kako naj pomagam
Dober dan Dr.Rejc
Pred tremi meseci so moji zelo dobri prijatelji izgubili otroka, ki je že od rojstva bil prizadet.Otrok je bival v zavodu med tednom vikende in praznike je preživljal v družini.Sama sem ga imela zelo rada če prav nisem nikoli vedela ali me je sploh ločil od ostalih ljudi.Ko smo bili skupaj sem se zelo rada okvarjala z njim če prav je njegov oče kar naprej govoril, da me matra da me slini, sem mu zmeraj rekla, da sem odrasla oseba in da mi ni v breme. Star je bil trinaest let ko je umrl. Njiju je smrt zelo prizadela ker, se mi zdi čisto normalno imeli so ga zelo radi.zdaj me pa skrbi za nju ker se mi zdi da se preveč oklepata tiste bolečine in se močno trudita da bi bila v stiku z njo.Boli me, to , da pred tremi meseci nisem izgubila samo njihovega sina ampak celo njihovo družino.Še se dostikrat obiskujemo in seveda so pogovori vedno na isto temo,ki jo en izmed njih začne.Takrat se počutim grozno ,ker ne vem kaj naj rečem,kar koli jim rečem imam opčutek, da jih žalim. Ko govorijo o tem zmeraj rečem kaj češ to se je moralo zgoditi na to niste imeli nobenega vpliva morate se sprijazniti s tem ampak dobim odgovor da vedo ampak , da si nemorem misliti kako zelo hudo je. Ponavljam, da si lahko,ker sem sama mati prestavljam kako močna je njihova bolečina, ampak imata še enega otroka, ki mu je treba dajati ljubezen, ker tist ki ga ni ničesar več ne čuti.Mislim, da sem njega včeraj zelo prizadela, govoril mi je da so mu rekli zdravniki, da bi se otrokovo stanje vidno slabšalo že tako je hodil toliko da je, nesigurnim korakom.Rekla sem mu, da je najbolje, da je umrl, ker bi s časom vsi samo veliko trpeli že tko so vsa ta leta trpeli.Vprašal me je kako lahko kaj takega rečem saj je bil otrok, vem sem rekla prav zato si ne zasluži trplenja. Mogoče bi bilo bolje, da sem bila tiho ker je že tako dovolj prizadet.Kako naj pomagam kaj naj jima rečem.To, da so bogi reveži, da morajo hoditi non stop na grob jokati dan in noč nehati živeti tega jima ne morem reči oni bi pa najrajši to slišali. Lep pozdrav in hvala za odgovor
Spoštovana Nika,
v trenutkih hude žalosti so ljudje pogosto nerazumni in zelo občutljivi tudi na dobronameren poskus, da bi jim kdo trpljenje olajšal, pogosto reagirajo z pretiranim odzivom.Ko ste z njimi v stiku, se pogovarjate o prihodnosti, načrtih in pričakovanjih.Žalovanje se bo umaknilo morda malo kasneje, kot bi se pri drugih, vendar prav gotovo.