Kako naj prezivim
Ceprav si nikoli ne bi mislila, da bom kdaj pisala na tem forumu, se je to zgodilo..Ceprav ne vem kje naj zacnem, pa vendar..
Rodila sem pred kratkim, dvojcice, a so eno takoj prepeljali v KC, zaradi tezav z ledvickami.Ceprav so nam povedali za tezave ze prej, pa nikoli niso omenjali smrti..da nasa puncka tega ne bo prezivela.
Naredili so preiskave, poskusali skoraj vse, a ledvicke se ne odzivajo.
Povedali so, da zal tega ne bo prezivela.Tekocina je zacela zalivati telo.
Po porodu sem bila v dvomih, ali jo obiskati ali ne, zdravniki so mi odsvetovali, ker imam doma drugo dvojcico in stres ni dober za mleko..Ter gledati svojega lastnega otroka kako umira..to je bilo prevec…
A sem se odlocila, da jo moram videt, da si nikoli ne bi odpustila, ce jo ne bi objela, poljubila….In sem sla ter dozivela sok..bila je ze tako zatecena, od malega bitjeca 2600g je prisla na 4500g, njena koza vsa bela, dihala na kisik…Padla sem v taksne solze, da sploh k sebi nisem mogla…Moj je stal ob meni, ni mogel vec jokati, ker je pred tem prelil ze toliko solz ob njeni postelji….Ampak sva ostala, bila sem vesela, da sem sla in jo poljubila.
Sedaj hodim vsak dan, ji prigovarjam, zadnjic se je celo obrnila, prepoznala je moj glas, odprla komaj oci in zacela stokat…to je bilo najhujse od vsega…tako zelo si zeli ziveti, pa ne more….
sedaj je vsak dan huje, se vedno je tam, jaz pa dobesedno hodim gledat, kako mi moja puncka umira pred ocmi…In to je nekaj najhujsega v zivljenju..Sploh si ne predstavljam, kako naj to prezivim, kako naj si olajsam bolecino, ne samo meni temvec tudi moji druzini…ob vsakem soncku, vsaki reklami za bozic, si recem, ona pa tega ne bo mogla dozivet…..To je grozno….
Kako naj grem skozi to????
Draga Eva, prebrala sem tvojo zgodbo, hudo mi je zate, nimam pa druge besede, kot te, bodi pogumna.
Nežnos stisni k sebi upanje, ki ga imaš doma, to je tvoja hčerkica. Dete v bolnišnici pa bo tvoj angel, vaš angel, ki bo bedel nad vami, ko bo odšla.
Takšno je življenje, daje in jemlje.
Eva, drži se, tudi jaz sem imela bratca, ki je umrl kot dojenček. Ne, nimam besed, ki bi ti jih napisala v tolažbo. Tukaj sem prekratka.
Iskreno upam, da se čimprej najde kdo na teh straneh in ti napiše kaj tistega kar zdaj najbolj potrebuješ.
Srečno, baj
Draga Eva,
pošiljam ti en topel objem in upanje, da boš našla moč v sebi, da preživiš najhujšo stvar, ki se ti lahko zgodi v življenju. Občudujem te, da si tako močna, da lahko gledaš svojo punčko kako trpi in jo obiskuješ. Veš,hudo je in hudo bo, ampak imej v mislih, da moraš živeti in preživeti vsak dan posebej od jutra do večera, za sebe, za tvoja otroka in za moža…vsaka ura je težka in vsak, dan, pa vendar moraš zdržati…pa nikar ne imej nikoli v prihodnosti slabe vesti, da si kakorkoli zanemarjala svojo zdravo punčko ali da si bila preveč časa žalostna in zmedena in da si to žalost prenašala nanjo..otroci razumejo bolje od odraslih, ki se delajo kot da se ni nič zgodilo… topel objem poln upanja za tvojo družinico!