Tipkam na telefonu…

Tole pripenjam iz Nedela…mislim da zgodba mene in se marsikoga ali. marsikatere tule…

Tretje poti zal ni…

Se pa proti koncu vse počasi bistri, bi rekel, če človek dela na sebi in svoji samozavesti in vrednosti.

Jaz res nisem ne odnos in ne družina. Za to sta vedno potrebna dva.

Lp svo

Pozdravljen Tadej 79!

Moram priznati, da sem bila sama v podobni situaciji, ko sem iz dneva v dan zaradi izpadov, ki jih je imel moj mož postajala bolj hladna do njega. Sama pri sebi nisem znala najti vzroka za to, celo rekla sem mu naj si najde drugo žensko. Sedaj vidim da je bila velika sreča zame, da je to dejansko naredil, ker jo kasneje pod nobenim pogojem ni hotel pustiti, jaz pa sem bila na drugi strani tako vztrajna, da sem ga vedno bolj zasledovala. En dan mu je bilo dovolj in je odšel, seveda zame je bil šok, sedaj pa vidim da je bilo to najboljše kar se mi je zgodilo.
Ko berem razne zgodbe vidim, da ima večina probleme s tem, da momsterji nočejo oditi ali hočejo priti nazaj. Na srečo jaz živim pri starših, ki jih moj mož na smrt sovraži tako da ne verjamem, da bi kdaj hotel nazaj.
Največji problem vidim še vedno pri otrocih, šele sedaj se zavedam kako slabo vpliva nanje in je vplival včasih, potrebujem toliko energije da jim dopovem, če kaj ne delajo prav. Namreč vpričo mene je ukradel eno majhno stvar, vendar njemu je bilo to čisto normalno. Kaj je šele potem delal vpričo otrok. Mislim, da ni prav da sodišča ne upoštevajo momsterjev, ker po mojem mnenju, če preživijo več časa z otroki to niti pod razno ne vpliva dobro nanje.
Večkrat se vprašam, ko pogledam malo okoli sebe koliko ljudi je momsterjev, pa se tega ne oni ne njihove družine verjetno sploh ne zavedajo. In prebiram vse te razne zgodbe, koliko ljuti nas je pa sploh še takih, da smo normalni in ali bomo znali naše otroke vzgojiti tako, da bodo oni normalni?
No sem malo zašla, Tadej 79 upam, da ti je uspelo pobegniti stran, kajti vztrajati s takim človekom je verjetno samo mučenje samega sebe, na koncu pa prav zagotovo pristaneš v bolnici. Dejansko mislim da te momsterji uničijo. Ko gledam mojega tasta, ko umira pri živem telesu, vsaj tako ga jaz vidim. Kadarkoli pridemo na obisk z otroci smo zanj kot rešilna bilka, da si vsaj malo oddahne od svoje žene. Njemu ni pomoči, ker ljudje ki preživijo toliko let z momsterjem si drugačnega življenja ne znajo predstavljati.Mislim tudi da sami po toliko letih ne bi znali več živeti, ker imajo oprane možgane.

Pa lep pozdrav.

Za zenske z momovcem je vseeno lazje. Vzamete otroke in greste… ko se odlocite.

Kaj pa moski z dvema predsolskima otrokoma? Naj oddide in jih pusti taki mami? Naj se tozari po sodiscih in v ta kaos nehote povlece se nedolzna, krasna otroka? Naj vztraja zaradi otrok in se postavi zase, kar bo privedlo do se hujsih izpadov dretja, histerije in nasilja momovke ali zaigra copato za navidezni mir in s tem otrokom vcepi devianten druzinski odnos?

Avtor nima otrok. Ce je normalen, je sedaj, ko je spregledal ze odsel. Nekateri smo to priloznost zal zapravili…

Ženskam ni tako lahko kot si predstavljaš. vsaka ženska, ki gre rabi za to veliko poguma, pa tudi kar nekaj denarja.
V tvojem primeru sam poznaš rešitev, samo jajc ti še manjka (sori, ampak tako je). Moral boš na sodišče, obvezno zahtevaj izvedenca in vso proceduro, ki sledi. oborožen si z znanjem, uporabi ga. Tudi če bosta otroka pri tebi le polovico časa, bo to bolje kot stanje sedaj.

