Možu je umrla mama (samomor). Sedaj se že dalj časa umika in zdi se mi da sva vedno bolj odtujena. Nimava nobenih nežnosti več, pogovora noče (da me nebi obremenjeval).

Kako mu lahko pomagam, oz. kako naj pomagam ohraniti najin odnos, ki ga v tem trenutku tudi potrebuje.

Verjetno se tako, kot vsi sorodniki in prijatelji samomorilcev sprasuje ZAKAJ. In si ocita, da ni naredil nic oz. premalo, da bi to preprecil, ceprav verjetno sploh ni kriv zato, kar se je zgodilo.

Njegova mama se je tako odlocila iz razlogov, ki verjetno ne bodo nikoli znani.

Dobro bi bilo, da moza pripravis – seveda ne na silo – do tega, da ti izpove svoje misli, dvome, zalost…. ce pa tega ne zmore, ga pusti pri miru in mu daj cas.

Draga žena, najprej moje iskreno sožalje tudi tebi, predvsem možu ob njegovi izgubi.
Spašuješ, kako pomagati možu, ki se je po materinem samomoru začel zapirati in odujevati?
Popolnoma te razumem in si celo domišljam, da razumem, za kakšen odnos gre trenutno v vaši družini. Možu bo težk pomagati, ker namerno ne želi glasno govoriti in besedno ter pogovorno razmišljati niti o sami smrti, niti o načinu smrti svoje matere. Težko boš zdaj, v tej trenutni situaciji prodrla do njega. Ne bo želel govoriti in ti boš ob vsakem poizkusu znova in znova razočarana, saj boš ostajala nemočna in zdelo se ti bo, da te ne potrebuje! Vendar ni tako, verjemi, le on ni še popolnoma pipravljen na pogovor.
Na tvojem mestu bi skušala do njega drugače prodredi: napiši mu, kar mu želiš povedati, napiši na list papirja, vsak dan nekaj, izpiši ti svoja občutenja in postavi mu nekaj vprašanj, izpiši mu dvome, ki obhajajo tebe, ki načenjajo vajin odnos. Izpiši mu tudi svojo bolečino in svoje strahove in v vsakem pismu ga pozovi h komunikaciji. Vse, kar čutiš, zapiši in skušaj biti čimbolj naravna. Pismo mu pusti na nočni omarici, dovoli mu, ko gre v posteljo, par minut, da bo na ta način sam s seboj in s teboj, daj mu malo časa. Potem pa … se ravnaj po situaciji, ki ti jo bo nakazal. Ravnaj se po njegovi želji, ne sili z glavo skozi zid, počakaj, da sprejme vsa občutenja. Prepričana sem, da jih bo začel sčasoma in zelo počasi in previdno deliti s teboj. Samo čas potrebuje, ti pa potrpljenje.

Drži se.

Pozdrav in sožalje.

Ko eden izmed naših bližnjih odide na način, da naredi samomor, za seboj pusti veliko trepljenja.Svojci in bližnji se sprašujejo zakaj, krivijo se in si očitajo, da bi lahko to in to, zakaj niso, čeprav so najbrž naredili vse kar so zmogli. V njih se mešajo občutki krivde, jeze, nemoči, žalosti, obžalovanja, .. Ko začetna faza otopelosti mine, začno šele žalovati, vsak na svoj način. V mislih se vračajo v čas, ki so ga preživeli s to osebo, podoživljajo dogodke, besede, njihova sedanjost so takrat spomini, eni zmorejo o tem govoriti, drugi ne, še ne. Vsaka družina ima svojo skrivnost, tudi moževa, odhod na tak način, je odraz silne psihične stiske, trenutek, ko oseba preprosto ne zmore več, praznina in stiska je premočna, a odločitev za to, se ne zgodi čez noč, nekaj je zorelo, že lep čas prej.. Mož je zdaj tam, o tem premišljuje, mogoče tisto, kar sem imenovala kot skrivnost družine pozna in še enkrat vse predeluje, v vsakem primeru pa išče odgovore in veš, odgovore, lahko najde le sam v sebi.
v takšnih trenutkih želja po čustvih in bližini lahko tudi zamre, pa na za to, ker bi bilo kaj narobe med vama, pač pa, ker je on sedaj prežet z bolečino žalovanja, nima v sebi teh čustev in te energije dovolj, seveda je to v njem, a močnejše je trpljenje, s tem je prežet in zato, ti to sedaj ne zmore dajati, niti sprejemati na način, katerega si ti želiš in si ga navajena.
Prežet je z muko in trpljenjem, morda ga je strah, da bi nekoč tudi sam, ne naredil kaj podobnega, ali njegovi potomci, išče in je sesut in kadar je človek sesut, potrebuje veliko časa, da se počasi znova sestavi in vidi življenje tudi v njegovi lepi, prijetnejši podobi.
Potrebuje predvsem čas, mir in samoto, da je lahko ne moten v svojih mislih.
Vem, da ti je težko. Poskušaj si svoje življenje zapolniti z stvarmi, ki te bodo zaposlile, da boš aktivna na način, ki te sprošča, saj boš le na ta način vzdržala ta psihični pritisk in preizkušnjo.
Ne drezaj vanj,ne sprašuj, se pa prilagajaj. Prepričana sem, da si mu jasno povedala/dala vedeti, da si za njega tam, kadar koli, za pogovor, za to, da mu le prisluhneš. To je dovolj. Sedaj ga pusti. Vedno si ponavljaj, da odtujenost med vama ni posledica odnosa, ki se krha, pač pa da je sedaj on nezmožen izkazovati toplino, nežnost in biti odprt. Žaluje, in vsak žaluje na svoj način.
Bodi hvaležna, da je ob tebi, da ga vsak dan vidiš, se ponoči lahko stistneš k njemu, poslušaš njegov dih.. Čas vajine nežnosti bo prišel, ko se bodo rane v njem nekoliko zacelile. Žalovanje je proces, pomeni da traja in traja tako dolgo, dokler je posamezniku to pač potrebno. Ne moreš mu pomagati, nemoreš nič spremeniti, le tam bodi, skušaj živeti čim bolj naravno naprej, ne prevzemaj nekih njegovih opravil nase, z mislijo, da mu na ta način pomagaš, razen če te prosi, ali ti da vedeti da tega zdaj ne zmore. Ne bodi materinska do njega, nikoli ne pozabi, da je imel svojo mamo, ki je zdaj odšla in pustila za seboj praznino, bolečino in ogromno nepojasnjenega, ti pa mu bodi, ostajaj Žena, v dobrem in slabem.
Moški se umaknejo ko so v stiski, se pa vrnejo, če se imajo kam vrniti.
Vzdrži in ne pozabi tudi nase, kajti težak čas je pred teboj in pred vama.
A zmogla boš, tudi on bo zmogel, tega se okleni.
Vse dobro, Donna