Pozdravljeni
Stara sem 30 let. Pred nekaj dnevi sem prekinila razmerje s fantom, s katerim sem bila skupaj od svojega 16 leta. Ljubila sem ga in ga kljub vsemu še vedno. Ljubezen, ki jo čutim do njega je nekaj neverjetnega, ne znam si je razlagat. Ampak ta ljubezen me je počasi ubijala. Zaradi tega sem in želim dokončno prekinit (nekajkrat v teh letih sva že prekinila razmerje, vendar sva zaradi moje labilnosti, strahu ter njegovih prošenj spet poskusila). Seveda me je strah, kako bo, kako se bom znašla ali bom kos vsem težavam, ki mi prihajajo na pot. In ne nazadnje nimam človeka, ki bi me čakal doma, me objel, mi svetoval, človeka s katerim bi imela otroke. Kljub vsemu mi je v neki meri to dajal, zdaj pa sem zgubljena. Razmišljam kako bo spoznal drugo, bo srečen z njo, bo imel otroke, ki si jih jaz nenormalno želim in kako lepo mu bo v življenju. Da bi lahko morda kaj potrpela in imela vse to. Groza me je. V drugem trenutku se spomnim na vse grozne stvari, ki mi jih je delal. Tudi sama nisem brez napak ampak mislim, da jih imam precej manj kot on. Če bi želela biti srečna z njim bi se morala odreči marsičemu. Temu sem se bolj ali manj uspešno odrekala leta in leta, zdaj pa enostavno ne morem več. Zamenjala sem hišo ki je imela lepo, udobno opremo z enim malim najemniškim stanovanjem v katerem nobena stvar ne dela najbolje. Kljub temu vem, da imam več kot veliko kdo. Bojim se, da sem res tako slaba, kot mi je rekel, da si bom spet (čez čas) nakopala kakega ljubosumneža. Da si ne bom mogla ustvarit družine, konec koncev sem stara 30 in moja biološka ura se izteka.Moj bivši fant je bil sicern priden, ni kadil, ni pil, je delal doma ampak je bil zelo zelo ljubosumen. Celo na mojo izobrazbo, plačo, čeprav sam zasluži precej več. Večkrat mi je dejal, da take kot sem jaz (ki imajo šolo) prezira, ker so napolnjeni s teorijo, da nismo nič več. Naj povem, da je res zelo iznajdljiv in ima zelo uspešno podjetje. Ja, tudi denar bom pogrešala, priznam. Sama sicer imam službo za nedoločen čas, a nikoli ne veš kaj bo, pri njem pa bi bila v tej smeri brez skrbi. Morda se sliši grdo in kot da mi materialne dobrine največ pomenijo. Pa ni tako. Ostala sem brez vsega, sama. Pozitivna stran je, da me nihče ne bo nadzoroval, preverjal telefona, govoril kaj lahko oblečem, dajal pripomb o moji službi, sodelavcih, poslovnih poteh. Ni prisluhnil, da jaz ne želim živeti z njegovimi starši, čeprav smo imeli ločena stanovanja. Iz preprostega razloga, ker se z njegovo mamo nisva razumeli. Da ne želim hoditi na morje in izlete z vso njegovo familijo. Da ne morem prenašat, ko preklinja nad menoj, da preprosto ne zmorem več prenašati opazk, s koliko moškimi delam, da meni zaupa, njim pa ne. Da sem ista kot moja mati (tako ji pravi on, svojo kliče mama), da ne znam živeti družinskega življenja. Nisem jaz kriva za obnašanje svojih staršev. Da mu nisem upala zaupati težav s katerimi sem se srečevala pri delu, doma. In prav nikoli nisem naredila kaj prav, vedno je on znal stvar narediti bolje od mene. Razočarana sem bila, ko sem ga prosila za usluge me je nadrl, češ da to pa že lahko sama, ko je za uslugo prosila sestra je bil takoj na razpolago. V 14 letih nisem bila na nobeni obletnici, zabavi. No, bila sem dvakrat in to takrat ko sva bila skregana in narazen, pa sem jih potem poslušala da samo hodim okrog. Občutek sem imela, da me zatira, ignorira, podcenjuje.. Saj mi je povedal, koliko žensk bi ga rade imele in da bi bile zadovoljne s tem kar bi jim nudil. Lepo bi bile doma, skrbele za otroke, mu stale ob strani. On bi jih razvajal, kupoval darila. Težko mi je ampak odločena sem, da to izpeljem do konca. Kaj me čaka ne vem. Strah, da bom sama. Zavist, da bo on pa morda srečen, da bo imel vse (otroke). In nenazadnje sem globoko prizadeta, da mi ni uspelo. Trudila sem se po svojih najboljših močeh, pa tega sploh ni opazil. Boli me, ker so bili tudi lepi trenutki, ko sva se smejala, uživala, čeprav sem morala nanje čakati. In potem so prišli dnevi kreganja, tišine. Vedno razlog , da je preobremenjen, da mora vse sam. Nisem mu znala pomagat. Preprosto dajala sem mu čustva, oporo, se trudila, pa tega sploh ni opazil niti cenil. Zdaj me je strah, ker mi je privoščil, da naj trpim, da bom dobila enga ta pravga moškega. Strah me je.

