Kako naj to rešim?
To kar piše – poznanstva. V bistvu, da se znaš pogovarjati – poslušati kot eno, dati nazaj primerno povratno informacijo (nasvet naprimer, če ga imaš, zmoreš dati), kdaj znati prevzeti pobudo, če je druga stran malce sramežljiva ali ji je zmanjkalo besed. To, no.
V bistvu, da vseeno ne polagaš preveč upanja v vsakega/vsako, ki ti nameni kakšno prijazno besedo, vendar pomagaš ohranjati neko zanimanje (na svojo stran). Sčasoma pa itak potem vidiš koliko teh poznanstev lahko rata tudi nekih bežnih ali pristnih prijateljstev.
Odkrivanja samega sebe pomeni, da naprimer raziščeš stare talente/hobije ali se poglobiš vase in odkriješ nove značilnosti o sebi. Recimo v gimnaziji sem komaj dal skozi ta “obvezna branja”, ki smo jih imeli za Slovenščino. Sedaj pa rad ponovnoma te knjige (in tudi nove) prebiram in že spoznano, naučeno, gledam skozi popolnoma nove oči.
Se sprašujem, kje se vsi ti pari spoznajo med sabo. Premišljeval sem, če sem res tako slabo socialno integriran ali je kaj drugega. Na FB imam veliko vrstnic in vrstnikov iz istega kraja in okolice, toda nimamo stikov. Pa grem kam vsake toliko, v zadnjem letu sem navezal stik s tremi dekleti (z eno na nekem dogodku, drugo sem pa spoznal med malico v službi in preko nje njeno prijateljico).
Spoštovani vinchek.
Prebral sem vaše prispevke v tej temi.
Skušal sem se vživeti v vaš problem in zavist, do tistih, ki imajo nekaj kar vi nimate. Mislim, da je v ozadju vaš perfekcionizem, slaba samopodoba in neaktivirana asertivnost (morda v povezavi s slabšim libidom). Slednja moškemu daje moč, da gre in osvoji, in premaga tekmece.
Seveda pa to, da imate punco iz tujine samo po sebi ne pomeni, da nimate dovolj asertivnosti. Za koga je morda ravno to dokaz asertivnosti in potentnosti. Vendar pa vaš način pisanja prej kaže na nasprotno. Vprašajte se, ali vas zveza v kateri ste zadovoljuje? Ali ste v zvezi samo zato, da lahko rečete, da ste v zvezi?! Kakšna je vaša potreba po spolnosti s to osebo? Kakšna je vaša potreba po spolnosti nasploh?
Težava sploh ni majhna (lahko da imate tudi blažjo obliko depresije), zato je bila tudi dosedanja terapija neuspešna. Potrebujete moškega terapevta, in to takšnega, ki je v dobrem stiku s svojo asertivnostjo. Prav tako morate opraviti s svojim perfekcionizmom (posledica slabe samopodobe).
Priporočam vam še naslednje:
– Začnite se ukvarjati s funkcionalno vadbo, da povečate vzdržljivost in mišično maso ter posledično sposobnost generiranja asertivne energije v telesu.
– V kolikor vas veseli, se lahko začnete ukvarjati tudi s kakšnim od borilnih športov, da pridete v stik z moško energijo. Lahko tudi nogomet ali kakšen drug tipično moški šport.
– V kolikor vas tipične moške oblike športa ne prepričajo, lahko poskusite s tekom, plesom, jogo in drugo energetsko vadbo (pomembno je, da spravite telo v pogon).
– Meditirajte – pošljite mi e-pošto, vam bom napisal postopek za meditacijo, ki pomaga zmanjševati perfekcionizem (nujno v povezavi s fizično aktivnostjo, sicer boste postali še bolj pasivni).
– Omejite internet na minimum. Virtualnost ni realnost. Namesto tega se rajši ukvarjajte s športom in kakšnim skupinskim hobijem (pevski zbor, planinsko družtvo …)
Bodite dobro. V kolikor boste želeli mojo pomoč v »realni dimenziji« sem vam na voljo. Računajte na 1-2 leti intenzivnega dela 2x-4x mesečno.
