Mame se ne morem losat. Skupaj z sinom živiva v njenem stanovanju. Ker ji za stanovanje ne plačujeva najemnine si lasti pravico da poljubno hodi v stanovanje kontrolirat kako delava z njeno imovino. Prebrska vsak kot stanovanja, večno naju krega kako ne pospravljava , pa imava kar pometeno in za najine pojme pospravljeno. Kadar ona pride gor vsi hitimo pospravljat ( ona z nama) drgnemo omare, vrata police.vmes se kregamo da kar letijo iskre. Kar naprej mi govori ako naj ji bom hvalžena če ne zato da mi je omogočila streho nad glavo pa zato ker mi je otroka spravila pokonci. Ko je bil sin star tri leta sem ga pustila k njej in se preselila k možu v precej oddaljen kraj. Z možem sva se stiskala na borih 36 kvadratih. Pri babici je imel več protora in boljše finančne pogoje. Ko sem bila stara 24 let sem rodila drugega sina žal mrtvega. Takrat sem bila na razpotju. Nisem vedela kaj naj storim. Možnosti so bile 3. Naj se vozim iz Nove Gorice v Ljubljano vsak dan delat, se vrnem k sinu ali pustim službo v Ljubljani, si sčasoma dobim službo v Novi Gorici in potem potiho upam na večje stanovanje. Odločila sem se za zadnjo ( napačno) možnost. Večjega stanovanja nisva dobila.
Po sinovem rojstvu sva se z možem odtujila. Krivila sva drug drugega za njegovo smrt. Postala sem bolj in bolj otopela. Začela sem si iskat službo v Ljubljani. Po nešteto prošnjah je nisem dobila. In tedaj na sceno stopi Saša.

z vsako zgodbo oz.dodatkom k zgodbi presenecas. Mi je zal zate da si imela ze od zacetka vse zakompliciran..ampak ni konec sveta! Sedaj vse zacni z nulo in bo!

Exotic zdiš se mi zelo pozitivna. Kaj praviš na na kako kavo. Obljubim ti da ne bo težila : ))))))

Kako lepo je ko ti nekdo ne žuga več Gleda na uro kdaj boš prišel. Te ne stiska in duši. Sedaj sem končno svobodna. Počnem kar sem mi zazdi. Hodim na kavo, malo se potepam, hodim na obiske. Tu in tam pogrešam objeme, poljube , nežnosti. Tudi ti bodo prišli. Ko bo čas.
Hvala vsem za podporo. Bili ste mi v neizmerno pomoč
Sergeja

Kapo dol, če ti je v 4 dneh uspelo urediti situacijo. 🙂

Ni mi uspelo ravno v 4 dneh urediti situacijo. Nekako 1 mesec je odkar ima ( ali pa je nima) Saša novo. Ne briga me več. Še so novi moški. Tako da gremo naprej……

Odločna boš postala takrat, ko se ne boš več pustila teptati moškim, ki ne vedo kaj je ženska. Saj jih boš v življenju sigurno še srečala samo tokrat veš, naprej in nanuvadi tipi se ti nimajo kaj za smiliti.

Mogoče me je vezalo naj to dejstvo da ima Saša temnorjave oči ter ćrno barvo las. Sama sem zelenooka in medenoblond. Od 14 leta dalje sem hrepenela po takem moškem. Ključna moška v mojem življenu vaVasja ( oče otroka) in Rok sta bila temnorjavolasa ter modrooka.

Vasja je oče Aljoša. Rok je bil moj mož. Umrl je 3 7 2011l. Diagnoza Levkemija

Na trenutke delujem kot plehka naivna koza. Sram me je. Skratka dovolj sem stara da vem da zunanjost ne pomeni nič. Tudi izobrazba ne. Kaj pomeni dejstvo če je nekdo izobražen ali lep v notranjosti je pa gnil, ošaben ali prepoln sebe. Skratka lepa škatla brez vsebine.
Še enkrat hvala Forumovci. Bili ste mi v neizerno pomoč.