Edita pozdravljeni,

Ko sem prebrala vaše pismo me je rahlo stisnila jeza. Najprej bi vam želela povedati, da če vas ima zares rad, vam bi želel srečno življenje, ne glede na to, če niste z njim in vsekakor bi vam želel boljšega moškega in ne slabšega od sebe in ne bi si želel, da trpite.
Če bo on srečen z nekom drugim, je tako prav in tudi vi bi morala biti za to vesela, vsekakor pa to ne pomeni, da ne bi mogla biti tudi vi srečna. Na vašo izobrazbo bi moral biti ponosen, prav tako na vse vaše uspehe, če pa ga ogrožajo, to nakazuje na nizko samozavest, kar je razvidno tudi iz njegovega ljubosumja. Iz povedanega je jasno, da vas ni upošteval in ne spoštoval. Vaša biološka ura prav nič ne tiktaka, mogoče ste vi pripravljena na družino, vendar je v življenju vedno najbolje tako, da nič ne izsiljujemo. Saj potem dobimo polovično življenje, vi pa ste se, s tem, ko ste prekinila razmerje kjer ni bilo spoštovanja, odločili za kvalitetnejše življenje in prav je tako. To je darilo vam samim. Bodite ponosna na to, da želite več in, če vam trenutni partner tega ne zna ali noče dati potem je prav, da greste naprej.
Vsi dvomi, ki jih imate so seveda povsem normalni. Pred vami je popolnoma novo življenje, ki ga ne poznate in ne veste kaj vam prinaša. Vendar mi lahko verjamete, da vam bo čez čas to novo življenje v užitek, saj boste pričela spoznavati sama sebe in se bolj ceniti in ugotovila boste, da imate pravico, do tega, da se družite z ljudmi, ki so vam všeč in blizu in da imate pravico do zabave, dobre službe, izobrazbe, prijetnega stanovanja,…. in da se vam za to ni potrebno opravičevati ne sebi ne komer koli drugemu.

Želim vam, da začnete uživati v svoji družbi in da se bolj cenite. Verjemite le tako boste pritegnila v svoje življenje partnerja, ki bo prav tako ravnal z vami.

Le pogumno naprej, ko pa bost imela še kak dvom, pa kar pišite,

Lep pozdrav, Tanja

Živijo,

torej, po moje bi morala reči hvala bogu, končno svobodna. Mislim, da moraš najprej poskrbeti zase, predvsem za svoje zdravje in in za svoj prosti čas. Jaz bi si na tvojem mestu naredila načrt kaj vse bi rada počela in pregledala pa dosedaj nisem mogla in sicer za neko določeno obdobje recimo eno leto. V tem času bom pošiljala fante k hudiču. Tako boš imela možnost da se postaviš na noge in ne razmišljaš kar naprej o fantih in otrocih. Resnica je namreč v tem, da imajo moški vseeno rajši trdno žensko, ki stoji na svojih nogah, pa čeprav to ne bodo priznali. Najprej pa moraš takšna postati in to brez njih. Potrudi se. Sprejeti moraš tudi možnost, da je čisto lepo živeti tudi brez moških in družinskih obveznosti, samo če si dovolj razgledan in si znaš najti stvari, ki te zanimajo. Veš tudi jaz spadam med tiste, ki jim gre na žice večno prilagajanje soljudem, družinski obiski in brezzvezno čvekanje izguba časa, pretiranjo buljenje v TV in podobno debilno…. (Med TV filmi pogosto berem knjige ali kašno ročno delo in me prav malo briga, kaj si drugi mislijo). To je pač usoda inteligentnih ljudi predvsem v čustvenem smislu. Tisti ki to niso, jim je vseeno če večino življenja “preživotarijo” s “praznimi” dejavnostmi oziroma bolje nedejavnostmi ali opravljanjem čez najbližnje ali malo manj bližnje. Med obema skupinama ljudi je žal nepremostljiva razlika. Tako glej na stvar. Tudi za malo denarja se da početi marsikaj, če rada delaš z ljudmi, pa pojdi v kakšno društvo (planinarjenje npr) ali dobrodelno dejavnost (skrb za starejše), zgolj zato, da zamenjaš okolje, ljudem pa ne pusti, da hodijo po tebi. Za slabo inteligente ljudi je namreč značilno, da se te ustrašijo, ko jim pokažeš zobe. Zgodi se dvoje, ali se dokončno skregaš ali pa te začno spoštovati. Včasih se je pač treba vesti tudi navidez brezčutno ali kakšnega bebca tudi nahruliti. Poskusi. Inteligentni razumejo tudi argumente.

le pogumno

Romi