Pozdravljeni

ta forum je pa zelo zanimiv in mi je všeč ta stvar, ker lahko veliko delaš na sebi, oz ti konkretni pove, kaj ti lahko spremeniš in usmeriš v pozitivno smer. Ne pa : pusti ga, ni zate, kako si dovoliš…

S partnerjem se imava rada, ampak je najina veza precej burna. nekaj dni sva lahko zelo nežna, si izkazujeva ljubezen, nasmejana, čez dva dni pa sva ko pes in mačka.

Problem je v tem, da ne prenesem in vem da je prav da ne dovolim,da partner kriči name in da mi partner govori kot majhnemu otroku.
ko sva se peljala s kolesom me je skritiziral, kričal name, da sem neodgovorna da naj se peljem po svoji strani, da me bo avto zbil, da sem neodgovorna, potem mi pa še reče: a slišiš kaj ti govorim?? kako sem nevzgojena

mene je kar zmrazilo… v trenutku je vso voljo ubil v meni. najhuje je pa to da se tega ne zaveda, in ne neha to pošeti.

(naj povem da je on doma vedno bil ugogljiv in podredljiv-preveč, jaz pa ravno obratno, verjetno sva tudi zaradi tega skupaj)

sprla sva se, se, mu povedala da ne rabim očeta, da nisem stara 5 let in hvala za skrb ampak tole ja pa preveč.
Štos je v tem, da je pri njemu v družini tako, da ga nadirajo vsi povprek ko bi bil 5 let star, šteje jih pa 31.
jaz tega nisem navajena, doma imam takega očeta, a sem se mu že zgodaj uprla ( je bil zelo agresiven) s tem, da sem se umaknila. in živela življenje sama naprej in po svoje, torej ne prenesem tega in to se mi zdi poniževalno in nesramno.
Prizadane me vedno znova s tem. včeraj isto, zakaj ne hodim nevemkje namesto tam…
hudo mi je bilo, zelo. še sedaj gojim zamere, ker mi počne isto kot moj oče mami (ponižuje ko nesposobnega otroka).

sedaj se mi pa to dogaja pri partnerju. nadira me. ne morem mu dopovedati, da to ni prav.

vem pa da je tega navajen doma.

Prosim povejte mi kako naj mu to povem, da to ni prav, kako naj postavim mejo in da tega ne bo več počel. hkrati se tudi jaz razburim in kričim nanj in spet sva tam.

odločila sem se da tega ne bom več počela, da mu bom povedala da mi ni všeč da se tako vede do mene..
(čeprav bi ga najraje nekam zabasala)

prosim povejte mi s čim mu to dovoljujem in kako naj pomagam najini vezi, da tega ne bo. pa vem da se stvari nespreminjajo čez noč, vendar sem pripavljena delati na sebi.

Problem, ki ga opisujete ni nič novega in se pogosto pojavi v vezi, ko faza, v kateri se komaj spoznavamo mine. S partnerjem takrat razpravljamo brez zadržkov in se pokažemo v pravi luči.
Ste v situaciji, ko partner še vedno “uboga” svoje starše in še vedno živi v prejšnji družini. čeprav je na poti, da si ustvari oz. si je že ustvaril svojo lastno družino.
Prav se mi zdi, da se s partnerjem pogovorita, drugače boste v odnosu trpeli. Prepričana sem, da vas ima partner rad in vas spoštuje, vendar ima težavo s komunikacijo in vam to ne zna pokazati na pravi način. Če s pogovorom ne bo uspelo vama predlagam obisk pri specialistu. saj je tako “motnjo” težko odpraviti. Partner vas očitno želi prevzgojiti tako, kot je bil sam vzgajan in pri tem sploh ne pomisli na vzorec, ki je zapisan pri vas. Verjetno je zaradi tega pogosto vzkipljiv, saj vse kar naredite je zanj nekaj novega oz. odstopa od popolnega, ki ga imajo doma.. Upam, da bosta uredila in našla rešitev, ki bo ustrezala obema in da vam je bilo moje mnenje vsaj malce v pomoč. Lp

Tvoj partner ravna s tabo, tako kot so z njim ravnali njegovi starši. Za njegovim ravnanjem se v resnici skriva skrb zate. V konkretnem primeru, ki ga navajaš, ko sta kolesarila, je šlo za bojazen, da te ne zbije kak avto. Problem seveda ni v njegovih motivih, temveč v načinu. V njem je zakodiran vzorec, kako je treba skrbeti za ljudi, za katere si odgovoren, tako so namreč z njim ravnali njegovi in kot praviš ravnajo še danes. To samo toliko, da razumeš, zakaj se tako obnaša, to pa seveda ne pomeni, da je treba tako ravnanje tudi tolerirati.