Draga Sabina, ne deluješ kot plehka naivna koza. Deluješ kot zelo zmedeno in izgubljeno bitje. Ki je končno okusilo nekaj svobode, a vendar se ji ne pusti prepustiti. Ki je dalo toliko hudega skozi, da včasih ne zna stopiti na pravo pot. Ki se kdaj ne zna tudi zoperstaviti bližnjim. In ki še vedno ni prebolela vsega hudega, ki se ji je zgodilo.

Bolj ko berem tvoje poste, bolj se mi zdi, da boš mogoče potrebovala kakšno pomoč. Lepo, da ti je uspelo v zadnjem času urediti življenje in da se počutiš svobodno. Ampak dosti še premlevaš preteklost. Nosiš veliko breme, ki te še vedno duši. Ena za drugo so se ti nabirale grde stvari, lepo je videti, da si to presekala. Vendar je pot še dolga in včasih zelo naporna. Glede na to, koliko še pišeš o Saši, me skrbi..

Veseli me, če smo ti forumovci pomagali, in upam, da boš sama dobro delovala tudi vnaprej. Ampak mogoče boš morala poseči po kakšni drugi pomoči (skupina, terapevt, alternativa….). Že to, da se pustiš mami glede pospravljanja, in da ti takšne govori, je dovolj. Tudi tu se lahko postaviš zase, čeprav je njeno stanovanje. Če ti živiš v njem, nima kaj stikati. Verjamem, da je mogoče laže, da pospraviš in se kregaš, kot da ji poveš svoje v obraz in riskiraš to, da boš jutri na cesti. Ampak včasih je potrebno tudi to, da se osvobodimo spon, ki nas dušijo….

Srečno!