Citiram:

” Naj oddide in jih pusti taki mami?
Naj se tozari po sodiscih in v ta kaos nehote povlece se nedolzna, krasna otroka?

Naj vztraja zaradi otrok in se postavi zase, kar bo privedlo do se hujsih izpadov dretja, histerije in nasilja momovke ali

zaigra copato za navidezni mir in s tem otrokom vcepi devianten druzinski odnos? “

Ja, lepo si napisal tri opcije, do katerih sem jaz prisel nekaj casa nazaj, in kot tretjo moznost napisal da oce ostane in “igra” copato, ceprav ni, ampak se v bistvu bori na vse kriplej in ostaja v tem cudnem odnosu in hkrati daje otroku nekaj prave smeri, barve in zdrave glave.

Mogoče lahko rečemo, da dobre opciji sta samo dve, saj ta de se predaš in pač šustiš njej da dela kar hoče, ni ok, torej:
– greš in se na vse kriplje potrudis preko scdjev, sodisc itn, da dobis otroka, sicer pa kolikor maksimalno se da dobiti otroka
– ostaneš, nehaš jamrati in biti žrtev in delaš po svojem scenariju “copate” in ob tem držiš glavo nad vodo fizično, psihično in duhovno.

Verjetno ni za vsakega enako, samo trenutno po letu in pol večjega zavedanja in postavljanja mej sem v točki da sem še tu in sem “copata”. Kaj je ena napisala na forumu – za take ljudi da moras postati “siv kamen” – torej zanjo postaneš nezanimiv, zadaneš sedmico na lotu in ko te vpraša kako si, rečes da ok. Ko ona razbije po svoji krivdi avto in sta v velikih denarnih skripcih, rečes ok. Skratka, če se lahko, če je možno, da custva obdrzis pri sebi, da je ne hranis, seveda to ni nikakrsen odnos več s partnerko, ampak ti veš zakaj še ostajaš – zaradi otrok.

Vsekakor sem proti ideji, da ločitev in odhod ni na mestu, zaradi otrok, da zaradi njih tega ne mores narediti, če stvar pride tako dalec, da po zgornji postavki ne mores/morem več bivati, potem je odhod na mestu prav zaradi otrok. Zdaj seveda tega se tudi ne da naresti iz danes na jutri, pač pa je potrebno malo pripraviti teren. Do sedaj se mi je to zdelo zelo sebicno, egoisticno in grdo do moje partnerke, vendar – če nekdo v odnosu dela vse po svoje in ni pripralvjen prisluhniti drugemu – je logicno ne, da potem ta drugi mora začeti solirati?

Potem zopet pridemo na temo kako vseskozi upamo, pa da se bodo spremenili, pa da smo toliko investirali, da se splaca se pocakati, pa se spominjamo lepih drobtinic, pa kaksna se kdaj pade z mize, pa ker smo dobri ljudje, pa mogoce se verni, pa bla bla… 🙂

Zelo me je nagovorilo zadnjic nekje, da dom naj bi bil prostor, kamor rad prides, kjer se umiris, kjer se napolnis, v tem svetu je danes ze toliko drame, tezav, ni sluzb, so tezke razmere itn, da vsaj dom in partner bi moral biti prostor, kjer ves da si lahko ti ti in da te bo nekdo sprejemal in ti dal oporo in varnost. Ce ne denarno, fizicno, pa vsaj custveno. Kolikor tule o tem govorimo, je jasno, da dom to ni – seveda so otroci, ki te napolnjujejo, pa hobiji, pa drugi odnosi – vprasanje je, ali se da toliko najti drugih virov, da ti nadomestijo ta velik manjko, ki ga imas kot MOM partner? To je tisto individualno, ki mislim, da si mora vsak sam razjasniti in priti potem do odločitve, ostajam ali grem.

