Po desetih letih srečnega zakona, mislila sem si, da sva najsrečnejši par, bili smo prav ljubeča in razumevajoča družina s hčerko in sinkom, mi je mož priznal, da ima drugo in predlagal ločitev. Po pogovorih sva se odločila, da le ostanemo skupaj, ker, da me ima še vedno rad.
Z njegovo ni prekinil in tega mu ne morem preprečiti. Ker je ona še vedno prisotna in se mu noče odreči tako kot se on njej noče odreči sem jaz postala čista čustvena razvalina.
Najin odnos se je ohladil. On se je ohladil. Odriva me od sebe. Pri raznih pogovorih večkrat zaideva na občutljivo temo, ki mu je trn v peti in me svari, naj se skuliram, če ne……
Res ne vem kaj naj storim, ljubim ga močno, brez njega si življenje ne znam prestavljati. Ker nimamo veliko, bi si mogli še to malo deliti, kaj bi nam ostalo.

Naj povem, da sem malo brala po forumih in kako ljubice opisujejo žene.
Nisem ukazovalna, nisem tečna, nisem prepirljiva, sem nežna, ljubeča, z veliko mero razumevanja toleriranja, ljubezni med nama je bilo na pretek, kar je tudi vedno priznaval, da tako ga ni pa še nobena ljubila, vedno sem bila pripravljena za kaj novega, sem simpatična, urejena, z dobrimi merami razen joške bi lahko imela večje.
Res ne vem zakaj je tako, kaj je iskal pri njej, kaj pri meni ni dobil. Pravi, da meni nič ne manjka. Tudi z otrokoma se dobro razume.

Še nekaj o ženski intuiciji, ja sem opažala , da je razdražljiv, z obrazložitvijo, da ima težave v službi in da o tem se noče pogovarjati, ker hoče to doma izključiti. Tudi povprašala sem ga ali ima drugo in je zatrjeval, da ne, da ima samo mene, samo da je nervozen zaradi stanja v službi.

Ne morem razumeti, kako se je kar naenkrat tako ohladil, ker je bil vedno ljubeč in tudi izkazoval to ljubezen na vsakem koraku, kar naenkrat pa mu mi nič več ne pomenimo.

Kako naj s tem živim naprej, kaj naj si mislim in kaj naj storim, da dobim moža in očeta nazaj in zopet postanemo srečna družina.

Pozdravljeni!

Velikokrat napisano in ponovljeno, vaša zgodba pa je še en dokaz več, kako globoke posledice in rane povzroča prevara. Verjeli ste, da živite srečen zakon, da vas ima mož resnično rad…, potem pa tak šok. Vaša predstava o vajinem zakonu, odnosu in ljubezni se je sesula kot hiša iz kart. Skupaj s to predstavo, ki je očitno bila eden od vaših najtrdnejših temeljev, ste se na nek način podrli tudi vi. Si vsaj zdaj upate že malo priznati, da je ta predstava bila zgolj iluzija, ki ste jo nujno rabili. Zakaj? Ker bi bili brez nje že prej popolnoma izgubljeni in nebogljeni. Vajin zakon nikakor ni mogel biti srečen, ker je bil vaš partner tudi čisto nekje drugje. Pa tudi že pred prevaro vajin zakon ni mogel biti srečen, ker drugače vaš mož ne bi pobegnil iskat izven zakona nekaj, česar ni našel v vajinem odnosu. Zelo krivično do vas je, da ste morali ohranjati iluzijo, si lagati in zapirati oči, da ste lahko imeli občutek, da živite srečno. Še bolj krivično do vas je, da ste tako nemočni, da še kar naprej ohranjate iluzije in mirno prenašate tako manipuliranje z vami. Vaš mož vas namreč nima rad, kakor tudi nima rad niti svoje ljubice. Tudi če pustimo ob strani, da si vsak predstavlja različno, kaj pomeni imeti rad, verjetno vaš partner tega sploh ne zmore. Če bi imel rad vas, bi z ljubico prekinil. Če bi imel rad njo, bi prekinil z vami. Tako pa ni sposoben narediti odločitve, sedi na dveh stolih in čaka, da se bo katera od vaju odločila namesto njega. Zakaj? Zato, ker je tak slabič. In zato, ker se boji resničnega, intimnega in zavezujočega odnosa. Zato tudi on živi v iluziji, da ima na nek način zdaj vse, kar rabi. Pri vas družino in varnost, ker ve, da ga boste vdano čakali. Pri ljubici verjetno dobi strast, vznemirjenje, drugačnost, napetost,… Navidez ima vse, v resnici pa nima nič. Da lahko sedi na dveh stolih, mora namreč manipulirati z obema. Vam »naklada« eno (»imam te še vedno rad«), ljubici naklada kaj drugega (»žena mi ne pomeni nič več, samo tebe imam rad, ampak ne morem pustiti svoje družine, ne morem biti tak do svojih otrok, preveč mi pomenijo«). Laži in manipulacije mu onemogočajo, da bi s katero od obeh imel vsaj malo pristnega odnosa. To, da po vsej verjetnosti še sam verjame svojim lažem, da ima milijon povsem logičnih in upravičenih razlogov za svoje početje, ga čisto v ničemer ne opravičuje. Vajin zakon je trenutno samo še na papirju, ker vajinega odnosa ni več. Mož je namreč pobegnil iz njega, vi sami ga ne morete ohranjati, kakor tudi ne morete ohraniti (rešiti) zakona.