Res ne vem, od kje ti prepričanje, da mora punca biti iz istega kraja, ter da je tista, ki je iz drugega, kaj manj vredna. Kaj ste v vašem kraju kaki posebni ljudje, da so v drugi toliko manjvredni?[/quote]
Jaz pa razumem ta način razmišljanja in se z njim delno strinjam. Recimo, da je človek pameten, skuliran, prijeten, lep, inteligenten in uspešen; za takega se bodo tepli in ne bo treba nič naredit za to, da dobi partnerja – tak človek bo zlahka dobil najboljšega partnerja v domačem kraju. Tako se “tabolši” poparčkajo med sabo, tisti, ki pa niso “popolni” jih doma noben ne mara. Še posebej doma, ker jih poznajo, poznajo vse bedarije, ki so jih delali in so jih gledali odraščati (v puberteti nas je veliko dokaj odvratnih 😀 ). Skratka, taki se “morajo” it poparčkat nekam daleč, kjer jih nihče ne pozna 😉
Seveda je to izjemno poenostavljeno gledanje na človeške odnose, ampak je pa logično, zato razumem, zakaj vinchek tako čuti. Ampak če dobro razmisli, bo videl, da je veliko bolj verjetno, da se je večina njegovih znancev poparčkala blizu doma, ker so nezahtevni in ne zato, ker so se punce tako teple zanje 😉
Svetoval vam je strokovnjak, njegovi oredlogi se mi zdijo na mestu saj vas pozivajo k akciji, ki peljejo k vasi resitvi. Kaj ste storili za izboljsanje vase situacije? Ste ga kontaktirali? Namesto vas ne more nihce delat korakov. Bi bili lahko malo manj trmasti in upostevali tiste ki vam hocejo dobro?
Veste, na koncu vsi pridemo do enakega zakljucka: tisti, ki mislijo, da so uspesni (na xynpodrocju) in tisti, ki mislijo,da so neuspesni – oboji imajo prav.
Odlocite se ze za sreco, madona, namesto negodovanja! Zeleti si necesa ni dovolj. Pa saj to pri vasih letih ze veste.
Zakaj ste v tej godlji in zakaj se pocutite neuspesni – ker ste se za to odlocili (podzavestno sicer, a podzavest nas lepo vozaka naokoli) in ker se sabotirate. Kljub temu da trdite drugace, vasa dejanja in tok razmisljanja kazeta drugace.
Nenazadnje pa: kako lahko sprasujete in si iscete punco, ce ze imate svojo? Kako neposteno do nje je, da skusate sedeti na dveh stolckih! Razmislite.
Jaz se pa sprašujem, kaj ti manjka v življenju, da si moral/a odgovoriti z enim in edinim namenom: provocirati. Trdiš, da imam punco. Misliš ali veš? Me slučajno zalezuješ? Že tako provociraš na raznih drugih straneh. Get a life. Pa nadel/a si si vzdevek “odgovor strokovnjaka”. Za začetek se nauči slovničnih pravil, npr. postavljanje ločil. Pravi strokovnjaki niso taki šalabajzerji.
Vidim, da sem v prvem zapisu omenil, da imam punco. Kot prvo nisem dolžan tukaj pisati, kaj sem in česa nisem storil. Nisem dolžan ničesar razkrivati. Tudi mi nihče ne rabi pisati, da bi npr. moral kontaktirati g. Topovška. Nisem star 1 leto, da bi me morali starši voditi za rokico. Kot drugo pa ne gre za to, da bi varal in iskal še eno punco kljub temu, da sem že v zvezi. Gre za to, da si želim poleg punce imeti tudi žensko družbo za druženje. Dajte brati pozorneje, madona.
“Odgovor strokovnjaka” je pisal v nekoliko zajedljivem tonu, zato tak odziv z moje strani. Sem spregledal, da sem v prvem zapisu omenjal, da imam punco. No hard feelings.
