Pozdravljeni, na vas sem se že enkrat obrnila in svetovali ste mi naj se pogovorim s partnerjem.Vendar tu nastane problem. Moj mož se ne ve pogovarjati.vedno ko se želim z njim pogovoriti si prižge tv in če mu rečem naj ugasne mi reče, da on mene posluša in naj povem kaj imam za povedati.Ko ga na koncu vprašam kaj on misli o tem kar sem povedala je tiho in to me zelo razjezi, saj tako pogovor med nama ni opravljen. Poskusila sem tudi že pogovor v avtomobilu vendar se razjezi, da vendo nekaj hočem, da vedno “obdelujem” eno in ta isto stvar….Saj mogoče je res,ampak nikoli ne dobim odgovora in to sem mu tudi že dala v vednost. Praktično skoraj ne komunicirava razen vsakodnevnih obveznih stvari in mogoče še kaj nasplošno.Nikoli pa se ne želi pogovoriti o problemih ki jih imava.
Kaj storiti, kako naj ga pripravim na pogovor?
hvala

Spoštovana rosy20,

si lahko mislim kako grozno vama je živeti drug z drugim takole “v eni smeri”, ko razen zavrnitve, ne dobite in ne doživite nikakršnega pristnega odziva – to je nesmiselna enosmerna ulica in je daleč od pogovora, kaj šele od odnosa. Priznati bo potrebno, da je posredi en resen strah, ki mu je treba odpreti pot – zaupati se je treba drug drugemu. Samo za to potrebujemo odločitev. In tu je najbrž velik del zagate. Morda je zanj tvegati preveč, morda še ni čas,..skratka, s silo ne bo moč ničesar doseči, prej nasprotno, še večje odtujevanje.

Sprašujem se, koliko vas partner sploh lahko začuti in jemlje resno kot sopotnico v intimi, koliko vi čutite prezir, ko se partner izogiba in vas ignorira? In koliko sramu in ponižanja proizvede takšna skupnost? Kaj je njegova bolečina, s katero se še ni pripravljen soočiti? Koliko strahu nosi v sebi pred žensko, ki v njegovi notranji čustveni govorici izraža zgolj sliko odnosov iz primarne družine, v kateri je odraščal IN KI JO ŠE NE (SME) RAZUME(TI); kako se je doživljal ob materi in očetu, kako je njiju doživljal, in nenazadnje, kako je to bilo pri vas? To so le primeri vprašanj, ki jih taka situacija izzove in išče odgovore. Verjamem, da jih imata vidva še veliko več.

Vsekakor vi niste kriva za krivico, ki se vama dogaja. Dejstvo je, da s tem, ko vašega partnerja ni v odnosu, vi pa ga nenehno “iščete” podzavestno odigravata neko staro čusteno dramo, nad katero še nimata zavestne kontrole, ker ni naslovljena, ozaveščena. In seveda, ki ni (izključno) produkt vajinega odnosa, temveč ponotranjenih vzorcev in vzdušja odnosov iz vajinih primarnih družin. Tako gradita in obnavljata začarani krog, ki ga je moč prekiniti le s prevzemom odgovornosti za to, kar se vama dogaja in s tem tudi odločitve.

Končno, nihče se ne more odločiti namesto partnerja, ali bo sodelovalv odnosu ali ne; na vas pa je, da se odločite koliko časa si boste dovolila trpljenje, ki si ga ne en ne drug NE ZASLUŽITA. Sta pa seveda oba skupaj soodgovorna za situacijo, zato pa je ČAS ZA ODLOČITEV. Z odločitvami prevzemamo krmilo usode in postajamo akterji v lastnem življenju. Vidva sta tega zmožna, ker ko se bo en odločil, bo drugi sledil. Samo zaupati si je potrebno in zaupanje vzdrževati kot da živita poslednje dni!

Želim vama miru in žara v očeh!