Kar pa se tiče odhoda zenske ali moskega, bi rekel, da je za oba tezko. Ce MOM moski zeno se fizicno utrahuje, je to sigurno se ena komponenta. Vendar po drugi strani – kako tezko je moskemu, tudi meni, bilo zaceti o tem govoriti, da kako sem nemocen doma, kako sem vedno kriv za vse, kako naj se se tako trudim, sem v njenih oceh vedno jaz odgovoren, In potem situacije, ki se ti dogajajo, ko prijatelju poves, da te je pa zena udarila, pa je temu seevda tezko verjeti “Kako?”, samo ti pa ves kaj vse se je bilo. Verjetno pa je se vedno v oceh, da so mame zlate in da se njim bolj otroke dodeli…

Tako da, kot v zivljenju ni nic crnobelega, razen za MOMovce :-), tudi pri tej odlocitvi treba upostevati veliko dejavnikov oz. celo mavrico, da se potem odlocis. Pa se potem bi bilo najbolje, da bi imel dve vzporedni zivljenji, z obema odlocitvama in ju po ene 20 letih, ko bodo otroci stari 20-25 let, jih peljal na eno dolgo kavo in se malo pogovoril.

lep dan vsem skupaj, prav lepa jesen je!

SVO

Pozdravljeni!

Po daljšem premoru se zopet javljam in morem priznat, da se je v tem času marsikaj spremenilo. Ko sem prvič poskusil najti uteho na tej strani je bilo stanje takšno, da je moja punca bila noseča, kar sem takrat zamolčal. Bil sem namreč tako jezen, razočaran, prestrašen sam nad sabo, da sem storil takšno bedarijo, da je do tega prišlo. Nešteto moledovanj, groženj, obljub, jokanj, dokler nisem pristal, šlo je namreč za umetno oploditev, torej načrtno. Upal sem, da pa se bo kaj spremenilo, da ji lahko verjamem, čeprav si sam zaradi situacije otroka nisem želel. Nosečnost je minila v mejah zmerne katastrofe, drugače pri teh osebah itak ne gre, sam pa sem si zatiskal oči do zadnjega dneva in upal, da je vse skupaj ena velika nočna mora.

In je bila, ampak žal resnična, dokler ni na svet privekalo malo ljubko, zdravo bitjece, v katerega se očka zaljubil v sekundi, čeprav sem mislil, da to ne bo možno. Življenje se mi je zavrtelo za 180 stopinj, ampak na boljše. Ni mi težko vstajat ponoči, zjutraj, jo vozit v vozičku, samo da je detece zadovoljno.

Toda detece seveda tudi joka in pogosto zvečer, ker ima močne krče, in detece noče spati 20 ur na dan in tu nastopi problem. Ata je v službi, mama je pa postala zmatrana, mogoče tudi naveličana, ker otrok pač zahteva veliko mero potrpljenja in truda, predvsem ko ga hočeš potolažit… Da ne bom zgubljal časa, mama po 2 urah otrokovega joka zgubi živce in začne sama jokat in zgubi živce, postala je že tudi groba do nje, posledica tega je, da otroka skoraj ni mogoče več umirit. Do sedaj sem jo spodbujal, hvalil, ampak brez uspeha. Bojim se kaj bo dalje, ker otrok bo verjetno še nekaj časa jokal. Če bi bilo možno bi otroka takoj vzel in sam skrbel za njega, ker mi pomeni vse, ampak to verjetno ne bo mogoče. Zaradi ljubega mira sem tiho in raje sam postorim vse, samo da se ne bi razburjala.

Če sem kdaj prej izgubil upanje, ga zdaj ne bom in to samo zaradi otroka. V takem primeru se vidi kakšni egoisti so ti ljudje, dokler se otrok smejčka in ga lahko kažejo okolici, dajejo vtis najsrečnejšega človeka, ko pa zajoka in je vse skrito za štirimi stenami se pa zadeva spremeni.

Prosim za nasvete, predloge tudi graje, čeprav tisti, ki ste na tej strani ste verjetno tudi enkrat bili slepi, jaz sem pač bil malo predolgo, ampak tokrat ni predaje.

