Kako naj si pomagam
Najprej vsi lepo pozdravljeni.
Pred leti sem delila nasvete na tem forumu, sedaj pa sem se sama znašla v stiski oziroma se obračam na vas po mnenja, nasvete, ideje. Imam težave s samoobvladovanjem, vendar le, ko gre za zasebni odnos s partnerjem oziroma človekom, do katerega nekaj čutim. Sem razvezana sicer in imam urejene odnose z bivšim soprogom, kateri me sicer zelo spoštuje. Po razvezi se pa več nisem našla. Strah me je bilo resnega razmerja, saj je bila razveza po 13 letih skupnega poznanstva in 2 otrocih zame polom, neuspeh in razočaranje, četudi sva se z ex sporazumno ločila. Imam težavo, za katero ne vem, kako naj si pomagam. A opažam, da s emi vzorec ponavlja. Ko se čustveno navežem na osebo (četudi je to bilo doslej le2x po razvezi), postanem negotova, posesivna, celo vsiljiva do osebe, ki jo ljubim. Iskala sem vzrok mojih težav in prišla do tega, da me je strah, da jo bom izgubila, da bom prevarana (četudi me moj ex mož ni varal), enostavno želim imeti nadzor nad to osebo. V strahu pred izgubo želim imeti vso oblats nad njegovim življenjem, s čimer človeka seveda dušim. Vsega tega se dobro zavedam, a ko me zagrabi panika, ko srček začuti strah, začnem paranoično napadati, klicariti, pisati sms, prevrjati in obtoževati, največkrat pa mi je potem žal. Spoznala sem čudovitega fanta, ki je 5 let mlajši od mene in ob njem sem spoznala vrednote življenja, saj jih glede na to, da sem obdana več ali manj s poslovnim svetom, sploh nisem poznala. Obdana sem bila s prestižom, vedno pa mo je manjkala toplina, vrednote. Ta fant mi je pokazal nekaj novega v življenju, kar me je povsem očaralo. Seznanil me je z lepoto narave, me navdušil nad salso, je izjemno preprost fant, ki je imel na začetku hude težave s tem, češ, da mi ne bo mogel parirati (finančno), a me je navdušil s svojo intilegenco in vrednotami, to sem mu tudi dala vedeti. Na začetku najinega razmerja mi je bilo vseeno zanj in sem se želela le “poigrati (vem grdo, ne me napadati), saj nima otrok in sem mislila, da jih bo želel, pa sem imela že v startu blokado. Bolj ko sva se spoznaval, bolj me je očaral z njegovimi vrednotami, zaljubila sem se v njegovo prijaznost, potrpežljivost in vedno mi je odpustil moje muhe. Tako me je seveda odpustil, kar me je potrlo, do konca. Najprej srce, potem ego. Vzrok pa je bil moja posesvnost, nezaupanje, neprestano sem ga prevrerjala, klicarila, smsala in bila celo nesramna, če nisem dobila feedbacka. Ko nikakor ni klonil (kar še bolj spoštujem), sem svoje neumno vedenje podžgala še z grožnjami, ga še bolj napadala, četudi mi je tisti trenutek postalo žal. Zanima me kako naj spremenim svoj odnos, da se to ne bo več ponovilo, saj se sramujem takih dejanj in kako naj fanta, ki mi veliko pomeni, kot človek, kot oseba, ki je vreden zaupanja, pripravim do tega, da mi bo odpustil in da ga ne bo več strah mojih “izbruhov” mojega karakterja? za vaše odgovore v naprej hvala.
Praviš da je čudovit, inteligenten, mlajši in oh in sploh, vidiš samo njegove pozitivne lastnosti zato ga ne vidiš realno in ga tako postavljaš na višje mesto od sebe, skratka njega bolj občuduješ kot sebe in nanjga zato tudi bolj misliš kot nase. Zaradi tega z njim obsedena, poskusi prenehati s tem, tako da ga nekaj dni (kolikor časa potrebuješ) ne videvaš in da se zatopiš v nek hobi ali delo ki te veseli, dokler ne boš prekinila s to navado.