Pozdrav,
no imam podobne probleme in zdi se mi, da je takšen način “pogovarjanja” in “sodelovanja” moških kar pogost.
In kaj svetujete, g. Duraković? Če moški noče in noče, če zavija z očmi ko začenjamo nujne teme, ko moški nikoli sam ne začne govorit o problemih ali npr. načrtih, planih itd., če moški na koncu sicer navidezno nasilno in na hitro nekaj sodeluje, da bo mir v hiši in vse pritrdilno odgovarja oz. se nekaj dela da mu je vse prav, drugi dan pa dobiš pod nos, da itak on nima nobenih pravic odločanja, ker se sama vse odločim. In potem spet jaz razlagam, da je vendar rekel, da se strinja in on meni, da je to rekel, ker se ni hotel kregat pa ne vem še kaj vse.

Kaj je torej ženski za storit? Saj nismo njihove mame, da bomo raziskovale, kaj je bilo v njih in z njimi v mladosti narobe, tudi pri meni je bilo marsikaj, pa mu pošteno dol visi za to, še norčevat se zna iz mene ko je slabe volje.

Kako lahko moškega prisilimo, da sodeluje, če že prihaja iz družine, kjer so ga naučili, da je moški sicer glava družine in da ima vedno prav, ženske pa so bolj za druga opravila, nihče pa se ni znal pogovarjati z njim ali mu razviti vrednot partnerstva. Saj jih meni tudi ni, pa sem sama poštekala in seveda dostikje prečitala, da se večina stvari uredi s pogovori, čim več pogovori. No pri nas je na tem mestu mrtva priroda.

Naj gremo stran od njega? Izsiliti se ne da, ali..? Ker zakoni, odnosi pa gredo na tak način v maloro…

Spoštovana in nadvse odzivna Michelle,

verjamem, vas ti odgovori ne zadovoljijo kar tako. Včasih bi človek, ko ima vsega dovolj, najraje vzel še tako slab recept za hitro in učinkovito delovanje, samo da se nekam premakne, saj je od stiske že tako brez orientacije, da sploh ne ve, kje in predvsem kako pričeti; tako smo pri zdravilih, ki “zdravijo” simptom, ne pa tudi vzroka bolezni. Pri odnosih žal ne gre tako, tu ni zdravila “OD ZUNAJ”, temveč od znotraj, intimni odnos JE hkrati zdravje in bolečina, zato bo treba res pogledati vase in reči bobu bob, ali če hočete, priznati partnerju, da vam je res hudo, da ste v stiski, da partnerja potrebujete, da ga pokličete k odgovornosti! Ter da kljub temu, da ste nanj že pošteno jezna, še vedno verjemate vanj, da vam lahko stoji ob strani. Če zadnje odločno in odgovorno zanikate, potem je čas, da se vprašate ali si res želite tega odnosa?

Toda, puško v koruzo lahko vržemo tudi jutri, mar ne? ODLOČITE se torej za držo, s katero boste odnosu res pokazali samostojnost, šele nato se bo sprostil odgovoren pogovor. Pokažite partnerju odločnost – da najboljše lahko poskrbite le zase (ne rabite še zanj skrbeti!) – ker le zase veste točno, kdo ste v svojem srcu, za kakšne cilje in ideale živite, kaj pričakujete od odnosa, kaj vas v njem osrečuje, kaj žalosti, jezi. In ravno pri slednji se čuti, da je za vas najbrž še posebej pomembna, vendar ne v obstoječem smislu – za pritoževanje nad odnosom, nad moškimi in za odkrivanje krivih za lastno stisko – temveč jezo, ki vašemu konkretnemu partnerju nekaj pove: da ste se dokončno odločila za sodelovanje. Partner naj se odloči zase. Kaj hitro bo jasno, kdo in kako si želi pogovora (berite: ODNOSA) in kdo ne. Zatorej: ne rabite vleči, stiskati, siliti partnerja v pogovor, ker mu s tem preprečujete, da bi se enkrat zavedal, da je zanj ravnotako odgovoren kot vi. Za konec ne pozabimo: besede niso edino orodje za sporočanje in dialog!

Želim vama pravih odločitev in soočanja.

Strinjam se z g. Durakovićem, niso vse besede in ne morete nekaj narediti namesto partnerja.