Res je, kot pišete, da mu ne morete preprečiti, da se še naprej dobiva s svojo ljubico. Vendar pa to še ne pomeni, da morate to kar mirno in v nedogled prenašati. Nehajte kopati po sebi in iskati razlog za možev pobeg pri sebi. Vaše prsi bi bile lahko za tri številke večje, pa to ne bi ničesar spremenilo. KER RAZLOG NI V VAS, ampak izključno v možu. ON in edino on je odgovoren za to, kar je storil. Vi s tem nimate nič, z ničemer tega niste povzročili, čisto nič takega ni na vas!! Ste kdaj pomislili, da je možu postalo dolgčas ob vas ravno zato, ker se tako neskončno trudite biti taki, da bi mu bili všeč. Morda ga neskončno dolgočasijo (ali pa delajo slabo vest) vaša »nežnost, ljubečnost, strpnost, neprepirljivost,…«. Kam se je skrila vaša jeza? Mož vas je prevaral, vas ima za norca – vi pa nič. Zakaj se »ne smete« zjeziti? Dokler ne najdete te jeze v sebi, boste še naprej samo nemočna žrtev, ki čaka – na kaj?

Sprašujete, kaj storiti, da »dobite moža nazaj«. Najboljši, če ne celo edini način je, da se nehate zato truditi. Ker mu ravno ta vaš »trud« omogoča še naprej sedeti na dveh stolih. Nehajte biti »ljubeči, potrpežljivi,…« in začnite biti samo to, kar in kakršna ste v resnici: prizadeta, osramočena, prevarana, besna, žalostna, obupana,… Pa ne zato, da bi njega dobili nazaj, ampak zato, da boste končno SEBE DOBILI NAZAJ! Da se boste začeli spoštovati in imeti resnično radi – najprej sebe, potem boste nekoč lahko imeli tudi take, ki si to zaslužijo. Vašega partnerja namreč ne ljubite (karkoli že to pomeni), ampak na nek čuden način ljubite bolečine, krivice in rane, ki vam jih zadaja. Še ena krivica, ki se vam dogaja. Nič se ni treba obtoževati, ker za te krivice niste čisto nič krivi – delali so vam jih in jih vam še vedno delajo drugi. Je pa na vas, da končno nekaj naredite in se naučite ustaviti te krivice. NI lahko, se pa da, vsak dan pomalo. Nehajte se toliko ukvarjati z možem in vajinim odnosom, ker moža v odnosu preprosto ni več. Pozornost obrnite k sebi, naučite se biti ženska, razvijajte se kot mati, saj vas otroka še kako potrebujeta. Vem, da to ni lahko, sploh ne v taki situaciji, ampak enkrat boste morali začeti, ker noben drug ne bo naredil čisto nič namesto vas. Obrnite se po pomoč in podporo na vse, ki vam kaj pomenijo in so vam pripravljeni pomagati. Če jih ni ali pa če to ne bo dovolj, da se bolj postavite na svoje noge, si poiščite pomoč terapevta. Karkoli, samo začnite. Ne čakajte, ker bo jutri samo še slabše. Želim in verjamem, da vam bo čim prej uspelo.

