Pozdravljeni.

Verjetno je bilo na to temo že veliko napisanega in v kolikor ste že odgovorili, se opravičujem in vam bom hvaležna, če mi boste samo napisali link, kjer si naj preberem odgovor.

Moj problem je sledeč: s taščo sem se dobro razumela, dokler se ni rodil moj otrok, od takrat pa gre samo še na slabše. Ker sem imela zelo težak porod, je prišla pomagat pri gospodinjstvu (tako sem vsaj jaz mislila), rezultat te pomoči pa je bil, da me je odrinila stran od novorojenčka in ga previjala, hranila, kopala, hodila z njim na sprehode, vabila v stanovanje ljudi, ko smo komaj dobro zadihali. Jaz sem enostavno bila preslabotna, da bi postavila mejo. Ko sem malce prišla k sebi, sem bila jezna in v bistvu še vedno sem, da sem ji dovolila prestopiti mejo. Menim namreč, da je za nego otroka v ožjem in širšem smislu mama in pa oče, ne pa cel kup sorodnikov. No, nadaljevalo se je tako, da ji nekajkrat nisem dala niti za prijet,potem je o tem potožila partnerju (svojemu sinu) in seveda sva si bila takoj v laseh. Potem sem se jaz uspela nekako umirit in sem pač na vsaki, ga lahko previjem, nahranim, grem z njim na sprehod, odgovarjala z bom jaz, ti se kar spočij, itd. Ampak tudi to seveda ne gre v neskončnost. Zdaj pa se je v meni zopet nekaj premaknilo zarad niza dogodkov (vedno, ko smo na obisku, ga želi takoj prijet im dobesededno spusti vse iz rok in prileti do otroka, če se malo bolj zajooka. hodi preverjat, kaj delam z njim) in ji spet ne dam niti za prijet. Potem se seveda počutim krivo in ji dovolim, da ga npr. obleče, čeprav ji drugače niti tega ne bi. Verjamem, da je tudi ona zmedena, ker nisem dosledna v postavljanju mej. Moje vprašanje se nanaša na izključno mene, ker pogovor z njo o tem ni mogoč, saj sem že poskusila in ni zaleglo. Ona enostavno meni, da ima pravico do nege in vse ostalih zadev, za katere jaz menim, da sma midva s partnerjem. Zanima me, kako naj v trenutkih, ko bo silila v mene, odreagiram, kako naj pravilno rečem ne, predvsem umirjeno in da bom razumljena, da mislim resno. Do sedaj mi je namreč vedno, ko ji kaj nisem dovolila, z besedami in dejanji še dodatno dobesedno dvignila pritisk, tako,da sem vedno jaz izpadla kot konfliktna oseba. za odgovor se iskreno zahvaljujem.

Od vseh teh, ki si jih omenila, ima predvsem otrok pravico, da se zanj poskrbi. Očitno tašča meni, da ti tega nisi sposobna. Zakaj tako misli, je drugo vprašanje. Gotovo pa je, da si je to pravico, da zanj poskrbi, vzela sama, ker meni, da si je ti nisi.
Včasih je potrebno za mir (in red) naredit tudi konflikt. Razen, če se ti zdi, imaš sedaj, ko ne delaš konfliktov, mir. Mislim pa, da ga nimaš.

Sarah, meni pa se zdi, da se ti ves čas bojiš, da bo tašča zasedla tvoje mesto pri otroku, da jo bo imel otroček rajši kot tebe… Ne skrbi, ta strah je popolnoma odveč!

Če sem prav razumela, ne živite skupaj, ampak k tašči hodite oz. ona prihaja k vam na obiske. In če ti niso prepogosti, se jaz na tvojem mestu ne bi toliko sekirala. Hvala Bogu, da ima rada tvojega otročka! Predstavljaj si tašče (in takih ni malo), ki se za svojega vnučka sploh ne zmenijo, ali pa imajo vnuka od drugega otroka raje, kot tvojega… Kakorkoli, za otroka je samo dobro, da ga ima čim več ljudi rado!

In glede na to, da je z dojenčkom tako ali tako veliko dela in skrbi, si lahko ti (in tvoj mož) vsaj takrat, ko je zraven tašča, oddahneš, se malo sprostiš in spočiješ. Verjamem, da je čisto euforična, ko ga vidi in da v vsem skupaj zelo pretirava, a počasi se bo tudi ona malo “unesla”, tebi pa bo tudi lažje, ko ne boš več razmišljala samo o tem, da te ocenjuje in kontrolira. Saj si vendar ti mamica in samo ti znaš najbolje s svojim otročkom…

Umiri se in uživaj. Kmalu bo mogoče prišel še kakšen vnuk, in takrat tvoj ne bo več “glavni”. Mogoče ti bo takrat žal, da mu nisi utrdila mesta pri starih starših.

