Stara sem 39, ločena, imam otroka, zdaj sem v zvezi z več kot deset let mlajšim moškim.
Dokler sva hodila samo na neobvezne kave in pijače, je bilo super. Deloval mi je samozavestno, sproščeno, takoj mi je povedal, da ga leta ne motijo, da sem mu simpatična in da bi se rad še kdaj videl z mano. Tudi on je bil meni takoj všeč, ampak sem imela pomisleke zaradi svoje starosti in situacije. Sčasoma so se med nama rodila čustva. Ko sva se pogovorila o tem in je postalo jasno, da si želiva zveze, pa se je fant zaprl kot školjka.
V življenju še nisem spoznala človeka, ki bi bil tako nezaupljiv, zaprt, odmaknjen… pri katerem se je za vsak korak naprej treba res potruditi. Tudi sam se zaveda, da ima problem, o tem se pogovarjava (je sicer mlad, ampak je dal skozi takšno življenjsko šolo, da je v marsičem veliko zrelejši od mene – ta šola je tudi kriva, da težko zaupa ljudem), vendar ne prideva nikamor. Vse probleme hoče rešiti sam, ko mu je težko ali hudo, noče, da sem v njegovi bližini, tudi kar se telesnih dotikov tiče, je izjemno zadržan. Kot bi se bal prepustiti, vedno je na preži. Ne vem niti, kako naj to razložim. Drživa se recimo za roke, jaz mu jo močneje stisnem, on pa se kar zdrzne in kot sam pri sebi reče, ne, ne smem te preveč stisniti. Verjetno mi ni treba posebej omenjati, da do spolnosti niti nisva še prišla (hodiva približno tri mesece, prej sva se kot prijatelja dobivala kaka dva meseca. Mi je uspelo ukrotiti hormone, tako da ne silim vanj, me je pa na začetku res mučilo, priznam, ker me telesno izjemno privlači – enkrat za spremembo obratna situacija, ponavadi se v posteljo bolj mudi moškim). Vem, da me ima rad in da najino zvezo jemlje zelo resno, pogovarjava se o prihodnosti, družini… Besede, pogovori niso problem, tudi sam velikokrat načne resen pogovor. Dejanja so pa druga zgodba. Občasno mi kar prekipi, ker njegovo obnašanje včasih meji že na brezbrižnost in hladnost do mene – a ko vidim njegov skrušen pogled in glas, ko reče, spet sem ga polomil, ne morem se navaditi, da nisem več sam…
Ne morem mu vrniti vere v ljudi, ne morem mu niti dati jamstva, da bom z njim do konca življenja. Sem tip človeka, ki se hitro naveže na druge in jih zlepa ne spusti iz svojega srca – tako imam še vedno stike z večino bivših fantov, saj so mi veliko pomenili tudi kot ljudje in čustev do njih nisem mogla preprosto odmisliti samo zato, ker se nismo ujeli kot partnerji. Največ, kar lahko obljubim fantu, je, da bom ostala njegova prijateljica ne glede na vse.
Zavedam se, da se morava glede na starostno razliko in to, da imam otroka od prej, še toliko bolj truditi za uspešno zvezo, da mora fant imeti veliko razumevanja in potrpljenja, in vse to je jasno tudi njemu. Samo na koncu koncev je pa vseeno največji problem to njegovo nezaupanje – če mu lahko tako rečem. Tega nisem navajena, ker mi ljudje običajno zaupajo – marsikdo reče, da se mi že na prvi pogled vidi, da sem odkrita in da nisem sposobna hinavščine.
Kaj lahko naredim za tega mojega nezaupljivca? Predlagala sem mu, da bi šel h kakemu strokovnjaku, ker mislim, da bi moral predelati dogodke iz preteklosti, pa noče niti slišati za to. Pravi, da potrebuje samo čas, samo jaz kar nekoliko dvomim v to.
Hvala vam za vaš čas in mnenje.