Lep dan vsem 🙂

Pozdravljen Marjan!
Najprej iskrene čestitke za tvoj mali sonček. Vsaka še tako huda stvar prinese nekaj dobrega in ta je definitivno nekaj izjemno lepega :). Sama, kot otrok momsterja, bi bila izjemno srečna, če bi imela takšnega očeta, kot si ti, ne glede na momster mater, samo žel, je bil tudi on svojega denarja vreden ( en tak klasičen narcist).

Nekak se mi zdi, da bi bilo najbolje, da se čimveč podučiš o tem, kaj je s tvojo partnerko in kako s takšno osebo ravnati. Obstaja že kup literature, četudi večina v anleščini, seznam knjig in forumov in celo mednarodnih internentnih skupin, kjer so ljudje v podobnih situacijah najdeš na tem forumu. Če boš videl stvari takšne kot so boš z njimi lažje kaj storil.

Nazunaj vse idealno in “najboljša mama na svetu” in ” najboljčudovit otrok na svetu” doma pa živčnost, tepež in na sploh grdo vedenje do otroka je precej običajna značilnost momster mam. Ti ljudje so čustveno še vedno ( egostični) otorci in nikoli ne odrastejo, zato je dobro vedeti, da boš imel, če boš ostal dva otroka , ne enega.

Takšne meme si pogosto na smrt želijo otroka tako, kot si mala dejklica želi novo punčko ali igračo dojenčka, vendar je tu težava, da resničnega dojenčka, ne moreš dati v škatlo, ko se naveličaš igrati z njim in ne utihne ko si želiš in naj ne moreš pozabiti, kadar te mika da bi se igral kaj drugega. Tako, kot bi takšne osebe ravnale z igračo, ki bi jim šla na živce, ravnajo tudi z otrokom. ONi niso sposobni videti , čutiti izven svojih dram, zato je zanje otrok zgolj super igrača ali pa neka nadležna stvar.

Kaj lahko storiš da pomagaš hčerki je različno v njenih različnih obdobjih. Vsem pa je skkupno to, da si tam ob njej, da njeni starosti primerno potrdiš njeno doživljanje ( da je nekaj narobe z njeno mamo in ne njo – otroci avtomatično prevzamejo krivdo nase) in ji daš vedeti, da jo imaš rad. Razsikave so pomagale, da jo najbolje odnesejo tisti otroci staršev z osebnostno motnjo ( ali kako drugače poškodovanimi) ki imajo ob sebi vsaj eno osebo, ki je ok, ki jim da občutek varnsti, ljubljenosti in ki jim potrdi, da z njimi ni nič narobe, da je težava v mami ( ali očetu).

Ni lahko imeti otroka, če je drugi totalen egoist, vendar se iz vsake situacije da kaj potegnit in če se bo hčerka naučila preko tebe, kako ravnati s težavnimi ljudmi, bo dobila zelo dobro popotnico v življenju. Vendar bo večino tega znanja pobrala po tem, kako se boš ti znašel, ne kaj ji boš ti govoril. Zato je tako važno, da naštudiraš kar lahko ( morda celo sodeluješ s kakšnim stokovnjakom, ki to obvlada – vendar pazi, ni jih veliko, tisti, ki pa nimajo pojma so lahko celo škodljvii) , ženi postaviš meje in zaščitiš tako hčerko kot sebe. Ne bo lahko, veliko bo vzponov in padcev, včasih se ti bo že mešalo od vsga skupaj, vendar je na koncu ( kot praviš tudi sam) vredno .

Ostani z nami 🙂
GittaAna

—–
Nazunaj vse idealno in “najboljša mama na svetu” in ” najboljčudovit otrok na svetu” doma pa živčnost, tepež in na sploh grdo vedenje do otroka je precej običajna značilnost momster mam.

