Pozdravljeni!

Rada spremljam vse teme na tem forumu in tokrat sem se odločila, da vas tudi sama poprosim za nasvet.

Stara sem trideset let, izobražena, imam družino… Pa vendar se že dolgo spopadam z raznoraznimi težavami. Vem, da vse skupaj izvira iz mojega težkega otroštva, ampak zadev enostavno ne znam rešiti. Trenutno me najbolj motijo moji občutki, ko sem v družbi. V tisti družbi, kjer se počutim varno sploh ni problema. Med ljudmi, ki pa jih ne poznam dobro pa kar otrpnem.

Zadnjič so nas sosedje (smo na novo priseljeni v majhno vas) povabili na praznovanje rojstnega dne. Zdelo se mi je zelo prijazno, da so nas sprejeli, da imamo dobre odnose. Tudi šla sem kar z veseljem in prvih nekaj minut sem se tudi pogovarjala s kakšnim od njih, potem pa… Stala sem tam kot “kup nesreče”, imela sem obupen občutek, da ne sodim tja, da so me pomotoma povabili (čeprav vem, da to ni res)… Skratka, obup. Mož se je vključil brez težav, se zabaval in kdaj pa kdaj prišel do mene, da je vsaj on malo spregovoril z mano. Ko smo šli domov sva se z njim o tem pogovarjala in sva oba prišla do tega, da enostavno “oddajam” tako nelagodno energijo, da vsi čutijo, da se obupno počutim.

Je pa res, da sem se morala v otroštvu vedno umaknit (po navodilu stare mame), ko so prišli obiski. Vedno sem težko čakala, da sta prišli na obisk sestrični, s katerima sem se rada igrala, ampak sem vedno morala počakati, da sta onidve pojedli, popili (kar je bilo na mizi) in da sta potem prišli po mene.

Ne vem kako naj začnem to težavo reševat. Zdaj se namreč kar umaknem, ko pride do kakšne takšne situacije, ampak se mi zdi neumno, da tako ravnam.

Zdaj, v teh dneh, smo zopet povabljeni na praznovanje rojstnega dne. Povabila nas je moja prijateljica, ker njena hčerka praznuje. Mož jih niti ne pozna, ampak bi šel z veseljem, sama pa že iščem izgovore in opravičila zakaj nas ne bo.

Hvala za vaš odgovor!
Lep dan!

Cufka

Bom začel s tem, da z vami ni čisto nič narobe. Samo »naučili« ste se nekaterih zadev na način, ki vam dela težave. Enako velja za vsakogar od nas, le »narobe« naučene lekcije so različne. K sreči se to, kar smo se naučili »narobe«, da tudi naučiti »prav«. Seveda pa se nečesa, kar smo se »narobe« učili dolga leta, ne moremo naučiti »prav« kar čez noč. Potrebno bo torej kar precej poguma, odločnosti, potrpežljivosti in vztrajnosti. Zato se nikar ne izogibajte družbi, ampak se postopoma in pogumno vključujte vanjo. Tudi plavati se verjetno niste naučili na suhem. In ob tem ne bodite do sebe tako zelo kritični in zahtevni – presenečeni bi bili, ko bi izvedeli, kako drugi sploh ne opazijo teh vaših »težav« in se jim zdite povsem prijetni. Tista neprijetna energija je več ali manj samo vaša, rabite jo pa zato, da druge odženete na varno razdaljo. Z možem se odkrito pogovorite o svojih težavah in ga poprosite za podporo in razumevanje, sploh ko vam bo v kakšni situaciji postalo preveč tesno. Morda bo že samo to dovolj, da se boste počasi sprostili, si bolj zaupali in začeli v družbi celo uživati. Če pa se vam bo preveč zatikalo, pa ne obupajte, ampak se skupaj z možem odpravita k terapevtu. Sami ste že dobro ugotovili, odkod in kako izhajajo te vaše težave. Kar je bilo naučeno in utrjeno v zgodnjem otroštvu zna biti zelo trdovratno, tako da v takih primerih strokovna pomoč res ne bi bila odveč.

Lepo vas pozdravljam

Hej, jaz imam pa podobno težavo kot cufka. Namreč, doma in v družbi ljudi, ki jih poznam, sem sproščena, prava “klepetulja”, nasmejana, čim pa spoznam nove ljudi, se zaprem, ne vem, kaj naj rečem, sem kot kup nesreče. In enako se je dogajalo z mano. V otroštvu sem se morala večkrat umakniti, počakati, da so gostje pojedli in popili, če sem kaj rekla, kar ne bi smela, sem bila takoj kregana (besedno). Ne vem, mislim, da se ne znam popolnoma sprostiti. Npr: grem na ples, na zabavo in namesto, da bi uživala, sem bolj “lesena”, pa sploh ne vem zakaj. Občutek imam, da med zabavo ali plesom vsi gledajo, kako sem oblečena, kako sem naličena, moje korake pri plesu in me postane sram. Mogoče je za to kriva moja nizka samopodoba. Že pri navezovanju stikov s partnerjem sem imela velike težave, potrebovala sem skoraj eno leto, da sem se mu popolnoma odprla. Hvaležna sem mu, da me posluša, bodri, mi stoji ob strani in je rama, na kateri se lahko zjočem. Tudi ob dveh zjutraj mu ni težko poslušati mojih izpovedi in moje stiske. Ne vem, vse kar si želim je, da bi se lahko popolnoma sprostila, se zabavala, se vključila v družbo (največji problem je pogovor s sodelavci, kjer zelo pazim kaj povem, da ne bi to obrnili sebi v prid in stvari prikazali v drugačni luči), pa ne vem, kako naj to storim.