Kasandra

Ko prebiram tole vaše vprašanje, se mi poraja dvom ali je vajin odnos res to, kar bi si vi želeli v njem videti. Seveda se lahko motim, toda ostaja mi občutek, da gre bolj za odnos mati-sin, kot pa za pravi (spolni) partnerski odnos. Lahko obračamo vse skupaj na vse načine, vendar je spolnost tista, ki intimni partnerski odnos loči od ostalih. Pa s tem ne mislim, da mora biti spolnost tudi udejanjena, ampak vsaj neka obojestranska želja pa mora biti. Pri vašem fantu pa izgleda, kot da je postavil mejo. Za roko se bova držala, ampak tako prijateljsko (ali kot mami drži otroka?!). Če je ta stisk premočan (prenežen, preintimen…) je neprijeten, ker je »prepovedan«. Se zato zdrzne in umakne? Njegov skrušen pogled in »spet sem ga polomil« tudi nakazujeta v to smer. Na tak način se otrok vede do mame in ne moški do partnerke! Torej vaš fant je potegnil mejo v vajinem odnosu zelo nizko, vsekakor prenizko, da bi ta odnos lahko opisali kot intimen. Lahko da je pretirano nezaupljiv, očitno ima slabe izkušnje iz pretekosti, toda v vajinem primeru se to ne zdi ključno. Izgleda, da mu pač ni do intimne/spolne zveze z vami, nezaupljivost s tem nima nič. Zato tudi ne verjamem, da se bo to spremenilo. Pa pri tem niti ni toliko pomembno, ali fant išče mamo ali prijateljico ali pa niti ne ve, kaj bi rad in kar nekaj vztraja, da vas ne bi izgubil. Bolj pomembno je tisto, česar očitno ne išče – intimne zveze. Na tej točki bi bilo verjetno prav, da se vprašate, zakaj vi še kar vztrajate s takim fantom in odkod upanje, da ga boste spremenili. Si res želite (samo) takega odnosa, vam bo dovolj? Zakaj rabite tega fanta, to hladnost, brezbrižnost, bojazljivost,…? Odkod potreba, da to prenašate pri moških ter jih podpirate in spodbujate. So bili tudi vaši bivši partnerji podobni in zato z njimi vzdržujete stike, ker rabijo vašo pomoč in podporo? Odkod taka vaša širokogrudnost, strpnost in razumevanje? Kje ste vi v vsem tem, zakaj raje ne poskrbite zase, namesto da ste sami. Sama sama ali sama ob moškem, saj ni bistvene razlike.

Vaš fant ima očitno težave, verjetno pa vi nič manjše, samo drugačne. Ali bi bila smiselna skupna terapija za oba ali za vsakega posebej, težko ocenim. Vendar pa čisto nič ne tvegata, če gresta oba, se bo vsaj hitreje pokazalo, na čem temelji vajin odnos in kaj od njega vsak od vaju v resnici pričakuje. Če se izkaže, da so bili zgoraj napisani pomisleki pravilni, se bo verjetno precej kmalu izkazala skupna terapija za nesmiselno. Če bo tako, pa se bosta takrat odločala vsak zase, kako naprej.

Lepo vas pozdravljam

On danes nima vere v ljudi. Ko bosta vidva končala vajino zvezo, je tudi ti ne boš imela. Največje reve najbolj prizadenejo, zapomni si to. Zdaj je ubogi on, zdaj se ti on smili, na koncu boš ti uboga, ampak se ti njemu ne boš smilila. Been there, done that. On ni več otrok, on ima devetindvajset let. Čemu takšno ujčkanje? Z vsem spoštovanjem do tvojih let, ampak vprašaj se, zakaj si je izbral prav tebe. Moje mnenje je … Misli, da si prestara, da boš hotela otroke. Katerih si on očitno ne želi, ker ne želi obveznosti, ker obveznostim ni kos, ker je nezrel. Moški, ki si želijo družino, verjemi, zelo gledajo na to, ali jim ženska še lahko rodi otroke. In te stvari delajo veliko bolj z glavo kot ženske. Če za svoje otroke noče skrbeti, tudi za tuje ne bo. Ampak vse to ni tako pomembno … Iz izkušnje ti povem … On ni zaupal ženskam, ko sva se spoznala. Nenehno mi je ponavljal, da on ne more kar tako zaupati, naj mu dam čas, da z leti mi bo zaupal … Kakšnimi leti? Po enem letu je odšel, zaradi povsem absurdnega razloga. Ker je tako ali tako ves čas vedel, da bo odšel, ker to ni naredil prvič. Toliko mi je imel povedati o tem, kako on težko zaupa, na koncu pa se je izkazalo, da on ni bil vreden zaupanja. Prizadel me je, kot še nikomur doslej ni uspelo. Danes njemu ni hudega, jaz pa sem popolnoma izgubila zaupanje v moške. Enako se je v istem obdobju zgodilo moji prijatelji. Ubogi, pa bivša ga je prizadela, pa bivša ga je prevarala, kako je on trpel. Tudi on ni mogel zaupati, ljubosumen kot hudič. Na koncu je šel na počitnice z eno dvaindvajsetletno avšo, njej pa je njegov brat moral povedati, da ima on že drugo. Toliko o ubožcih, ki so bili tako zelo prizadeti in zato ne morejo zaupati. Na koncu ti mesece in mesece jokaš, oni pa nekje veseljačijo.