Imam nekaj malega izkušenj, čeprav ne nekih bolečih.
Nezgovoren, tih, vase zaprt partner-ko gre za čustvene, intimene pogovore seveda-ker sicer v družbi so taki moški zelo zgovorni in sproščeni:)

Kot pravi g. terapevt, začutiti se je treba.
Dokler zahtevamo od partnerja nekaj, mu jočemo, kritiziramo, obtožujemo, ga “šolamo kot mama”….ne bo nič, še bolj se bo umikal, tv bo dal še bolj na glas, začel se bo norčevati iz tega, odmaknil se bo, on ne bo imel problemov, obtožil vas bo, da si domišljate, da imate preveč časa, da ste panična…karkoli, samo, da se vas reši;)

Ko pa bo enkrat začutil, da gre zares. Sa ne kivite več njega, da se mu izpovedujete, da mu razkrivate svojo notranjost, svoja občutja, svoje bolečine (tudi če izhajajo iz otroštva)…-torej, takoj, ko se ne bo več počutil krivega, napadenega, za vse odgovornega-če ni kamen-bo začutil in vsaj poslušal. Saj ne morete pričakovati od nekoga, ki težko izraža svoja čustva, da se vam bo pa kar odprl, zjokal, opravičil, videl vse svoje napake…ne bo. Lahko bo samo tiho-pa pustite ga takrat. Naj predela, naj razmišlja, naj tuhta.
Pa potem, čez kak dan, vprašanje-konkretno, direktno in nič obtožujoče:
“kako naju ti vidiš?” Kako me ti dojemaš” Kaj tebe moti?, kaj bi ti naredil na mojem mestu? kaj predlagaš za naprej? Kaj pričakuješ ti od mene?…..

Nekaj bo moral odgovoriti, ali vsaj: ne vem, ne znam, ne morem….

Če je res tako zelo nemogoče, pride v poštev tretja oseba, terapevt, mogoče kdo drug, ki bi lahko bil nepristranski, pa mu oba zaupata.

Najprej je pa potrebno pri sebi razčistiti: Zakaj me to moti, zakaj se mi to dogaja, kako se počutim, kdaj se tako počutim, kdaj sem se prej tako počutila, kaj pogrešam, kaj želim, kaj pričakujem, koliko je realno to in toi pričakovati…sem pripravljena tudi sama kaj spremeniti ali si želim spreminjati samo njega?….

Veliko dela:)-medtem pa ima on čas, da razmišlja:o sebi, o vas, o vajinem odnosu;)

Štejejo pa tudi dejanja, pogledi, objemi, solze, nasmešek…vse šteje in je terapevtsko.

Srečno!

Se z vsem zgoraj strinjam. Živim v takem odnosu že preveč let. Kot bi govorila zidu. Ni niti odmeva. Včasih, ko sem še sploh kaj upala, sem obmolknila sredi stavka, da vidim, če je sploh opazil, da stavka nisem dokončala. Ni opazil! Tak primer je brezupen in je nepopravljiv, ker je način (ne)komunikacije položen že v gene. Moj ne ve, kaj pomeni pogovor O NAMA. Ne govorim to z izkušnjami nekaj let. Za nama je dolga doba. Ne trudim se več, ampak ubiram druge poti. Bolečine let, ko sem se trudila pa so nepopisne. Tudi pri svetovalki sva bila. Ne dojame, da je v odnosu treba komunicirati. Zna se pogovarjati le o materialnih stvareh. Še opravljati ne zna. Vprašajte se, ali se splača.

Šokantno

res ne morm vrjet, ko sm prebrala post ki ga je objavla mirella sem samo se v jok planila. kot da bi brala svoje besede, svojega pratnerja, svoje zivljenje…. žal lahko recm samo se tole, kaj ce nevem, neznam, ne morem enostavno ni vec dovolj dobro

LEPO POZDRAVLJENI.