Kontroliraš ga ker te je strah da bi ga izgubila, vendar bolj ko nadzoruješ njega manj kontroliraš sebe. Izgubljaš samo sebe, mogoče ti to celo ugaja, namreč prepustiti se iracionalnim strahovom, nerazumnim kapricam. Postala si otročja in neodgovorna za svoja dejanja, in to samo zato ker ti on toliko pomeni, vendar razmerje ustvarjata dva odgovorna odrasla posameznika kar ti seveda ko si z njim nisi.
Verjetno najprej potrebuješ pavzo da povsem prekineš s svojim obsesivnim razmišljanjem, potem pa poskusi počasi graditi zvezo naprej, tako da se vedno zaveš svojih iracionalnih strahov in obsesij ko se pojavijo, ter jih prekineš še preden prevzamejo kontrolo nad teboj.
Ko smo v krizi, delamo največje napake. Moški smo tako ali drugače vedno na lovu. Nekateri za prijateljstvi, drugi za zarezami nad posteljo. Potrjevanje nam je v krvi.
Kje in kdaj se ustavimo, je zapisano v naši glavi.
Ženske imate žal neko napako in padate na lepe besede, ki jih ne preverite!
Lep dan vsem, ki iščete!
Osebe nad katerimi “vršiš nadzor” ti nekaj pomenijo, imajo zate neko vrednost, ki jo nočeš izgubit, bojiš se zavrnitve in se ti zdi, da jih boš obdržala ob sebi, če boš imela nad njimi nadzor, kar je ravno obratno od resnice.
Za to tvojo podobo se skriva krhka, nesamozavestna oseba z nizko samopodobo. Vzroki za takšno vedenje segajo v tvoje otroštvo, ko ti starši niso znali, zmogli, hoteli…. ustvarit pogojev v katerih bi pridobila zaupanje vase in posledično v soljudi.
Nekdo bo bil s tabo, če se bo ob tebi dobro počutil, če mu bo s tabo lepo, prijetno…, na vse ostalo nimamo neposrednega vpliva.
Dobro preberi odgovore Wenge in On_. To bo treba, delo na sebi, da nekako greš čez te vzorce.
Ker po prebranem je problem, da se počutiš dobro le v zvezi, pomeni, da potrebuješ nekoga, neko potrditev od drugih, od zunaj, da se počutiš nekaj vredna. Zato najbrž tudi visok položaj v karieri, ker si (pod)zavestno težila k temu.
Moraš priti do tega, da se imaš rada in da se sprejemaš. Ko boš znala to, ko boš znala biti sama s sabo in ne potrebovala nekoga, da ti pomaga pri nesamozavesti in negotovosti, boš naredila že velik korak naprej.
zaenkrat pa, vsakič ko te prime preverjati, težiti ipd ipd, si vzemi kolikor časa je pa potrebno, dihaj, se umirjaj, poslušaj glasbo ipd. Vsakič, ko boš prijela telefon v roke ali odprla računalnik, si reči NE in ne gnjavi. Bodi disciplinirana in ne išči izgovorov, zakaj mu boš težila. Enostavno ne, mogoče boš živčna 5 minut, eno uro, malo več, ampak potem boš videla, da je bilo tako bistveno bolje.
Ti si prišla do spoznanja, da te je strah izgube, vendar tega ne povezuješ s konkretnimi vzroki za strah pred izgubo.
Na začetku strahu nisi čutila, ker si imela nad njim premoč. Bila si finančno močnejša od njega in obdana z ljudmi, ki se samopotrjuje s poslovnim in finančnim uspehom. V današnji družbi je to pomembno, zato si imela samozavest, ki je ta moški ni imel. Povrh imaš dva otroka, zato si zaključila, da so tvoje življenjske izkušnje vredne več od njegovih. Tega moškega si v resnici prezirala (tudi zdaj ga imenuješ fant in ne moški), zato si se z njim tudi spustila v odnos, ker je bil varen. Bila si prepričana, da ga obvladaš, da si nadrejena, da imaš nadzor.