Mislim, da tebe bolj moti taščino ne spoštovanje vaše zasebnosti, da si kar lasti otroka brez tvojega “soglasja”.
Po svoje jo lahko razumeš, da je navdušena nad malčkom in njeno “samovoljo” lahko razumeš tudi kot, da te je vzela za svojo. Kaj to pomeni si pa vsaka od vaju predstavlja po svoje 😉

Ne “kregaj” se z njo, ker ne boš dosegla nič! Naj ji sin pove, ker njemu ne bo zamerila ničesar, še vedno bo njen otrok ;), ti boš pa največja__________(karkoli).
Težavo imaš s svojim (pasivnim) partnerjem, ne s taščo 😉 Ravno zaradi tega je tudi tebi všeč, ki si malo bolj “energična” 🙂

Sarah, malo več zaupanja vase. Saj dejansko ti tašča ne more otroka kar ugrabiti, mamica ima prednost pred njo, vedno. Veliko več časa preživiš z otrokom, ti najboljše veš, kako z njim, s največ v stiku z njim in ga imaš tudi najbolj rada.

Kako, da se počutiš tako ogroženo? Ali tašča prestopa kakšne meje in v vajinem stanovanju deluje, kot da je njeno? Vsakič, kadar to stori, jo z besedami opomni in naredi razdaljo med vami – ste sosodniki, vendar niste ista družina. Ali pa ji nastavi zrcalo in v njenem stnaovnaju ti včasih za hec naredi nekaj takega kar ona počne pri tebi in te moti. Se pa strinjam, da bi bilo veliko boljše, da bi ti po porodu pomagal mož – saj zato je očetovski dopust. Da ne bi dala tašči priložnosti, da se tako udomači. Zato bosta pa zdaj oba z možem morala delati na tem, da spet ustvaritia priemrno razdaljo – med taščo in vajino družino. sploh ni treba imeti občutkov krivde, če tašči poveš, da ti njeno obnašanje ni všeč.

Je pa res, da ene stare mame čisto ponorijo od vnučkov in delajo razne neumnosti – malo jih je že treba ustavljati pri tem.

tvoj otročiček te ima najraje na svetu! on ve, da si ti mama.

tašči in možu pa povej, da KO boš potrebovala pomoč, boš povedala, sicer si pa zdaj FIT in zmoreš sama. možu tudi povej, da v kolikor ne bo uredil, da se mati malce umiri in navadi na novo stanje, pač NE GREŠ TJA. in tega se drži! mati se je pač malce razvadila.

p.s. pri meni doma je blo pa tkole: 5000 vpršanj in navetov, sam dejansko kaj delal z otrokom pa ne bi noben. razen 10 minut ujčkanja. sam če pomislim, mi je bolj všeč moja (tudi slaba) varianta

Najprej se pomiri sama v sebi in SEBI dopovej, da ti tašča nič noče. Jaz sem bila tudi kot mlada mamica
preobčutljiva in sem na vsak nasvet reagirala, kot da mi hočejo najmanj otroka vzeti, ali me pa ne
smatrajo za sposobno skrbeti za otroka, jokala sem in se sekirala, v vsem videla zlobo…..
…potem se pa pomiriš, hormoni nehajo divjati – in vidiš samo še babico, ki je neznansko vesela vnučka
in si ga želi pocrkljati.
Otroček ima srečo, da ima ljubečo babico, to je čisto poseben odnos, na katerega ti pa ni treba biti
ljubosumna. Če bo otrok imel rad babico, ne bo imel mame nič manj, se strinjaš?
To, da ji ga ne daš niti v roke, je čisto odraz tvoje negotovosti sama vase. Ker se bojiš, da pri njej bo
pa nehal jokat, da bo “lepše jedel”…se smejal, igral – vse tisto, za kar ljubosumno smatraš, da lahko
samo pri tebi.
Naj ga pocrklja, naj se igra z njim, naj ga nahrani in pelje ven….zaradi tega ti nisi čisto nič manj njegova
MAMA. In ti si tista, ki ga boš vzgajala, učila in spravila do odraslosti. Najprej pa seveda odrasti sama.
Ker tiščanje otroka k sebi z otročjim “ne dam”….ni ravno odraslo, se ti ne zdi?

resnično ne razumem kako starejši ljudje (beri tašče) ne pustijo mlajšim ki si šele ustvarjajo družinico, da živijo svoje življenje….imela podoben primer.enostavno ne razumem dali so skozi že svojo pot, zakaj ne pustijo da mi živimo svoje. bodi močna!ne popusti in se bori zase!