Tudi jaz imam enake probleme in jih neznam več reševati. Jokala sem se, se smejala med pogovori ga ljubkovala, vendar vse zaman. Čas beži prehitro midva pa sva še zmeraj na istem. Nobenega napredka. Celo prišlo je tako daleč da mi je rekel naj se ne obremenjujem več in če mi kaj ne paše da greva lahko na razen, da bi bila in on in jaz tako še najbolj srečna. ratal je tako hladen. zanima ga samo še vse kar je materialno. zanima me Ali naj res obrnem hrbet in grem, ali naj poskusim še kakšno metodo? Res sem že obupana in nevem kako naprej. zato vas prosim za še kakšen predlog,zato ker sem zgoraj navedene že uporabila, in nič učinka.
Že vnaprej se zahvaljujem.
Lp

Jaz bi ti položila vsetole na srce: Kot se mi zdi, nista še poročena in nimata otrok. Torej iščeta šele svoje mesto ob nekom. Verjemi, štejem jih precej in tudi precej let živim s takim človekom. Toliko psihičnega trpljenja ne privoščim nikomur. Toliko neizgovorjenih besed sem vsa leta nosila v sebi, ker jih nisem mogla deliti s partnerjem. Zakaj? Ker jih nisem imela s kom deliti. Pogovor je vedno stvar najmanj dveh! Zamisli si, da bodo prišle situacije, ko se bo potrebno pogovoriti. Saj včasih pogovor kakšne težave tudi ne reši, toda tako ZELO jo lahko omili. Če breme delimo z nekom je vse lažje. Toda s kom ga boš delila? Nekateri pač niso za skupaj. Za pogovor morata biti vedno dva. Jaz sem se tudi slepila in tolažila in prepričevala samo sebe, da saj drugače pa ni slab človek. Toda brez pogovora? NE HVALA

Spoštovane!

V podobni situaciji sem se nahaja tudi sama. Popolnoma vas razumem, vašo stistko, vašo žalost in vašo jezo. Drži, kar odgovarja terapevt, vendar je tema kar obsežna in se mogoče ne da tako hitro strniti vse na list papirja. Meni je zelo pomagala knjiga “Skrivnosti o moških, ki bi jih morala poznati vsaka ženska” in podobno. Verjemite mi, deluje.

Lepo pozdravljene.

Utrujena sem. Vsakič, ko sem začela s pogovori se je končalo brez nadaljnjih rešitev, smeri..in z občutki krivde, da je vse to ker sem nesamozavestna, ker sem,…
Prejokala sem že noči in dneve. Vse je ok, dokler sem jaz ok, dokler sem jaz nasmejana. drugače miren, prijazen, vsi ga imajo za prijaznega, mirnega, zabavnega, postavnega moža kar tudi je. Izredno dober očka, flegmatik, ki redko izgubi živce. Jaz nisem bila najbolj samozavestno in hladnokrvno bitje, ko sva se poročila. A sčasoma sem na samozavesti pridobivala. Ko so prišli otroci sem bila ogoromno sama z njimi, pridna kot mravljica, uspešna v službi,….A ko sem hotela nakj narediti zase, si vzeti čas zase,…si ga nisem, ker sem ga ščitila, saj je revež tako utrujen. Babica servisa ni. Jaz sem delala ponoči dodatne stvari za službo, za naše skupne cilje, popoldneve preživela z otroci, zvečer vse pripravila za naslednji dan, organizirala druženje, aktivnosti,… Zdaj, ko sem se pa sesula, nisem znala biti več prijazna, začela sem se kregati na otroke, se zaradi tega počutila krivo in nesposobno materinstva (mu tudi o tem potožila), njemu sem rekla, da živiva le še kot kolega v študentskem domu, da rabim nekaj pozornosti in odobravanja, na koncu pa da sva skupaj le še zaradi otrok. In tukaj mu je končno “počil film”. Končno je odreagiral. Kako? Me ne ljubi in tolerira in da se mu zdi ideja, da sva skupaj zaradi otrok prav pametna. Do pogovora ne pride, saj je edini čas, ki je brez otrok zvečer, ko gre spat. Jaz pa ne morem delati v službi, ne spim, vse moči zbiram, da se imamo z otroci lepo,…Ignorira me, me komandira, jaz pa ne upam ničesar, ker ga po eni strani ljubim, pogrešam,…po drugi strani sem pa jezna in ponižana. Po eni strani se obtožujem, da sem jaz kriva, saj je sprva res razvidno, da sem jaz vsega kriva, a vse so bile reakcije na mojo utrujenost, na mojo nesposobno izreči željo, da potrebujem čas za pospravljanje, vodenje gospodinjstva in mogoče za počitek. Škoda mi je bilo vsakega trenutka, ki bi ga lahko preživeli kot družina ali jaz z otroci. Da sama sem kriva, ker nisem rekla.
A zdaj noče več slišati. Zanj je zgodba zaključena, mene pa strah, da bom vse izgubila, da bo rekel potem pa idi. A brez otrok ne grem, kako naj otrokom razložim, da se bomo odselili? Kako jim naj povem, da me ne ljubi in da ne moremo živeti skupaj? Premajhna sta še, da bi razumela. Kako naj bom močna in počakam, da odrasteta in potem grem????