Takšne meme si pogosto na smrt želijo otroka tako, kot si mala dejklica želi novo punčko ali igračo dojenčka, vendar je tu težava, da resničnega dojenčka, ne moreš dati v škatlo, ko se naveličaš igrati z njim in ne utihne ko si želiš in naj ne moreš pozabiti, kadar te mika da bi se igral kaj drugega. Tako, kot bi takšne osebe ravnale z igračo, ki bi jim šla na živce, ravnajo tudi z otrokom. ONi niso sposobni videti , čutiti izven svojih dram, zato je zanje otrok zgolj super igrača ali pa neka nadležna stvar.
—-

tole me je zelo nagovorilo, saj točno tako ali zelo zelo podobno je pri nas doma. Ni nobene logike v tem, da bi imel otroka, pa da bi se do njega tako grdo obnašal. Šele ko začnem gledati na to iz druge perspektive, potem je enkrat ena, da ta mama ne more imeti svojega otroka rada na pravi način, saj to zanjo sploh ni otork, oseba. Tudi partnerja torej ne more imeti rada, se ne more vživljati, in vedno postavlja na prvo mesto sebe in se enkrat sebe. Kako mi je bilo neverjetno, ko sem sam hodil spat ob devetih desetih, žena “ponočevala” do desetih in enajstih zvecer, doma pa majhen otrok, ki se je veliko prebujal. Nima sposobnosti uvida, da mora biti v mislih par korakov naprej, da bo morala poskrbeti za tega otroka, ko bo potreboval njeno bližino, da se mora potruditi, da je sama spočita, če ima šanso…… vendar ne, ob polnoči tako taka oseba “zmore” samo nekaj minut pozornosti, potem se njen fokus že preusmeri nanjo in kaj njej pripada spanje in potem seveda jeza in agresija proti otroku.

In verjamem, da se to dogaja na vseh nivojih, taka oseba po mojih izkušnjah prevzema samo tiste lepe trenutke, cukrčke, za katere se je treba potruditi, kot npr. skrbeti za otroka ponoči, ga nahraniti, ga obleči, ga nesti v avto, spakirati v avto voziček, pa razpakirati, pa peljati v mesto….potem pride tisti cukrček ko si na kavi, pa je vse lepo pa si imas fino, potem sledi spet “operativa” ko se stvar zapelje spet proti domu. Šele zdaj dojemam, kaj vse sem delal, kako je bil vedno nek “vzrok”, da sem jaz spravljal otroke iz avta, jih slačil, oblačil, obuval, vendmo je bil nek razlog, da ona tisti hip ni mogla. In čutil v meni jezo, zakaj jaz vedno vse to, pa nisem imel vzvoda oz. uvida, da bi znal stvar razloziti…

Tako da – res ni druge, kot da se vzame v zakup celo zadevo in pretehta, ali hočeš/zmoreš delati vse sam, oziroma preživeti vse občutke krivde, ki ti jih bo naložila taka oseba, ko bo vendarle nekaj naredila, pa potem itak ne bo dovolj, ko jo boš 4x pohvalil, kako lepo, ko si lahko si vzel dve uri časa popoldne, pa da je ona sama pazila na otroka. 🙂

rastemo(o), rastem(o)…

lp SVO

Lep pozdrav!

Ja točno tako je, neprestano je zmatrana, jo nekaj boli, vse ji je težko, prepirat se hoče za vsako stvar, ki jo je potrebno naredit. Priznam, da me včasih ima, da bi jo tako premlatil, da bi res potrebovala zdravnika, ker ne moreš zapostavljat otroka (pa še taki cuker je). O.k. lahko partnerja, itak mi je vseeno, ker že ničesar več ne čutim ali pa pričakujem od take osebe. Ampak seveda ne bom tega naredil, ker si sploh ne upam predstavljat posledic. Čez čas bo verjetno tako, kot pri njenih starših, ki se pogovarjata samo, če kdo pride na obisk.

Vsem še enkrat iskreno, dokler nimate otrok s takšno osebo, pojdite, ne več prebirat knjig, tarnat kakšen je, ker bo vedno huje. Odidite dokler imate možnost in ne se bat, da si bo kaj naredil, naj si naredi, da ne bo še komu drugemu uničil življenje. Vem, da je vse skupaj malo grdo napisano, ampak mislim, da me vsi, ki živite s takšnim človekom popolnoma razumete.