Res je vse skupaj videti bolj kot odnos mati/sin, samo verjetno je bolj komlicirano.

Njega bi po vseh paralelah lahko hitro ocenil, prav tako tebe. Skupaj sta se znašla dva osebka, na eni strani igrata vlogi stranke in terapevta, po drugi strani pa si nikakor nista kompatibilni osebi. Ti kot ženska z določeno “kilometrino” (štejem tukaj tvoje navedbe o bivših) ter on, karakterno tak kot pač je. Morda ti je osebno všeč da imaš ob sebi po letih imenovanega podložnika, lahko še gneteš testo, toda le na njegovo škodo. Vkolikor si do sedaj spoznala vse kar si napisala, bi bilo za tvoja leta logičeno dejanje le izogib v velikem krogu, tebe pa mečejo hormoni in prevzel te je čut da mu moraš pomagati celo po “strokovni plati”.

Drugače pričakovano za žensko z grenko živjensko izkušnjo/ami (kajpak tudi za moške velja isto) je neka želja po ustalitvi, morda tudi tvoja. Pogostost menjavanja partnerjev je navzven lahko seveda interpretirana različno, v danem primeru pa še morda toliko bolj izstopa vajina starostna razlika in sicer v negativnem smislu. Seveda partnerstva uspevajo tudi ob takih predpostavkah, toda ne v tvojem primeru; žal ti v partnerskem razmerju niti nisi.

Upam si trditi da ti vloga matere odgovarja, da ne napišem še kako drugače. Pa si res ne moreš dobiti sebi primernega (po letih) loverja ?

Zgodba zelo spominja na mojo.Tudi on je bil mlajši 8 let,na začetku sem bila zelo skeptična zaradi let in ga seveda nisme jemala “resno”,verjamme celo,da sem ga kdaj prizadela z svojim v nebo vpijočimi egocentričnimi izjavami,ki se jih v teistem življenskem obdobju nisme niti zavedala…ampak,ker se mi je zdel resen,odgovoren,človek na mestu-bi se temu reklo, sem se prepustila čustvom…seevda mi je že na začetku povedal,da ima določene nerazčiščene stvari-da je imel težko otroštvo,ki je pustilo posledice(to je res, o tem so govorili tudi njegovi najbližji,sploh pa je imel totoalno nerazčiščen odnos s svojo mamo…)da je večkrat depresiven ampak da je pripravljen na resnop vezo…morala bi vedet,da se bo meni naredilo isto kot se je njegovim predhodnicam,da se jih je “znebil”, ko su mu prišle preblizu….in tako je tuid bilo z mano.čez noč.seveda -zdaj vem,da bi morala videt signale že prej-ampak jih nisem hotela…in potem je šel.brez slovesa,z bednim sms.pustil me je kot smet.priznam da je bilo to zame(do takrat me še ni nihče pustil ampak je bil oobratno)šok.tako in drugače. seevda sem ga hotela rešit…mati tereza…so mi zukaj pisali-da naj zase poskrbim,da mu ne morem pomagat,če ne želi…sva se še enkrat dobila-ker sem zelela,da mi v zivo pove vzrok-seveda se je skril za bednimi odgovori,da še ni za resno vezo,da nsime jaz kriva ,da je on,da se mi to stalno dogaja..bla bla…seveda sem kak mesec sebe še bolj obtoževala i nse sekirala-jaz sem bila kriva,sem silila vanj..najbolj pa me je bolelo,da me je pustil kot smet…kak osem vse to prebolela(seveda je to šlo za zdravljneje ega in pa morla sem prvič v življneju potegnat črto in si pogledat v oči..ker prej sem pač skakala iz veze v vezo…ampak to je druga zgodba..)njega sem itak prebolela-mi je pa njegov odhod povzročil srečanja z resnico,kaj želim…skratka tvoja zgodba me spominja na mojo-on je bil žrtev,on je trpel,ni zaupal….potem pa me je lahko prizadel kot me še ni nihče…ni bil iskren do mene …samo se je skril za svoje travme,ki pa jih itak imamo vsi.temu se reče čustvena inteligenca.in tega nima in dvomim da jo ima zdaj,ker pač moraš delat na tem…vesela sem,da je zgodovina…niti slučajno si ne bi zelela imet še enega otroka v podobi partnerja..zato razmisli tudi ti..