taca123

verjamem, da vam je težko, saj se čuti nemoč, krivda, strah in razočaranje, vendar kot sem v odgovorih že poudaril, kako boste poskrbela zase in varnost otrok je odvisno predvsem od vas (vaju). Potrebni so ukrepi. GLede teh bi poudaril naslednje:

– odrasle partnersrke težave komuniciramo v odraslih odnosih, nikakor v pričo otrok, saj
– otroci celotno družinsko stisko še kako čutijo ter se nanjo že odzivajo, s tem pa starši
– ne sledijo otrokovim potrebam, ki se v odzivanju na stisko prilagajajo staršu ne pa sebi,
– ker ste vredni sočutja, razumevanja in spoštovanja, si lahko poiščeta strokovno pomoč,
– strah in groza, ki ju čutite ob misli na korenite odločitve, je povsem naraven odziv,
– vendar je pristajanje na trenutno vzdušje za celotno družino veliko večje tveganje za zdravje.

Na stisko ste se naučili reagirati s podrejanjem (možu), umikanjem in potlačevanjem jeze ter temu primerno nase prevzemate preveliko breme samo zato, da bo ljubi mir, češ saj bo minilo. Pri tem ste partnerja odrešila vsake odgovornosti, za kar sploh ni realne potrebe. Vaša bolečina je dokaz, da to ni varna smer, ampak boste varnost poiskala drugače, z varnim in konkretnim soočanjem. Potreben je resen pogovor s partnerjem glede strategije soočanja. Če vam pri tem ni pripravljen slediti, temveč le nadaljevati z obrambnim vedenjem, se boste na pot reševanja podala sama (saj ste si vendar pomembni!). Važno je, da medtem poskrbita za otroke in postavita meje tako, da dosežete da otrokom pustita otroštvo, sicer ju nevede prepuščata vnemar nehotenim zlorabam.

Vztrajanje v bolečem partnerstvu zgolj zavoljo otrok in navideznega miru je iracionalni konstrukt, ki razen še večje bolečine, ne prinaša rešitev. Kar lahko zaznam je, da potrebujete iskren in pristen pogovor s partnerjem, v katerem bo potrebno spregovoriti o potrebah, o tem kar vas jezi, moti in kje so vaše meje. Pri tem priporočam, da govorite predvsem o sebi, ne o sogovorniku. Kot rečeno, te težave so rešljive in če bosta imela pri tem težave, se lahko vedno obrnete po pomoč.

Srečno!

Da podam še mnenje nasprotne strani (na popolnoma sebičen način, tako kot stvar vidimo moški).

Z mojega zornega kota komunikacija poteka normalno, dokler:
– je ton pogovora sprejemljiv (mene osebno lahko zmoti že rahlo povišan ton ali energične kretnje z rokami)
– dokler med pogovorom ni obtoževanja, zaničevanja ali kakršnega koli izražanja nespoštovanja partnerja. Kadar se to začne, vedite, da bomo verjetno mi še precej bolj nesramni, zato tja ne stopajte.
– dokler je diskretnost pogovora zagotovljena (v bližini ni otrok, starih staršev, prijateljev…)
– dokler ima vsaka stran pravico in možnost izraziti svoje mnenje.
– dokler ni drugih motenj zaradi katerih se pogovoru oba ne bi mogla popolnioma posvetiti (npr. pogovor med vožnjo…)

Kadar se moja žena želi “pogovoriti” (po navadi dan po prepiru, stvari pa že dolgo tišči v sebi), je to največkrat na način, pri katerem noben od zgoraj naštetih pogojev ni zagotovljen. Sam osebno se ne morem več odzvati drugače, kot da tak poskus vzamem kot provukacijo, in tako tudi odreagiram.