Bolj kot si ga spoznavala in bolj drugačen svet, kot se ti je odpiral, višja je bila njegova vrednost in nižja tvoja. Začela si izgubljati nadzor, ker v novem svetu tvoje vrednote več niso imele takšne teže kakor v starem, novih pa nisi mogla osvojiti tako na hitro, da bi se počutila varno. Postala si negotova, pojavil se je občutek manjvrednosti in strahovi, vezani na konkretne razlike med vama. Pet let starostne razlike. Te bo nekega dne zapustil zaradi ženske, ki bo pet ali deset let mlajša od tebe, si z njo ustvaril svojo družino, imel z njo svoje otroke? Kaj mu lahko daš – topline in čustev nisi vajena izražati, tvoj denar in uspeh ga ne fascinirata, dva otroka že imaš?
Česa konkretno še te je strah danes, boš ugotovila sama, vendar pri tem ne pozabi na dejstvo, da si v odnos vstopila z občutkom večvrednosti in željo, da bi se malo poigrala z nekim »fantom«. Iz odnosa si vzela tisto, kar si pogrešala, toplino, čustva in živ človeški odnos, ni te pa zanimalo, kdo je v resnici on, kaj pogreša on, kje so njegove šibkosti, kakšna je njegova vizija prihodnost, kakšen odnos si želi on … In zato boš težko kar tako obnovila odnos s preprostimi »oprosti«, »žal mi je« ali »ne bom več«. Ker si mu že sporočila ne le, da ni vreden tvojega zaupanja in spoštovanja (medtem ko svojega bivšega moža spoštuješ), ampak tudi, da te v resnici nikoli ni zanimal. In tudi zdaj gledaš le sebe in svoje strahove, medtem ko on zate še naprej ostaja neviden. Vidiš le to, v čemer je močan, in od njega pričakuješ, da bo prenesel in razumel vse, kar si mu servirala, ne vidiš pa tistega, kjer je šibak, da ga s svojim početjem prizadeneš, mu rušiš samopodobo … Torej mu še vedno ne dovoliš, da bi bil ob tebi realen človek, zato se s tabo tudi pogovarja ne, ampak se je pred tabo umaknil.
On to vidi. Saj morda vidi tudi, od kod izvirajo tvoji izpadi, a jih pod prvo ni dolžan prenašati (v odnosu do nekoga, ki ga imaš rad, gledaš na to, da je lepo tudi njemu, ti pa mu življenje rušiš in ga greniš), pod drugo pa je zaradi zaljubljenosti manj racionalen tudi sam in podobno negotov kot ti. S svojimi izpadi si ustvarila klišejsko sliko, da si kljub dvema otrokoma »razvajena frajla«, ki je vedno dobila vse, kar je hotela, in zdaj pač hoče še njega, kakor igračo, ne da bi ji bilo zanj sploh mar. Prenašal te je, dokler je še verjel, da klišejska slika vendarle ni realna, zdaj se ne odziva več.
Ko te je pustil, je prizadel tvoje srce in ego. Vendar ima tudi on svoje srce in dostojanstvo in ti si ju s svojim početjem vztrajno teptala. Če hočeš ohraniti ta odnos, si boš morala najprej priznati, da te tvoj ego še vedno vidi kot večvredno (skrbi te le, da ga je strah tvojih izpadov, ne sprašuješ pa se, kakšno generalno sliko o sebi si ustvarila v njem in kako se on počuti zaradi tebe). Da ima tvoj strah pred izgubo konkretne obraze. Da zato, ker si šla vsaj ti v odnos s preziroma, nista ustvarila temelja za zaupanje in se sploh ne poznata, zato se tudi resnično pogovarjati ne moreta.