Aja, pa prazna luna je danes, tako da lahko pričakujete nove dogodivščine, jaz sem jih že 🙂

Moj brat ima s takšnim robotom štiri otroke. Ne sprašujte, lahko bi ga lastnoročno zadavila. Včasih so v JLA vojaki dobivali brom v čaju ali pa je to samo legenda, da niso bili potrebni. Držite ga v hlačah, pojdite se sterilizirat, če ne zmorete brez seksa, samo ne razmnožujte se še bolj.
Ja, otroci so (bili) cukrčki, zdaj pa se spreminjajo v njo, ker je njegov vpliv premajhen – zdaj so že tako veliki, da vplivajo drug na drugega. Dokler so bili dojenčki, je bilo v redu, in tudi ko je bila pošast od njegove žene na porodniškem dopustu, je bila celo normalna, vsaj za zunanji svet (ne vem, kaj se je dogajalo za štirimi stenami). Ko je bila doma, je skrbela za najmlajšega otroka, vse ostalo pa je moral narediti moj brat. To ji je očitno še kar zneslo, zdaj, ko so vsi v šoli in niso ravno učenci za v zlato knjigo, je pa noro. Noro.
In isto, mene pogreje, ko razlaga, ne vem, kako smo ženske obremenjene in koliko let je ponoči vstajala zaradi otrok – največkrat sploh ni vedela, da so ponoči bruhali, dobili vročino, kašljali, ker je MIRNO spala, brat je pa poskrbel za bolnika ali več njih.
Brat vstaja ob petih, torej logično, da bi moral hoditi spat okrog desetih, najpozneje enajstih. Ona mu včasih ne dovoli, da gre spat, ker ima ona še delo – in reče, da če ona ne more še it spat, da tudi on ne bo šel.
Jaz sem teta teh otrok, ampak srce se mi trga, ko vidim, v kaj rastejo. Oni imajo psa, jaz pa tudi. Do svojega psa se še nekako normalno obnašajo, mojega bi pa bili sposobni tudi zbrcati. Zelo načrtno delam na tem, da tudi v mojem psu vidijo živo bitje.
Prijatelji sploh ne hodijo več na obisk k njim, tudi moji starši ne, njeni sorodniki izjemoma, morda dvakrat na leto. Njeni starši občasno vzamejo otroke za par dni ali po enega/dva skupaj. Štirje so vseeno zalogaj. Jaz se ne pustim pregnati, bo morala kar fizično silo uporabiti. Moji otroci se nočejo družiti z njimi … So malo starejši od njih, ampak že ko so bili majhni, so govorili, zakaj se teta tako grdo obnaša.

marjan55,

ja, točno tako, premlatil ja. berem tudi, da ljudje v takih situacijah tudi pogosto pomislijo oz si zelijo, da bi njihov partner preprosto umrl, ali imel neko nesreco, samo da bi se ta agonija nehala. Ze kdaj? Bi rekel, da to vse kaže na to, da je oseba v tako težki situaciji, da se res ne zaveda.

V tebi je potem veliko jeze. Saj je logično – dogaja se ti ena velika krivica, zdaj jo čutiš, mogoče pred meseci je niti še nisi znal opisati. In vedno je neka razlaga – ona ne more ker to in to, ona je pa res utrujena bom pa ja jaz to naredil, saj sem odgovoren itn…