Moja mama. Bila je sončna in topla radoživa razigrana, nasmejana čeprav je rastla gor v pomankanju in ji je pri borih 16 letih umrl oče. Nato je po končani srednji medicinski šoli se zapletla z mojim očetom, nastala sem jaz. Moj oče jo je zapustil še preden sem se rodila. Sesule so se ji vse sanje in upi. Moj oče pa takrat ko ga je spoznala je bil že kronični alhoholik razvezanec. Po poklicu je bil vojaški pilot vendar ga je vojska nečastno odpustila se mu je ponesrečil inštruktorski let. Bil je pijan.
Ko se bila stara pol leta me je mama dala v rejo svoji mami ker je zbolela za paratifusom in me ni mogla obdžat pri sebi. Pri stari mami sem bila nekako do 5 leta starosti. Bilo je to najbolj zalto obdobje mojega življenja. Stara mama mi je bila vedno na voljo pa tudi mamini sorodniki. Ko sem bila star 5 let sem morala zapustiti idilo in se preseliti k mami v Ljubljanov neko luknjo brez banje in tople vode. Kopat sva se hodili k stari mami v 50 km oddaljen kraj. Bila sem brez pravih prijateljev kajti osnovno šolo nisem hodila tam kjer sem stanovala temvec v precej oddaljeno ki je bila blizu maminega delovnega mesta. Ko sem bila stara 10 let se je mati poročila . Preselili smo se v kraj blizu Ljubljane. Zopet šok. Mati je medtem doštudirala. Končala je šolo za socialno delo. Nikoli se nisva dobro razumeli, vedno sem ji jezikala nazaj. Po uteho sem hodila k moji zlati babici.
Po končani osnovni šolo sem se vpisala v srednjo tehnično šolo. znanke so ji negodovale zaradi tega pa je rekla da si ne bo privošila mojih očitkov češ kako sovražim poklic ki mi ga je izbrala ona.
V srednji šoli sem bila bolj ali manj uspešna. Preglavice mi je pozvročala matematika.V tretjem letniku srednje šole sem srečala inštruktorja za matematiko.Z njegovo pomočjo sem uspešno zaključila 2 in 3 letnik. v začetku 4 letnika sem se nesmrtno zaljubila vanj. Očim je šel na začasno delo v Libijo mati jse je utapljala v žalosti sama pa sem na veliko začela hoditi k inštruktorju. leta 1984 sva šla skupaj na morje. Bila sem prezelena in naivna , njemu je bila tudi do neke mere vseeno. nisva uporabljala kontracecije in zgodil se je sin. Mti je ćisto ponorela zahtevala je da naj splavim kajti po njenem mnenju nisem bila sposobna skrbeti za otroka. Otročiča je rešil očim ki se je postavil zame. Ko sem bila noseca kakih 7 mesecev sem se zlomila in sem obžalovala da nisem splavila. Tokrat je bila mati proti Ponovila se je že videna zgodba. Sinov oče me je zapustil še preden se je le ta rodil Vendar mi je ponudil vso materialno podporo.
Nato sem se zaposlila . Preko sodelavca sem spoznala moža, ke je imela za sabo tudi grdo zgodbo bil je sin kroničnega alkoholika ki se je neusmiljeno znašal nad njim. Ko mu je bilo 22 let ga je povozil pijan šofer. Povozil ga je tako nerodno da ga je odbilo s cete in je letel 7 metrov in nato treščil z glavo v zid. Preživel je vendar je zadobil parezo ( delno ohormitev desne strani telesa) Kljub temu da sva se površno poznala borih 6 mesecev sva se poročila. nekaj časa sem še živela pri mami nato sva se s sinom odselila k možu. Sama pa sem se vozila 100 km vsak dan v sluzbo in nazaj. nato so stari starsi prisli po malega in sva se odločila daje najbolje da mali ostane pri starih starših. Leta so tekla. Z možem sva se zaćela bolj in bolj prepirati.tudi pretepal me je in davilz mojim sinom se nista ujela. Jaz sem pa kar čakala. Postalo je tako hudo da sem se začela zatekati v alkohol in tablete.
Potem se je nekaj zlomilo in sem začela pisati prošnje za službo v Ljubljani dobila sem si tudi ljubimca ki me je kmalu pustil. Leta 2008 sem se končno vrnila nazaj k sinu. Tik preden sem šla so možu diagnosticirali levkemijo jaz pa sem šla in se nisem ozirala.
Mati mi je začela očitati da nsem skrbela za sina. Kar naprej smo se prepirali. Mučiti me je začelo neznosno breme krivde, Začela sem se zatekati k Saši. Pri njemu pa nisem dobila razumevanja zato sem bežala od njega. Ćeprav me je tepel ponizeval in žalil sem vsakic pricapljala nazaj
Leta 2010 sem začela delati v domačem kraju moje mame. Bila sem neiznerno srecna. Ker nimam avta sem morala kadar sem delala zjutraj 4 km prepešačiti da sem prišla na vlak. Na postaji me je čakal moj vodja ki me je peljal na delovno mesto. Kadar sem delala nočno v nedeljo sem morala prehoditi 9 km peš da sem prispela na delovno mesto.Najlepše je bilo kadra sem delala nočni čez vikend. V kraj bivanja sem prispela po precuti noči ob 9 z avtobusom. Ob 12 30 sem morala zopet iti na pot. Tokrat sem morala hoditi 9 k kajti morala sem iti na vlak. Maja 2010 sem si zaradi nerodnosti zlomila prst na nogi. S tako nogo sem neustrašno prehodila 9 km peš. Seveda sem bila pod močno dozo analgetikov, Ko ni šlo več sem šla k zdravniku. Ta pa me je poslala na bolniško. Bila sem dva meseca in pol doma. v tem času je sin diplomiral. mati pa ni našla zame tople besede. Sekirala me je zaradi nepospravljenega stanovanja. Svojim kolegicam pa je govorila kako se moram mučiti in trpeti. Nikoli me ni objela in rekla Vsaka čast stara da zmoreš tako pot.
Decembra 2010 se izgubila službo in sem se začela ponovno druziti z Sašo. Nisem se in nisem se mogla odtrgat od njega vsemu vnavkljub. Mogoče zaradi tega ker sem zapustila zaradi njega moza in mi je pokazal pot v boljši jutri mogoče zaradi tega ker sem z njim prvič doživela orgazem med seksom. Kasneje se mu nisem mogla vec tako odpreti ceprav si je želel da bi ga skupaj doživela ga nikoli nisva.
Sedaj nimam vec stikov z njim. Počasi ga prebolevam
Vsem se iskreno zahvaljujem za potrpljenje in bodrilne besede. Bili ste mi v nezmerno pomoč