Zato:
– ne začenjajte pogovorov kadar niste 100% sigurne, da pogovor lahko začnete, nadaljujete in končate mirno (taktično).
– ne mislite, da imate pravico pogovor peljati v smeri “to so tvoje napake, hočem da jih popraviš”. Sledi prepir… Pogovor naj teče o tem, kakšna je težava in kako jo bosta skupaj, vsak pri sebi rešila.
– “Vedno sem za vse sama!” ni primer dobre prakse. Recite “Ali mi lahko prosim pomagaš narediti to?”
– solze so največji ubijalec konstruktivnega pogovora, moški jih razumemo kot manipulacijo. ZAVEDAJTE SE TEGA in se jim na vsak način izogibajte!!! Lažje bo, če boste v pogovor vstopale mirne in sproščene (prva alineja).

Zaradi vseh zgoraj naštetih vzrokov:
– se mi tovrstni pogovori že organsko upirajo, ker sem se iz preteklosti naučil kako se končajo.
– kadar je pogovor stekel normalno in se je debata razvila normalno, žena ni imela občutka, da je s pogovorom kaj dosegla (zgolj moj občutek). Zato se je enaka debata večkrat v roku nekaj dni ponovila in ko je bil rezultat prepir, ki sem ga seveda zanetil jaz, smo bili zopet na začetku.
– po več letih nam zraste debela koža in zato začnejo težave postajati vse večje (vse bolj arogantno obnašanje vaših mož). Napaka je bila storjena, ker v začetku veze ni bilo ustrezne komunikacije.

Vem, da sta za pogovor vedno potrebna dva in sproščen miren pogovor moškim ne predstavlja nobene
težave (vsaj meni ne). Res je, da smo na določene stvari precej bolj občutljivi kot si ženske lahko predstavljate. Enako velja tudi za nas. Določene stvari pri vas ženskah nam žal ne bodo nikoli razumljive. In kadar nastopi obdobje tega nerazumevanja so zgoraj napisana pravila za pogovor še toliko bolj nujna.

Upam, da mojega prispevka ne boste jemali kot kontriranje ženskam, ki zgoraj opisujete svoje težave, ker ni bil mišljen tako. Podajam vam samo hiter vpogled v ozadje razmišljanja vašega moža in upam, da bo to komu pomagalo rešiti težave, tudi meni moje.

Lp

Pozdravljeni,

tudi midva z mojmu partnerjem premalo komunicirava. Enostavno imam občutek, da ga ne zanimam, da me npr. kako je bilo v službi vpraša samo zato, ker sem se enkrat pritoževala da me ne vpraša nite tega, vse kar ga zanima je kam grem in koliko časa sem bila zunaj, zato da mi potem pod nos vrže da samo okol letam ko on dela. Se mi zdi da se sploh ne znava pogovarjat ampak samo še obtoževat, on kam vse grem ko grem enkrat na teden na kavico s kolegico, js pa njega, da ga sploh ne zanimam, da me ne pozna. Ko ga vprašam zakaj je z mano, če se vsakič pritožuje nad mano mi pa reče, da sem ljubezen njegovega življenja in da ne more živeti brez mene. Kar me čisto zmede, ker si tako ne predstavljam ljubezni. Ko ga pripravim, da se celo pogovarja z mano mi pa reče, da mi ne oprosti stvari iz začetka zveze, ko sem se družla še z moškimi prijatelji (on je bil vedno zmenoj, nikoli nisem bila sama z njimi, da bi imel kakšen razlog). Je to potem ljubezen? Lahko gradiš na temu družino? Ne vem, če sploh paše to v ta pogovor, vendar resnično ne vem kaj naj naredim, imam ga resnično rada ampak se ob njemu ne počutim več ljubjeno, spoštovano, zanimivo….