Pri tebi se zdi, da trpiš zaradi razkola med egom in čustvi. Zaradi finančnega in s tem tudi družbenega statusa imaš o sebi zelo visoko samopodobo, človeško pa si enako ranljiva kot vsi drugi, vendar tega zaradi ega ne moreš sprejeti, ker bi ti šibkosti porušile tvojo podobo o sebi. Zato se na drugega raje zneseš in s tem vsaj za trenutek ohraniš moč in samopodobo, kakor da bi tvegala biti šibka in nepopolna, posledično pa morda tudi prizadeta in zapuščena. Zdaj si ravno zaradi tega ostala sama in zdaj se boš morala odločiti, ali boš tvegala in s tem moškim odkrito spregovorila o sebi, obenem pa boš sposobna slišati in prenesti tudi njegovo sliko o tebi, ki si jo ustvarila sama in se zagotovo ne sklada s tvojo o sebi (če ti jo bo upal povedati), čeprav ne moreš vedeti, ali bo on tudi takrat v tebi pripravljen videti to, kar v sebi vidiš ti, in ti zaupati. V resnici imata zdaj priložnost, da ugotovita, kdo sta, in odnosu postavita realen in trden temelj, čeprav na boleč način.
Tole se mi ne zdi rešitev, tole je bolj potlačit nekaj kar posledično pride na dan za tabo, vedno, ko se le nabere dovolj “pritiska”.
Bistvo je bolj v tem, da se ne rabimo sekirat za nekaj kar verjamemo, da se ne bo zgodilo in četudi se na to nimamo vpliva, pač nismo nekomu dovolj vredni, da bi se v imeni tega odrekel “sladkostim”.
@premoč je napisal/a vse bistveno 😉
Tole se mi ne zdi rešitev, tole je bolj potlačit nekaj kar posledično pride na dan za tabo, vedno, ko se le nabere dovolj “pritiska”.
@premoč je napisal/a vse bistveno ;)[/quote]
Tudi če nonstop gnjaviš, pošiljaš smse, groziš ipd, pride vse za tabo:) Ker s tem nadzorom ne rešiš svojih problemov, temveč jih stopnjuješ. Treba je ugotoviti, kaj je vzrok temu, in delati na tem.
Premoč ima izjemno dober point, vendar ne vem, če je čisto pravi:) Jaz ne razumem, da jo je fant pustil, temveč da sta še skupaj, vendar ima ona sedaj slab občutek, kaj si misli o njej, in zato hoče to popraviti. Torej, kot je napisano prej – ima probleme s svojo samozavestjo in vredna je le, če nekaj doseže (poslovni uspeh, materialna preskrbljenost, prestiž, bla bla vse te fore, ki te naredijo kao pomembnega drugim) oziroma sedaj prihaja na plan to, da je vredna le, če dobi potrditev od zunaj. Ker nima dobrega mnenja o sebi, zato jo tudi skrbi, kaj si on misli o njej, ker če si misli slabo, potem ona dobi potrditev, da je slaba, da ni vredna….
Torej, najprej mora sprejeti sebe, kakršnakoli je že, potem pa lepo naprej. Materialni svet je le delček tega, podpre samo virtualno samopodobo, kaj več pač ne…
Ojla, pozdravljeni vsi. Najprej lepa hvala za odgovore. Res sme presenečena. Zelo objektivni predlogi. In ja, strinjam se z napisanimi. Jaz nekako to v sebi tudi priznam. “Premoč” zelo lepo in objektivno napisano. Sva pa seveda sedaj narazen, saj me je zapustil (se umaknil), hoče mir pred Toda sploh ne vem kako pristopiti, saj mi ne bo zaupal, nikoli več, preveč sem pritiskala nanj, bila posesivna, rekel mi je celo, da sem obsedena z njim. In res je, bolj kot sem spoznavala človeške vrednote in življenje z njim, bolj mi je postajal zanimiv, na vse ostalo sem pozabila. Saj ne da se nimam rada, imam se, toda, kar naenkrat je bil to zame poraz…. vem, da si bi slej kot prej našel drugo, sam mi je to rekel, toda, ko pomislim na to, me oblije bes, jeza, želja po maščevanju, to je tisto, kar ne znam, ne zmorem obvladovati. Nisem sprejela tega dejstva, da je konec in da sem kriva sama.
