stojim. stojim na robu, na robu obupa. jočem. to preprosto nisem jaz. prava nina je že zdavnaj odšla stran od tu. ne najdem se . ne morem več tako naprej. ne! peprosto ne gre. iz dneva v dan me depresija s svojimi rokami čedalje bolj grabi. in sedaj se mi zdi, kot, da sem objeta z njo. ne morem dihati. ne moram živeti več tako. kje je smisel, smisel mojega obstoja? ne vidim ga, tako močno je zavit v temo. sprašujem se, ali bi samomor me odrešol tega brezsmiselnega trpljenja? morda, morda ne. morda bo obžalovala svoj odhod in takrat bi bilo prepozno.tega pa ne želim- ne želim obžalovati. a zavedam se, da pa tako ne morem več. ne ne gre! prosim vas, pomagajte mi , pomagajte , da bo moje življenje dobilo smisel, pokažite mi pot, da bom našla smisel.prosim!

Spoštovana Nina,

koristen del smisla vašega življenja vidim v kreativni dejavnosti, ki ste je, glede na vaš slog pisanja, vsekakor izdatno zmožni, potrebno jo je le še ustrezno usmeriti. Objavljanje vaših (seveda obsežnejših spisov na temo osebnost in doživljanje) npr. v publikacijah, ki jih skupno izdajajo mladi literati, vam bo vrnilo samospoštovanje, hkrati pa vas približalo tistemu delu mislečega občestva, ki vas bo tudi osebno sprejelo medse in vam nudilo neposredno potrditev.

Draga Nina!
Pač si ne morem pomagati, da ti nebi pisala. Vem, da ti s tem nebom prav nič pomagala, ko ti bom povedala, da sem sama v enaki situaciji in sm že prav čudno bitje, ker nevem več kaj je realno in kaj ne. Kot bi se mi življenje ustavilo pred debelim zidom, ……..jaz pa nemorem tega nikakor preplezat. Skoraj vsak večer me zvija………………
v družbi (čeprav prave itak nimam) sem “kao”pozitivna oseba………..pojma nimajo…..ja, učasih sem bla………nekje globoko v sebi to še imam………pred drugimi se obnašam kot da nič ni, v resnici pa sem v totalnem podnu, depresiji, tišči me v prsih, včasih tako močno, da moram vzati tableto, večkrat me boli glava, danes sploh nisem nič spala………….hodila sem po stanovanju kot nek duh…………….to nisem več jaz, zgubila sem se. Kakšen dan se veselim in si mislim, da gre na bolje…………brezveze, to ja laž.
Počnem toliko pozitivnih stvari, živim zdravo, kar zadeva športa, prehrane……gibanja nasploh……..zadnje pol leta pa sem se zaprla vase, čeprav ogromno gibam – sama, ker folka sploh ne prenesem, se mi zdi da so vsi hinavski in da igrajo………nebom več morila, ker sem prebrala tvoje pismo in vem kako ti je. Lažje mi je, ko sem ti to napisala, čeprav bom kmalu spet usa žalosna. No way out – ga ne vidim. Draga Nina! Prosim, ne razumi me napačno, vem da se ne poznava, pa vseeno se mi lahko oglasiš. Če boš odgovorila na to sporočilo, ti bom potem pustila tudi moj mail.
Monika

Kako najti sebe, si vprašala. Verjamem, da se počutiš obupano, če si zgubila stik s seboj.
Po mojem mnenju in izkušnjah, je dobro, da pogledaš, kaj si sebi storila, da tako čutiš. Kaj si nehala početi,kar ti je bilo pomembno. Ter, kaj si pričela delati, kar je proti tvoji volji, načelom, željam. Ali si morda klonila vplivu kake osebe? Morda skušaš biti nekaj, kar nisi?
Ko zbrišemo nekaj, kar je našega, zgubljamo občutek smisla, občutek za sebe.
Če hočeš se pogovarjati, mi lahko pišeš na mail.

Sem nov na forumu, tako da Te ne poznam. Tukaj nisi dosti napisala, a kar je, je zelo čutno. Imaš smisel za te stvari, in nikakor se ne zaustavi. Piši čim več, ker te to dviguje. Začni počasi spreminjati tok mišljenja; zastavi si vsakič manj “težavno” temo, in razmišljaj o njej (prosim Te, da jih podariš na ta forum.. z užitkom jih bom(o) prebirali).
PS: 15. tema naj bo (zame) o metuljčkih
Jaoo, zopet ne morem spat.nina je pisal/pisala:
>
> stojim. stojim na robu, na robu obupa. jočem. to preprosto
> nisem jaz. prava nina je že zdavnaj odšla stran od tu. ne
> najdem se . ne morem več tako naprej. ne! peprosto ne gre. iz
> dneva v dan me depresija s svojimi rokami čedalje bolj grabi.
> in sedaj se mi zdi, kot, da sem objeta z njo. ne morem
> dihati. ne moram živeti več tako. kje je smisel, smisel
> mojega obstoja? ne vidim ga, tako močno je zavit v temo.
> sprašujem se, ali bi samomor me odrešol tega brezsmiselnega
> trpljenja? morda, morda ne. morda bo obžalovala svoj odhod in
> takrat bi bilo prepozno.tega pa ne želim- ne želim
> obžalovati. a zavedam se, da pa tako ne morem več. ne ne gre!
> prosim vas, pomagajte mi , pomagajte , da bo moje življenje
> dobilo smisel, pokažite mi pot, da bom našla smisel.prosim!

Hej Nina!

Tudi jaz sem bil v podobni situaciji a je sedaj mnogo bolje. Najdi si eno stvar, ki te veseli in to tebe ne prijatelje ali tvoje družine. Verjemi da bo bolje vendar si moraš dati čas. Tudi pri meni je trajalo dalj časa. Pa kadar si zamorjena ne tuhtaj.
Drži se!
U