Pozdravljeni!

Imam prijateljico, s katero sva v zelo dobrih odnosih že od malih nog. V življenju je imela že veliko grenkih izkušenj, ki se ji počasi kopičijo in mislim, da je v sebi hudo nesrečna.svojih čustev nikoli ni kazala navzven, o njih lahko spregovori šele sedaj, pri 30-ih.

Naj na kratko opišem bistvo njene zgodbe. Njeno otroštvo je bilo drugačno od vrstnikov. Ima sestro z Downovim sindromom, na katero je morala že od malega pogosto paziti. Zaradi nje so morali pogosto odpovedati potovanja, dopuste, izlete… Tudi svojim izhodom in druženju s prijatelji je morala pogosto reči ne, ker je morala zaradi odsotnosti staršev ostati doma s sestro (z njo ima sicer ves čas lep odnos, nikoli je ni krivila za to, da je za toliko stvari prikrajšana). Mama je bila vedno zelo stroga in velikokrat bi npr. celo lahko kam šla, pa se je bala vprašati.
Zaradi tega je rada naokrog hodila z očetom, s katerim sta imela čudovit odnos. Nanj je bila zelo navezana. Ko je bila stara 10 let, je po težki bolezni umrl. Po njegovi smrti ni potočila niti ene solze (razen morda takrat, ko je bila čisto sama, pa še takrat dvomim), niti ni o njem govorila. Žalost je povsem potlačila oz. sama sebi ni dopuščala žalovati. Kasneje v šoli (predvsem srednji) je imela težave pri preverjanjih znanja (blokada pred spraševanjem – pisno preverjanje brez težav). Zaradi tega je imela celo popravne izpite. Tudi izpit za avto je nekajkrat opravljala zaradi istega vzroka (blokada pred izpitno komisijo). Ima stresno službo z evropskim delovnim časom, je najmlajša sodelavka, brez otrok. Sodelavcem predstavlja deklico za vse, vsem se mora prilagajati. Mislim, da se tudi ne zna postaviti sebi v bran in ni dovolj samozavestna. Pomanjkanje samozavesti je najbrž krivo tudi za to, da ne zamenja službe, čeprav večkrat omeni, da tukaj enostavno ne bo zdržala. Zdi se mi, da druge službe ne najde, ker se boji spremembe, odgovornosti in neuspeha.

Tudi v partnerskih odnosih očitno nekaj manjka. Na splošno je zelo razgledana ženska in samo spoznavanje je najbrž zelo prijetno, saj se je z njo lepo pogovarjati. Najbrž težave nastopijo kasneje, ko se s partnerjem bolje spozna. Ne vem, kako rešuje svoja čustva v partnerski zvezi, ker tudi o tem ne govori, vem pa, da je po naravi zelo trmasta in “če je treba”, zna kuhati mulo tudi več dni. Pred težavami se zapre, morda zato, ker ne želi priznati, da ima sama velik delež pri samem problemu !? Kadar je srečna oz. se v družbi ali s partnerejm zelo dobro počuti, to pokaže na otročji način. Prav zaprav je takrat smešno otročja. Večrat sem opazila, da je to zelo motilo njenega prejšnjega partnerja, s katerim sta bila celo dve leti poročena. Razšla sta se zelo na hitro. Skoraj čez noč jo je postavila pred dejstvo, da se želi ločiti, kar jo je zelo potrlo. Čustveno tega spet ni hotela pokazati, fizično pa je bilo to zelo opazno. Od ločitve so minila štiri leta in šele sedaj govori o njem. Še vedno je polna jeze in sovraštva do njega, želi si, da bi se mu to na nek način maščevala, da bi tudi sam začutil grozno bolečino, kakršno je povzročil njej. Ko začne govoriti o njem, iz nje kar bruhajo besede, žaljivke, tako da ločitve še zdaleč ni predelala.

Zadnji dve leti je v zvezi z drugim moškim, do katerega ne čuti ničesar, v prihodnosti se z njim ne vidi, spolni odnosi z njim se ji upirajo, ampak vseeno vztraja z njim. Ves čas se prepirata (osebno ali preko telefona), skratka, nemogoč odnos (tudi za njega nekako ne najdem pravega imena – totalna zguba – tudi ločen, sicer hodi v službo, vendar po karakterju obupen). Ob najinem zadnjem pogovoru sem jo vprašala, za koliko njunih srečanj v teh dveh letih lahko reče, da sta se imela lepo…. odgovor je bil: niti enkrat !!!!!! Večkrat je “v šali” rekla, da ga bo imela, dokler ne najde drugega. Ampak na njegovem kavču se drugi gotovo ne bo pojavil. Partner je namreč zabubljen v kavč pred TV, ali pa na pivu v sosednjem baru. Rada potuje po svetu in na vsa potovanja hodi sama (Kitajska, Dubaj, Skandinavija… povsod sama). V gledališče, kino grem z njo jaz, čeprav imam sama družino. (k sreči mi mož ne ugovarja, čeprav pozna celotno situacijo)…