Joj, n12, da ne gre za istega človeka? Hvala za tvojo iskrenost in misli.

Gospod Iztok, ne vem, na podlagi česa sklepate, da je bilo podobno pri vseh moških in da so moji bivši partnerji nebogljeni oziroma potrebni pomoči. No, niti ni pomembno. Veliko sem razmišljala tudi o vašem mnenju, da bi tudi jaz potrebovala terapijo, pa sem se ustavila že ob tem, da v sebi ne najdem pravega razloga za to. Terapevt-ka bi me recimo vprašal-a, zakaj sem prišla – in jaz ne bi znala odgovoriti.

Odkar sem poslala svoj post, sva se videla dvakrat in obakrat imela težke razgovore (prvega, še preden je bil post objavljen).

Od fanta sem zdaj izvedela še nekatere podrobnosti, ki mi jih doslej ni zaupal. V resnici je celo še huje, kot sem mislila. Fant je odraščal v neurejenih razmerah in ne vem, po kakšnem ključu se pristojne službe niso ukvarjale s primerom. S sestro sta zato že v srednji šoli šla od doma, se preživljala sama in s pomočjo sorodnikov. Kar njega privlači na meni in kar je bil pri bivših dekletih zanj velik pomislek, je, da sem že mati in da me vidi, kakšna sem kot mati. Ker njegovi starši niti približno niso izpolnjevali svojih obveznosti, mu je to zelo pomembno in mu zbuja dober občutek. Sam si želi otroka, vendar ima pri tem ravno zaradi svojega otroštva hude dileme, po drugi strani mu je v olajšanje, da otroka že imam in ne bo presinga nanj, da ga je treba imeti. In ja, mogoče v meni po svoje vidi tudi mamo – tudi njegova sestra ima mnogo starejšega partnerja, bi ji bil skoraj lahko oče (zagotovo tako velika razlika ni enostavna ne za enega ne za drugega, osebno bi raje, da bi bila kako leto manjša – vendar je tu med njim in sestro precejšnja razlika, saj se on do mene obnaša zaščitniško, njegova sestra pa je precej podrejena svojemu partnerju).
Njemu je pomembno tudi, da sem zrela oseba, ki nima izpadov ob vsaki njegovi muhi, če mi za valentinovo ne podari srčka in če me dva dni ne pokliče. Sem tudi prva ženska, ki ga je sploh vprašala, zakaj je tak, ne da bi se zdrla nanj in ga nekam poslala. Z nobeno doslej se ni čustveno tako močno zapletel in kar se njega tiče, je tako ali tako bil prepričan, da bo pač vse življenje volk samotar – pa se je zdaj obrnilo drugače. Če pustim ob strani svoj in njegov emšo, in ga pogledam samo kot morebitnega partnerja, mislim, da enostavno nisem dorasla njegovi situaciji in ne vem, če si upam biti s takšnim človekom. Z velikim posebnežem. Mar ni to ogromna odgovornost, če veš, da si med redkimi ljudmi, ki jih je nekdo spustil prek zidu okrog sebe? Zaenkrat ga nisem razočarala in po svoje bi bilo boljše, da končava zdaj, ko se pravzaprav še ni zgodilo nič, in ostaneva prijatelja.