Vse skupaj bi lažje prenašala, če partner s svojim ravnanjem ne bi stopal na tvoj žulj, tvojo bolečo točko. Kot sama navajaš: »ker mi počne isto kot moj oče mami (ponižuje ko nesposobnega otroka)«. Tu se lepo vidi, kje sta se tvoj in njegov družinski vzorec ujela. A namesto, da bi obupovala in se medsebojno obtoževala, se lahko s skupnimi močmi spoprimeta vsak s svojimi vzorci in se osvobodita iz njihovega primeža.

Zaenkrat mu postavljaš mejo na neprimeren način. Na tak, da jo v odnosu do njega tudi sama prestopaš. Postaviti je treba meje, ki bodo ščitile tako tebe kot tudi njega. Če hočeta, da bodo meje učinkovite, ju morata postaviti skupaj. Postavljanje meja v odnosih je ena od pomembnih življenjskih lekcij in zato tudi pomembna tema na Šoli čustvene inteligence.

Zavedati se morata, da sta v principu svobodni bitji in da lahko svobodno odločata o svoji nadaljnji usodi. Manj naporno hkrati pa tudi manj osrečujoče je ostati v starih tirnicah in valiti krivdo na druge. Preseči utesnjujoče družinske vzorce je težje, prinaša pa več svobode in izpolnjenosti.

Treba se je samo odločiti za spremembo, zavihati rokave in se osvoboditi okov preteklosti. Če je potrebno, si preskrbeti tudi kako pomoč v obliki primerne knjige, izobraževalnega programa ali svetovanja.

Lep pozdrav!

Brane Krapež
Šola čustvene inteligence
http://www.cdk.si/sci

Zahvaljujem se vam za odgovor, mi je lažje ker vsaj vem da te stvari so “normlne” se jih da reševati in da sem nekako vsaj zatipala kako naprej, čeprav vem, da bom mogla še fejst zavihati rokave.
Vsak bi jih moral za svojoe dušo in zase in ne takoj obupavati in se postavljati v vlogo žrtve (kot sem se sama počela veliko časa).
Dolgo je trajalo, da sem dojela kaj pomeni stavek, ki ga vsi tako opevajo:
Najprej moraš spremeniti sebe.

Hvala za odgovor in upam da se bom kdaj udeležila vaše delavnice, ker vem da bi nama obema pomagala.

Lp

Živjo!

Milsim, da si na svoje vprašanje deloma odgovorila že sama v naslovu: “Kako postaviti meje”. Od situacije do situacije se način postavljanja mej seveda zelo razlikuje in najbrž boš morala sama najti pot skozi labirinte posameznih situacij, pa vendarle: poskušaj se s fantom pogovoriti na štiri oči, že zato, da bo videl, da te način komuniciranja (ne glede na to, da je bil razlog morda celo upravičen), kot ga je uporabil pri vožnji s kolesom, moti.
Poskušaj biti pozitivna in namesto da bi mu govorila, kako zelo te moti njegov odnos v smislu “on oče-ti kot hčerka” predlagaj, naj se s teboj pogovarja kot s sebi enakim, torej odraslim.
Vzorec, kot pravi že Brane, je resnično lepo prepoznaven- on posnema vedenje svojega lastnega, pretirano skrbnega očeta, tebe pa to morda nekoliko spominja na tvojega lastnega, ki se se mu v čustvenem smislu sicer uprla, pa vendar se ti zdi da se vzorec ponavlja.
Verjetno bo potrebno kar nekaj dela na sebi- tako pri tebi kot zagotovo tudi pri njem. Poskušaj ga s pogovorom dveh odraslih (počakaj na pravi trenutek)pridobiti na svojo stran. Če bo za, lahko skleneta dogovor: jaz spremenim to in to, kar moti tebe, ti pa oblčjubi, da se boš potrudil spremeniti to in to, kar moti mene.

Veliko srečevama želim obema.