Prav boleče je brati tvoje poste. Pa ne toliko zaradi tega, ker si šla čez veliko hudega, kot zato, ker nekako ne moreš iz tega. Z vsakim novim napišeš nekaj hujšega. Ampak jaz iz vsega bolj vidim to, da ti ta preteklost ne da miru. Poleg tega, da se oklepaš nanjo – ker mi je bilo tako težko v življenju, sem takšna, se oklepaš tudi drugih. Res je, da situacije, skozi katere gremo, naše življenje in ljudje okoli nas vplivajo na nas, naše občutke, obnašanje. Vendar smo navsezadnje tudi sami odgovorni za sovje življenje, in če hočemo spremembo, pač moramo nekaj narediti, čeprav bo sprva boleče.

Počasi lahko gremo iz tega in si ustvarimo svoje življenje. Velikokrat je pač potrebna pomoč – naj bo to strokovnjaka, skupine za pomoč, knjig, alternative. S tem, ko hodiš tako globoko in zavzeto nazaj, celo zelo jasno opisuješ vse, kar se je zgodilo, z imeni in velikimi podrobnostmi (nekdo lahko celo ugotovi, kdo si, kdo so tvoj bivši in ostali), se mi zdi, da ne moreš zapustiti tega. Da se sprijazniš, tako je bilo, bilo je grozno, to je vplivalo na moje življenje, da sem takšna, kot sem, VENDAR sedaj želim iti naprej. Ravno to mi daje moč, da stopim korak naprej, da odpustim, pozabim in da sem naprej sam svoj šef. Res, nisem imela vzornih ljudi okoli sebe, še manj odnosov, ampak to je bilo tam in takrat, sedaj pa grem naprej. Drugače, mirna, boljša, svobodna.

Jaz nisem strokovnjak, a iz tvojega pisanja dejansko čutim, da se nočeš otresti preteklosti. Saj ti je izgovor za tvoja dejanja, za to, da si takšna, kot si. In ti je ob tem tudi v oporo, kadar sama ne moreš nečesa narediti ali spremeniti, saj se lahko lepo izgovoriš na svojo preteklost in boleče izkušnje. Če boš želela naprej, bo to pomenilo tudi, da boš morala prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Si odpustiti, ker si tako delovala v preteklosti, in v primeru odločitev sprejeti odgovornost za morebitne posledice. Če boš napisala še en post z razlago, kaj je bilo, kako je bilo, kaj ti je kdo naredil, po mojem laičnem mnenju ne boš šla naprej, ker tega ne želiš ali pa tudi ne zmoreš sama. Poglej, počasi bo mesec dni, odkar si prvič napisala. Ni veliko, bi pa lahko videli že nekaj malega napredka. Zato ti predlagam, da greš korak po koraku, mogoče najprej v knjižnico in si sposodiš nekaj knjig na to temo. Poglej na podforum Skrb zase, tam je kar nekaj priporočene literature. Mislim, da ti bo zelo v pomoč. Govorim iz svojih izkušenj:)

Zanima me kaj bi rekla na tole. Sin je šel v komuno zaradi vsega hudega. Mati pa mi je ko sem ostala sama v stanovanju mi je prišla težit kako nimam pspravljeno. ker sem povzidgnila glas me je udarila. Iz stanovanja ne moerm ker moram vzdževati sina ki je brezposelen ljubimca pa nimam, da grem k njemu
Povej….

najmenine za stanovanje so pošastne. sama je ne bi zmogla… Torej ostajam v zaprtem krogu….

Ljudje iščejo tudi skupno bivanje. Torej po domače povedano cimer-cimer. In delitev stroškov.
To pa lahko najdeš. Kdor išče ta najde. Samo treba pa je kakšen mesec za računalnik na kakšne oglasne deske pogledati in boš najdla.

