrita. jaz nisme imela nobenega!

knjige pa le preberi.

vse dobro,

p

Živjo,
če si prebereš moj odgovor tvoji sestri – tebi bi napisala enako. Imaš svojo družino, moža in sina, ki ju imaš gotovo najraje na svetu. Dokazala si svojo pridnost, uspešnost in odgovornost na različnih področjih. Padla si le na preizkusu trganja od staršev. Za tvojo in sestrino srečo – morata se odtrgati od staršev. Imata pa tudi druga drugo.
Ne dovolita vmešavanja v lastni življenji. Pa pika.

Veliko sreče in še več volje,

Katka

tvoja mama izvaja to, cemur pravimo pasivna agresija. Hudo custveno izsiljevanje z obcutkom, da te ne bo vec marala, ce kaj ne bo po njeno, ignoriranjem … ce pa vidi,da to ne pali, pa zacne jokati, kako si nesramna in nehvalezna. Na vsak nacin ti poskusa vzbuditi slabo vest.
Ne glede na to, da to ni fizicna agresija, ki se je ne da videti in da nimas nobenih modric, je povsem jasno, da gre za zelo hudo agresijo. Tvoja mama je izredno agresivna.
Count your blessings. Ne zivis z njo in imas svojo v redu druzino in sestro. Dokler ji bos pustila, da ti hodi po glavi, ti bo tudi hodila in tega ne bo konec, ce ne bos potegnila crte sama. Ce ti joka po telefonu, da jo bo konec zaradi tvoje nesramnosti, reci, da potem je pa res brezveze, da se s tabo pogovarja, in zabrisi dol telefon in je ne klici vec in ne odgovarjaj na njene klice. Ko ji bo potegnilo, da ne bo videla ne tebe ne vnuka, ce bo tezila, se bo zacela obnasati drugace.
Rez moras narediti sama. ko bos ti pripravljena in se bos odlocila, da se NIHCE ne bo s tabo pogovarjal in te ponizeval na tak nacin, in to tudi jasno dokazala, te bodo tudi drugi zaceli bolj upostevati in se zaceli obnasati drugace.

predlgam še knjigo V kletki ljubezni!

strinjam se z vsem zgoraj napisanim, rekla bi samo še to, da se raje zelo poveži s sestro in tudi njej pomagaj pri osamosvajanju od staršev. opirajta se izključno ena na drugo. tvoja mati pa te, žal, čustveno zlorablja in je grozljivo sebična. to je njen problem. ti pa se raje posveti svoji družini, svojim opravilom in študiju. poskrbi, da bo tvoj zakon čim bolj srečen in družinsko življenje čim lepše.
Kar pa se tiče odnosa in stikov z mamo: tudi jaz ti predlagam, da jo krepko nadereš in preslišiš vsako jokanje, jadikovanje in grožnje itd itd. in ji poveš: sedaj se greva po moje ali pa se sploh ne greva!
morda se bo spremenila (ona se ne bo, ampak v odnosu do tebe se bo morda začela drugače obnašati). nikakor pa se ne seli k njej!!!
želim vama obema, da vama uspe in se rešita teh obupnih vezi.

Že od spočetja dalje mati spremlja svojega otroka, z njim doživlja najsrečnejše dni življenja in je obenem prva, ki začuti otrokove premike pod svojim srcem. Njuna medsebojna vez oba spremlja vse življenje. Otrok bo čutil materina čustvena stanja sreče, žalosti, razočaranja a tudi jeze in besa. Tudi vi ste z materjo spletli neminljivo vez in pri njej iskali sprejetost, ljubezen in varnost ter se ji prilagajali. Na vsak način ste skušali pridobiti njeno ljubezen in naklonjenost in ob njenem zavračanju čutili, da je z vami nekaj narobe, da vas mati ne zmore sprejeti. Nespejemljivost, občutje da nimate pravice biti zares ljubljeni in ob tem spregledani je grozljivo. Ob poniževanju, sramotenju in grobih kritikah ste v sebi razvili občutek sramu in prezira. Sicer ste jezni na svoje starše, na podcenjevanje, ki ste ga bili deležni z njihove strani a ker vam mati vedno znova zatrjuje da ne zmore več, da je obupana, da želi da se vi popravite, počasi obračate jezo nase in čutite da ste nesposobna, nezmožna uspeti in tako pridobiti starševsko pozornost in potrditev, brez katere se ne morete razviti. Čeprav se še tako trudite, vedno bodo našli napako in vas dobili nepripravljne. To je do vas krivica. Krivica, da nekdo na vas išče napake in vas opazi samo v tem trenutku, medtem ko ves preostali čas ostajate skriti, neopaženi. Tudi vi ste morali dolgo čakati na odgovor z naše strani in tudi tukaj doživeli spregledanost.
Kaj morate storiti? Najprej bosta morala vaša starša urediti medsebojni odnos, šele na tej osnovi bosta uvidela, da so otroci dar, so poklonjeni, da jih vzgojita ter ovrednotita odhod v svet. Verjetno tudi niju starši niso zmogli začutiti v vsej polnosti, ki sta jo oba neutešeno pričakovala.
Vam pa želim, da se srečate s svojim možem v razbolelih čutenjih ponižanja, prezira in sramote, ki jih nosite v sebi, ter tako omogočite svojemu otroku vzpostavljanje drugačnih odnosov. Veliko dela vas čaka, vendar se morate odločiti, da pričnete v vaši družini proslavljati saj je to lahko zelo lep začetek nečesa novega, kar pa vam nedvomno pripada.

Lep pozdrav in vse dobro!

Romana Žitko, spec. ZDT

Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto

[email protected]
[email protected]