Lahko samo sočustvujem z vami in vem, kako zelo je hudo, ker sem šla sama pred štirimi leti skozi to. Nisem več mlada, zato lahko rečem, da je bila to moja največja bolečina v življenju. Tudi smrt prvega moža pri mojih nekaj čez 20 ni bila tako huda. To, ko te izda človek, ki je s teboj na poti skozi življenje in s katerim imaš otroke in s katerim si srečen … to izdajstvo te spravi na tla, ne, še nižje pod tla. Jaz sem hodila v naravo. Tudi sama veliko. Mogoče z namenom tudi, da bi me pogrešal, da bi se vprašal, kje hodim. Pa nič! Še sva skupaj. Prebolela sem. V stvari, kjer ni uspeha, se ne zaletavam več in ne drezam vanj. Če je med vama komunikacija, je to velik uspeh, med nama še te nikoli ni bilo. Karkoli sem ga vprašala, sem udarila v zid. Sedaj ga jemljem le še kot brata in ga ne sovražim, ker mu v glavi marsikaj ni dano. Tudi taki morajo nekje živeti! Sicer pa saj vem, da me bodo zopet vsi popljuvali va tem forumu. To je moja izkušnja in moje gledanje.

Kakršne koli obsodbe mislim, da niso potrebne. Postaviti se na noge, si najti moč v sebi in narediti tako, kot je prav samo zate, za tvoje dobro, da ne zboliš, pa je nujno. Ni potrebno obsojati. Prevara je res najhujša bolecina, ki ti jo zada ljubljena oseba. Samo nekaj povem. Ko sem jaz izvedela, da me je mož prevaral, se mi je sesul svet. Če bi mi nekdo rekel, imam slabo novico-vaš mož je umrl, ali vaš mož vas je prevaral- ne vem, mislim, da bolečina ob prevari je hujša.
Pa ne želim nič slabega in moža imam še vedno rada, se nekako izkopavava iz te situacije, ker se trudiva oba.
To sem mojemu možu tudi povedala, pa me je samo poslušal. Pa ne na začetku, na začetku je bila štala, potem, po pol leta nekje, ko sem jaz izkričala bes, jezo prizadetosT, sva šele lahko začela bolj normalno komunicirati. Je pa hudo, izredno hudo. Mislim, čutim, da nama bo uspelo. Najpomembnejša je pa komunikacija. Preteklost, pa vem, da je zeeelo težko, pa je potrebno, ko je predelana, obžalovana, izžalovana pustiti za sabo, če hočeš začeti znova. Če pa ne gre, pa ne gre. Tudi jaz nimam garancije, upanje pa ostaja. Še vedno je pa najpomembnejše zdravje. Ker take situacije lahko resno ogrozijo osebo kot celoto, kaj pa bodo od tega imeli otroci ?????

vse lepo

Pred več leti se je meni isto zgodilo.Prevare,laži in izdaja.
Sva zakon pokrpala.Celo danes živimo,kot,da se ni nič zgodilo.Nisva probleme pomedta pod preprogo.Trudila sva se oba.Garancije ni nikoli za nikogar.

Če sedi še vedno na dveh stolih,je čas da se prebudiš in ukreneš.Naj te še tako zelo boli,na tvojem mestu bi odšla.Nimaš več kaj početi z njim,ki te nima rad.Če bi te imel bi z ljubico prekinil,tako jo pa hoče še vedno ob sebi.K vragu materialne stvari,jih takrat niti ne opaziš.

Preveč si ženska požrtvovalna.To je še slabše zate.Udari po mizi,povej kaj hočeš ti in ne čakati kaj hoče on.Ga misliš nazaj vzeti takrat,ko se bo naveličal ljubice.Se zna zgoditi,da še boš dolgo čakala,vmes pa popolnoma uničila življenje.Tega ni vreden.

Predobra si zanj in takšne so velikokrat prevarane.Ljudje pa govorijo drugače,pa saj dejansko ne vedo resnice.

Želim ti,da v sebi najdeš moč in ključ,da rešiš sebe in otroka pred bitjem,ki ne čuti do vas ničesar,kar bi bilo omembe vredno.

Srečno.?!