Ne vem, kdaj ti je rekel, da si bo našel drugo. Če ti je to povedal takrat, ko še nisi pritiskala nanj, to sliko o njem spremeni, ker potem v ta odnos z računico (da se malo poigraš) nisi vstopila le ti, ampak tudi on (morda si mu bila izziv, ker si bila drugačna od žensk, ki jih pozna, morda hrana za ego, ker te je uspel osvojiti …). Torej sta že od začetka igrala oba, le da so tebi čustvene vajeti ušle iz rok, on pa je svoje zadržal. V tem primeru sta oba vedela, da je rok trajanja vajine zveze omejen, to pa bi nekoliko drugače razložilo tudi tvoje obnašanje – ker si se nepredvideno zaljubila, si hotela “pravila igre” spremeniti naknadno, da zveza ne bi bila več za določen čas, ampak za nedoločen. Ker pa si mu poskušala vsiliti svoja pravila igre (popolna predanost tebi), on pa po njih ni hotel igrati, si dosegla nasprotni učinek in predčasno uničila zvezo, ki bi se v vsakem primeru v doglednem času končala.
Če pa ti je to rekel takrat, ko si bila že neznosna, te je le vnaprej opozoril, da z žensko, ki ima do moškega odnos, kakršnega si imela ti do njega, ni mogoče zdržati na dolgi rok. Dal ti je možnost, da se umiriš in vidiš tudi njega, ti pa si to sprejela kot grožnjo in postala še bolj panična in napadalna. V tem primeru je njegova izjava neprimerna.
Rekel ti je, da si obsedena z njim, torej je tvoj odnos do njega videl kot ogrožanje svojega osebnega prostora. Kaj vse ti je še povedal s tem, ti ne more razložiti nihče na forumu, ker njega v tvojih zapisih ni. V prvem se zdi, da je v odnos vstopil “čist”, torej brez računice in le zato, ker si mu bila všeč, v drugem se že zdi, da se je tudi zanj vse začelo kot igra. Ampak če je bila vse le igra, potem si “kriva” le, da se je končala predčasno, ne pa tudi za konec odnosa, ker bi se v vsakem primeru prej kot slej končal.
Ampak tukaj se zdi, da ne gre le za tega moškega, ampak za način življenja. Z njim si spoznala, kaj ti življenje še lahko nudi. Ko si izgubila njega, ki je bil nosilec tega novega, si izgubila tudi dostop do tega življenja. In vprašanje je, kaj te v resnici boli bolj – izguba njega kot človeka, ki ti resnično veliko pomeni in si želiš biti z njim, ali izguba tega, kar si ob njem prvič spoznala in začutila, ker se zavedaš, da tega v svojem svetu ne moreš živeti, saj ljudje okoli tebe čustvujejo in življenje doživljajo povsem drugače. Ob njem si spoznala nove plasti sebe, bil je edini, ob katerem si lahko bila to, kar si postajala. Zato si se ga tudi tako oklenila in na koncu od njega pričakovala celo, da bo prenesel vse tisto, česar si v svojem okolju zelo verjetno ne upaš niti izraziti, kaj šele, da bi od drugih pričakovala, da to sprejmejo. Ampak to pomeni, da si v svojem svetu veliko bolj nesrečna, kakor si upaš priznati. Če bi v svojem okolju funkcionirala zadovoljivo in bi te vsaj do določene mere izpolnjevalo, se ne bi tako zelo oklenila te ljubezni, ker bi vendarle v življenju imela še nekaj, kar resnično deluje.