V prvem zapisu sem vprašal: zakaj vsem vrstnikom uspe najti nekoga na domačem terenu, meni pa ne? To zame ne bi bil big deal, če bi takih vrstnikov bil dobršen delež. Kolikor pa opažam, sem morda celo edini v svojem kraju, ki tukaj ni uspel najti punce. To je tisto, kar me boli. Nekoliko me tolaži ko vidim, da je vrstnik na tem forumu v enaki situaciji.
Drugačen si, zato.
Si pa obenem velik komplikator, ker se obešaš na malenkosti, pozornost namenjaš malenkostim, iz malih nepomembnih situacij narediš večje.
Pa kaj pol, če si edini iz svojega kraja, ki si ni našel punce doma? Je pač nisi. Si pač poseben. Kaj zdaj? Glave si ne moreš zamenjati, delaj na situaciji, ki ti je dana. Delaj s tem, kar ti je na voljo. Iz tega, kar imaš, ustvari nekaj lepega. Ne pa da si nenehno nesrečen, ker se ti ne zgodi točno tako, kot si si sam zamislil. Si kot kozliček, ki buta z glavo skozi zid, ker ne dobi točno določene bejbe, službe, kolegov, priložnosti.
Imaš prav. Mogoče se zdi da so to malenkosti, toda če se postavim v obratno situacijo, bi se pri nekem dekletu, ki je še nikoli nisem videl s kom, prej pozanimal zakaj je tako. Ne bi ji kar tako dal šanse, ker bi pomislil da je z njo nekaj narobe. Nadaljnji potek bi bil odvisen od njenih argumentov.
Praviš, da sem drugačen in zato tukaj ne najdem. Kaj meniš, če Andreju iz Kočevja ne uspe najti dekleta v Kočevju ali okolici, je ta Andrej drugačen v pozitivnem ali negativnem smislu?
Pozdravljen,
sem opazila vprašanje…ne glede na letnico vašega pisanja se mi vseeno ne zdi prepozno pisati. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se vse začne v nas. Stvar je v bistvu preprosta. Sami sebi si moramo postaviti vprašanje, zakaj nas nekaj moti, muči, se dogaja…Dogodki v življenju so pokazatelj našega uma. Kar imamo v sebi, to ustvarimo. Torej prvo brez krivde. Drugo, odgovor iz nas samih, zakaj je tako pa je najboljši terapevt…in to je iskrenost do sebe. Morda se je smotrno vprašati, zakaj ste si izbrali vezo na daljavo, zakaj se bojite lastne bližine, ko pa vendarle obstaja v vas želja (ko opazujete druge pare) po bližini.
lep pozdrav in le pogumno naprej…navsezadnje je samospoznavanje prvi odnos in korak k resnični ljubezni…ko sebe spoznamo, spoznamo tudi pravega partnerja…in leta sploh niso pomembna, še manj pa kaj si o tem misli preostali svet. Srečno!
Odgovora ne najdem. Imam sicer ohlapno tezo ki morda drži, morda ne drži, mogoče le deloma drži…
Težko rečem, če sem izbral zvezo na daljavo ker mi tako odgovarja, ali ker pač ne najdem dekleta bližje. Zveze na daljavo nisem izbral ker bi se bal bližine. Spoznal sem jo nepričakovano, kar zgodilo se je. Je pa težko, taka zveza zahteva veliko potrpljenja in odrekanja. Še posebej je težko ko vidim, da so vrstniki našli dekleta v lokalnem okolju in ni videvanje noben problem. Ko sem bil samski, sem skušal navezati stike z dekleti iz domačega okolja, toda neuspešno.
Kar se deklet tiče, dolgo nisem vedel kaj bi. Vse dokler nisem navezal stika z dekletom, ki sem ji bil všeč in je hotela biti z menoj. Tako da sem bil z dekleti, pri katerih sem dobil pozitiven odziv.