Saj zato pa je treba nekaj narediti! Če vidiš, da to ne pelje nikamor in da ste vsi že zabredli, je treba narediti spremembo.

In to, da se ne da, ker…. so spet izgovori. Tudi pri meni so bili. Ne morem tega, ker bla bla, ne morem onega, ker bla bla. Na koncu je pa veliko na nas. Če se hoče, se da. Je pa tudi res, da vsaka sprememba je po eni strani strašljiva, saj ne vemo, kaj nas čaka, je negotova, mi smo pa na nekaj navajeni in je laže biti v tem, kjer je vse znano.

Ja, najemnine so res visoke, ampak se najdejo rešitve. Recimo stanovanja v hiši so že cenejša. Potem imaš možnost manjšega stanovanja/hiše, lahko tudi izven Lj. Poskusi se dogovoriti za malo nižjo ceno, oglaševane cene so seveda divje, ampak včasih se da kaj zmeniti. Imaš tudi možnost, da komu pomagaš in živiš v njihovi hiši. Lahko poskusiš tudi s cimri. Seveda to spet ne bo samostojnost, ki si jo želiš, ampak po mojem mnenju se moraš odtrgati od mame. Lahko pa enostavno poskusiš najprej z najlažjim – odločno, res odločno ji rečeš, da si TI v njenem stanovanju in da ga ti uporabljaš in da naj ceni tvojo zasebnost. Naj ti ne hodi in ne stika, sicer boš šla. In seveda to resno misli in naredi. Seveda ji ne bo jasno ali ne bo verjela, kajti vedno je ona vlekla niti, ti si se ji pa prilagajala, podrejala. Ampak potem pa res naredi to, samo besede ne bodo zalegle. Kaj pa neprofitno stanovanje? Bistveno je, da nekaj narediš ti in ne čakaš spet na nekega rešitelja – s tem, ko govoriš, da nimaš ljubimca, kamor bi šla, ponovno pričakuješ rešitev od zunaj, nekoga drugega.

Se mi zdi, da te je moj odgovor malo zjezil in zdaj naj jaz iščem rešitve zate oziroma sprejmem, da ne moreš naprej. Gre zate, ne zame. Jaz pač tukaj pišem, upam da v pomoč. Ampak pomagati si boš morala pa sama, seveda lahko s pomočjo drugih, ampak sama se moraš za to odločiti in narediti prvi korak. Potem bo pa že laže.

Potrebno se bo res premakniti. Namreč na mrtvo sva se spričkali kako naj jem hobotnico in ali lahko kak kos nje surovega pojem. Pismu saj nisem stara 3 leta da bi odločala namesto mene ali v imenu mene. Kregamo se tudi o tem kako dolge lase lahko imam , kolikokrat na teden naj si perem glavo. Potem ponavadi reče saj zato si pa sama ker si svojeglava ali pa saj te Saša zaradi tega ni maral. Najraje bi jo počila . Enkrat ji je ta Saševski biser rekel da sem lena kljub temu da sem mu scistila stanovanje v nulo ko se je selil in pomagala pokat in selit ko si je kupil stanovanje. hrkati pa se je tresel od gnusa ko je govoril o moji mami. Ona mi je se mesece potem nabijala lena si sej je to tud on rekel. v isti sapi pa se je zgražala nad kronikom pijanskim.
Sin pa ima težave s odraščanjem brez staršev zato se je zatekal k uporabi trave. To počne kar krepkih 12 let. Odločil se je temu narediti konec.Upam da mu bo uspelo

No, hobotnica je lahko je tudi surova, recimo v sušiju je pač vedno surova:) Jaz jo vedno obdelam, sem pa nekajkrat jedla suši s surovimi ribami, hobotnico in lignji, pa sem še vedno med živimi:) Res pa ne vidim, da bi veliko starejših ljudi pomislilo na kaj takega.