Ampak tebi se zdi, da tega nimaš. Iz svojega kroga ljudi bi lahko izstopila, vendar ne boš, ker ta svet poznaš, ga obvladaš, si v njem varna, imaš v njem svoj položaj in ti potrditev iz njega vendarle pomeni preveč, da bi lahko živela brez tega. Ampak ima tudi to, da v njem ostajaš, svoje posledice. Čeprav želimo verjeti, da drugi v nas vidijo le to, kar v sebi vidimo sami, če ne, pa so plitvi in neumni, ker padajo na klišeje, našo podobo v očeh drugih oblikujejo tudi ljudje, s katerimi smo. So naše ogledalo, zato nas drugi presojajo tudi glede nanje, ne le nas same ali celo zelo malo glede na nas. Torej si za zunanje opazovalce del ljudi, s katerimi si, čeprav ti verjameš, da se od njih razlikuješ.
Po drugi strani pa ljudje prevzemamo odzive okolja, v katerem smo, pa če smo še tako nezadovoljni z njim. Ti se želiš maščevati. Svojo žalost in bolečino si prevedla v jezik, ki je skladen z okoljem, v katerem živiš – doseganje ciljev, zmaga/poraz (dobiti njega = zmaga = moč; izgubiti njega = poraz = nemoč > boj/maščevanje za povrnitev moči). Če ne moreš imeti tistega, kar te je osrečilo, moraš to uničiti, da boš vsaj za trenutek spet začutila premoč, končna odločitev bo tvoja in ne boš poražena. Z načinom delovanja, ki je normalen tam, kjer nisi srečna, želiš do tal požgati tisto, kar te je osrečilo. In to je paradoks. Še večji paradoks pa je, da si takšnega obnašanja v svojem okolju z veliko verjetnostjo ne bi upala privoščiti, ker ne bi tvegala izgube nečesa, kar ti daje varnost in potrditev, najbrž pa bi naletela tudi na aktiven upor, ker so ti »tvoji« ljudje vendarle bolj podobni (on ti ga ni nudil, ni udaril nazaj z enakimi sredstvi, kot si udarjala ti, ampak je čakal, da se boš omejila sama; ko se nisi, te je pustil). Po drugi strani pa v tvojem okolju po takšnih odzivih tudi ni potrebe, ker se te nič ne dotakne dovolj, da bi jih lahko sprožilo.
V ljubezni ni zmag, porazov in predaj, ker to ni ne boj in ne igra. Ne prevajaj bolečine v bes in željo po maščevanju, ampak jo sprejmi in ugotovi, kaj vse se je še nevidno prilepilo nanjo. Vzami jo za izhodišče za to, da prevetriš življenje, ki ga živiš, koliko je še skladno s tem, kdo si, koliko te bo v prihodnosti še lahko izpolnjevalo in ali ga vendarle ne bi kazalo spremeniti. Sama, zase in zaradi sebe. Ne muči in ne poskušaj uničiti tega moškega zato, ker si nesrečna še zaradi česa drugega, ne le zaradi njega, vendar je tisto preveč kompleksno, da bi se tega upala lotiti reševati. Temu moškemu pa se boš zelo težko ponovno približala, ker se te najbrž že boji. Kljub tvojim spravljivim besedam bo zelo hitro začutil tvojo sovražnost in maščevalnost, če ju že ni, ker se bosta sprožili takoj, ko ne boš dočakala pričakovanega odziva.
Res zanimivi so vaši odgovori. Sem si malo zamislila. “Premoč” res lepa hvala za objektvni pogled na vse. Ni mi enostavno res ne.Morda tudi ni lepo od njega, da se je “poigraval” z menoj, tudi jaz sem dobila občasno ta občutek, rad se je postavljal z menoj navzven, saj sme bila vedno do potankosti zapeljivo urejena, še posebaj, ko sva šla plesat, toda zrušila sem odnos s svojim ljubosumjem, posesivnostjo, lahko bi nadaljevala z odnosom, ga morda poglobila, ah, tako sem žalostna in razočarana nad seboj.