Skratka, v sebi se mi zdi neznansko nesrečen človek in ne najde izhoda. rada bi ji pomagala, pa ne vem kako. Kljub dolgoletnemu prijateljstvu in dejstvu, da mi sicer zaupa, se mi nikoli ne izpove iskreno, ne razkrije najglobjih čustev, ki jo težijo. V šali sva celo preko oglasov iskali drugega partnerja, vendar to gotovo ni rešitev. Potrebovala bi strokovno pomoč, vendar ne vem, kam naj se obrnem oz. kako jo “pripraviti” do tega, da bo spoznala, da res rabi pomoč, saj nisem prepričana, kako bi sprejela kakšen konkreten predlog (npr. za vključitev v kakšno skupino). Vsak se mora za to odločiti sam, vendar pa je vse preveč stvari že zatrla v sebi, da bi lahko normalno živela naprej. Če povem po pravici, me včasih celo zaskrbi, da bo vse skupaj zanjo preveč. Ne vem, kaj se dogaja v njeni glavi.

Zaradi službe in študija ob delu ji čas ne bi dopuščal, da bi se kam dlje vozila, zato sprašuje, če obstajajo v Kamniku ali bližnji okolici kakšna srečanja ljudi s podobnimi težavami. Kot oseba mora nujno dozoreti, pridobiti na samopodobi, samospoštovanju.

Se opravičujem za dolgo zgodbo in vnaprej hvala za vašo pomoč. dobrodošel bo vsakršen nasvet.

Spoštovani,

zelo lepo, da ste prijateljici pripravljeni pomagati, a kot ste že sami pravilno zapisali, se bo morala sama odločiti, kaj zares želi zase v življenju, kaj pričakuje, kaj jo osrečuje… Z drugimi besedami, sama bo morala spoznati in začutiti, da želi prerasti življenje, ki ga trenutno živi, da želi spremembe, da želi nekaj novega vnesti v svoj ritem življenja. Preko pogovora, kako jo vi vidite, kako jo vi doživljate, ji lahko odprete oči oz. ji pomagate videti, kdo ona je. Takšni pogovori so izredno tvegani (tvegate zavrnitev, razhod, očitke…), a zlata vredni. Šele takšni, do konca iskreni pogovori o vajinem odnosu in skrbi za njeno življenje nasploh, lahko prinesejo spremembe (npr. lahko povzročijo, da se bo nekaj odločila/lahko bo užaljena). Kot ste že v pismu srčno napisali, kaj vse vas skrbi glede nje, tako enako lahko spregovorite z njo, ko in če boste tako čutili (morate se zavedati, da za njeno življenje niste odgovorni). Če že hočete, govorite o tem, kako se počutite ob njej, kako vas skrbi, da vam ni vseeno, da jo moški ne spoštujejo, da vam je težko, ker ostajate nemočni, brez očitkov, na nek spoštljiv način. To je v bistvu vse, kar lahko naredite, naslednji korak je odvisen od nje. Dejstvo je, da globoko v sebi nosi ogromno jeze na svojo mater, ki ji je po krivici nalagala breme sestre in tudi očeta, ki ni nič naredil, da bi bilo drugače. Poleg tega nosi ogromno strahu pred avtoriteto (materjo), zato na izpitih zablokira (ustraši se nadrejenih). Oče jo je zelo zgodaj nenadoma zapustil, prav tako jo je nenadoma zapustil njen mož. Za vse krivice, ki jih ljudje v življenju doživimo, se dajo najti besede, ki zdravijo, pomirjajo in prinesejo novo upanje. Tudi zanjo.

V Kamniku se lahko po individualno pomoč obrne na Center za družinsko terapijo Kamnik. Jeseni se znova začne tudi Skupina za ženske, ki celo leto ostane ista, namenjena pa je ženskam, ki se želijo odpreti, razrešiti kak problem, razumeti, zakaj se jim določene težave ponavljajo, morda le spregovoriti o krivicah, slišati podobne zgodbe drugih, delati na sebi…

Želim, da vam(a) uspe. Srečno.