Resnično ti priporočam, da si vzameš malo časa, mirno zadihaš nekajkrat in potem še enkrat preberi svoje poste. Če ti bo uspelo objektivno pogledati, boš šele videla, kakšni odnosi so okoli tebe oziroma v kakšnih odnosih si… Očitno noben od teh, ki si jih opisala, ni bil normalen, vsakič nove podrobnosti, sedaj še take grozote s strani mame. Očitno ne zna drugače. Mislim pa, da znaš ti. Če si že sama ugotovila, da se bo treba premakniti, je to velik napredek. Sedaj bo pa treba naprej, in te besede udejaniti. Tu je pa največji preskok, največji trud, največ dela. Ampak se splača.

Če je sin zabredel le v travo, mislim, da mu lahko brez problema uspe. Večji problem od same navajenosti, odvisnosti, je tukaj disciplina. Preberi si kaj o tem, na forumu droge bodo znali bistveno bolje pomagati. Disciplina, močna volja, podpora, želja, vse to so pa ključni elementi. Zato pa rabiš tudi ti biti mirna, varna, trdna in odločna, da si mu lahko steber, opora.

Mogoče ne bi bilo slabo, da srečanja z mamo poskusiš minimizirati. Pojdi raje na sprehod, na kavo. Ob slabem vremenu ti pa priporočam kar čitalnico v knjižnici, kjer si lahko pogledaš knjige in kakšno prebereš, saj ti bo tudi to v pomoč. Seveda je včasih potrebna le minuta, da se skregamo, a če je teh trenutkov več, je več tudi možnosti, da prideta z mamo v konflikt. Obenem ji boš pa dala počasi vedeti, da ji nisi vedno na voljo in da imaš svoje življenje. Da si svoboden človek.

Ona se kar povabi v stanovanje ponavadi kadar me ni doma saj ima stanovanjske ključe. Zelo je bila krvična do mene v smislu da naj ko pridem iz službe še pospravljam zmešnjavo ki jo je ustvaril njen vnuk. Jaz sem bila totalno neprespana izčpana videla sem samo posteljo. Ko sem šla spat sem spala ponavadi 3 ure na noč in potem spet znova. Mojega sina nered ni motil, stvari so ležale vsepovprek on pa je tožil kako je težko živet. Če bi bila nesramna ( kot je ona) bi ji lahko zabrusila, čes sina si mi uničila s svojo blesavo vzgojo. Pa ji nisem ker se zavedam da sem v veliki meri odgovorna za to da je postal tak
Nekaj časa nazaj sem se pogovarjala z neko gospo. Rekla je da ima dva kužka hrta, ki ju je posvojila iz Anglije. Omenila je še da je doštudirala med delom. Dodala je da ima 3 sinove in da njen mož tudi študira, sama pa mora napisati še magistrij iz ekonomije. Je nekako mojih let. Delovala je tako ubrano, harmonično, izžarevala je veliko ljubezni. čez par dni sem srečala mladenko ki je iskala progo avtobusa. Ker pa ne pozna Ljubljane sva del poti do postaje prehodili skupaj. Stara je 18 let naslednje leto bo prišla študirat v prestolnico. Rekla je da je trenirala kolesarsvo, potem pa je eno leto trening obesila na klin in začela žurat. V tretjem letniku si je pridelala 3 popravne izpite prej je bila prav dobra. Sedaj bo ponovno začela s kolesarstvom. Starši ji niso nič težili. Pustili so ji da naj se sama poišče, kajti zaupali so ji in ji zgodaj pokazali kako naj se postavi zase
Sprevidela sem kaj je meni manjkalo tekom življenja Toplina , razumevanje, spodbuda, ljubezen ( tista brezpogojno) brezpogojno zaupanje. Vedno sem bila nekak samorastnik. Zato so se moški s podobnim vzorcem lepili name ( Saša). Zlo se druži z zlom.
Morala se bom spoprijateljiti z življenjem, pustiti da preteklost ugasne. ( ne da se jo popraviti) , se smelo zazreti v življnje. Aljoša potrebuje vedro, nasmejano trdno mamo. Ne nekega kupa nesreče ki hlipa v kotu sobe in ga je strah živeti
Še enkrat hvala