Glede spolnosti pa – želja je. Razlogi, zakaj je ne udejani(va), pa preveč intimni, da bi jih opisala. Meni se zdijo smiselni in ga razumem, mislim, da je to najpomembnejše.
Po drugem pogovoru sva se odločila, da si vzameva nekaj časa za razmislek, kako naprej. Bomo videli.

Eh Cec, kako bi lahko gnetla, ko pa gre za človeka, ki ga z veliko muko premaknem za kak milimeter, če sploh. Po drugi strani pa, če pri svojih letih (navsezadnje jih vseeno šteje že skoraj 30) ne bi bil izoblikovana osebnost, najbrž ne bi bil primerna družba niti za kavico, kaj šele za kaj drugega.

Kasandra

Sklepam samo po tem, kar ste napisali v prvem sporočilu in ob zanašanju na preprosto pravilo, da so nam všeč in se zapletamo v odnose z vedno zelo podobnimi partnerji. Kar vas globoko (nezavedno) vleče k temu fantu, vas je precej podobno tudi k prejšnjim. Tudi po tem vašem drugem sporočilu nimam kaj dosti spremeniti ali dodati k temu, kar sem že napisal. Se pa sprašujem, odkod vam tale Iztok?!

Lep pozdrav

Ne ne gre za istega človeka-po tvoje opisovanju tega mladeniča.
Očitno pa je, da je več takih rev na svetu-oprosti prosim ampak tako je.Človek,ki se ne more spopast z tezavo,ki jo ima in se konstantno skriva za nekimi razlogi in nikoli nič ne naredi na to temo je zame čustveno neinteligenten.Reva.Z eno besedo.Taki ljudje(kot je bil moj ex in ta tvoj) se ze na začetku veze “zasigurajo” da v primeru,da ne bo šlo,da kake vse tezave ,travme imajo,da se jim to skoz dogaja,da bi radi kaj naredili,da upajo,da jim bo ob tebi uspelo…to so zame manipulanti,da jim ni para.res!!mislim-zdaj mi je itak kristalno jasno kako delujejo,ker sem pač imela to čast okusit sama na svoji kozi nekja tako podlega-ze naprej si naredijo teren,da če jim pa slučajno ne bo več všeč ali pa se nas bod oenostavno naveličali -bod okrive travme iz otroštva,pa nerazčiščeni odnosi z mamo,očetom,babico,sosedo…posuli se bod os pepelom,da pa bo še večja nesramnost v nas zbudijo še večjo slabo vest-češ poglej ubožca saj on bi pa ne more zaradi tega in tega…in kdo trpi?ti, v takoh primerih trpimo mi,ko smo mu verjele,ga tolerirale,vzpodbujale(sej mogoče gre tu res za materinsaki nagon)on pa gre na prej.Taki ljudje so reve,ker nimajo toliko v sebi,da bi povedali resnico.iskrenost jim je tuja in za to bezijo pred tezavami…kot sem rekla srečna sem ,da je on moja zgodovina,sem se pa po njegovem odhodi “streznila”,začela delat na sebi,začela čitat o čustevi inteligenci,se poglobila vase(to je bilo res najhuje),si odgovorila na več vprašanj,hodila tudi na terapije,k iso mi pomagale ,da sem razčistila sama s sabo…ne rečem,da ni bilo hudo…trpela sem…ampak sem se pobrala…odhod te reve mi je povzročilo,da sem se enkrat v zivljneju soočila sam s sabo in pristala na realnih tleh-torej je njegov odhod prinesel zelo dobro stvar.Vsaka stvar je za nekaj dobra.In vesela sem,da je bilo tako.Ti pa razmsili kaj želiš.