spomnim se kakšnih bizarnih mojih izkušenj, recimo: ona reče, da bo zlikala perilo, ok, torej bom jaz otroke porihtal, oblekel, zobe, pravljica, uspavanje itn… to je lahko recimo ura ali ura in pol, če se hočes se malo pohecati in poigrati in skrivati pod oddejo… pa zejni so itn… vse to je ok, rad to delam, ampak ne ravno 7krat zvecer na teden. Ampak ti skleneš dogovor z ženo in to narediš, ko pa prideš v dnevno sobo, kjer naj bi ona likala, ura je devet zvečer, utrujen si, ona pa gleda svojo nadaljevanko že od sedmih… in ko jo vprašaš, a nisi likala? je odgovor “tako sem danes utrujena, bom jutri”, ti pa niti ne veš kaj se je zgodilo. Si jezen, si uvideven do žene ker je utrujena, zaveš se, da če bo ona “likala” jutri, imaš ti spet otroke celo večerno proceduro sam… in kot sem nekje enkrat prebral – si (sem) kot konj, ki je močan, lahko naredi stvari, ampak če ga čustva in dejanja partnerke takole vlečejo na 4 strani hkrati, potem še tako dober konj ne bo (dolgo) zdržal. Preprosto fizićno in psihično ne.

Ok, torej ugotoviš, da s partnerko ne boš imel odnosa, kot si ga želiš. Nekako sprejmeš, pa vseeno še malo upaš. In si rečeš ///Ni mi težko vstajat ponoči, zjutraj, jo vozit v vozičku, samo da je detece zadovoljno./// To je res, za to se res splača potruditi, to je naložba na dolgi rok.

Ampak fora – ta tvoja/moja partnerka – ne samo, da je odsotna, prepušča delo, ukvarjanje z otroki itn, tebi, ti to rad prevzameš ker si dober in želiš dobro, ne. Če bi bilo samo to, mislim, da bi se to še dalo peljati. Vse skupaj po mojem mnenju gre še korak dlje – ona bo tudi PODIRALA tvoje načrte. Torej ne samo, da imaš doma invalida, ki nič ne more, ona ne more, ko ne želi, ko pa želi pokvariti možnost iti kam na obisk, koga povabiti na kosilo, ko imaš ti pripravljen načrt da se dobiš s prijatelji, da kam greš za cel dan – takrat bo napela vse moči, da ti podre te načrte.
Zakaj že? – ja, jaz vidim edini smisel v izolaciji, vzbujanju krivde, vzbujanju tvoje jeze. Tako bo ob tvoji reakciji lahko hitro ona postala “žrtev” itn… to imamo mi vsi rešitelji sami pri sebi za razrešiti zakaj nam to odzvanja, tudi v primerih, ko je iz aviona videti, da smo ok, ampak samo da ti nekdo nekaj “namigne” – npr. “Ti se pa res premalo ukvarjaš z otroki” – nam se kar vzbudi nek občutek krivde.

Lahko nekaj poizkusis – pa ne me zdaj obtozevati, da manipuliram 🙂 Recimo da imaš ti vedno ob npr sobotah zvecer domenjeno, da se dobiš s kolegom na pivu ali bowlingu in da imaš to ob 20h. Vi pa ste z dojenckom nekje na izletu, obisku itn… ona, ve, kdaj ti moraš priti domov, koliko časa rabiš do tja itn… to veš tudi ti, in zato ob sedmih zvecer začneš zeni vljudno nakazovati, da se morate odpraviti počasi domov itn… ona ti bo metala neke razloge zakaj še ni treba iti, pa kaj si tak, pa kar nekaj… skratka, ima te v podrejenem položaju, ti si odvisen kdaj boste sli. In ko se taka situacija nekajkrat ponovi, ona že točno ve, s cim te bo ulovila na jezo, na slabo voljo, na hitenje… zdaj pa fora – poizkusi enkrat čisto nič odreagirati – se ti ne mudi, nisi jezen, naj bo tako kot ona želi, pa bodite še malo na obisku, pa pridite domov šele 5 pred osmo, itak da boš pol ure potem zamudil… skratka opazuj njen odziv oz. jaz bi temu rekel, kako izgleda, ko ona ne dobi tiste “hrane”, na katero je računala in tvojega odziva, s katerim bi lahko takoj spet manipulirala s tabo. Bodi pripravljen, da se bo blazno razjezila, ker si pet pred osmo, ko si šel po novo majico za na bowling, pozabil dojencku dati kapico dol, ker zdaj mu bo vroce in kako si lahko tak egoist da…. upam, da ne pretiravam, ampak mislim da v nekem takem kontekstu se lahko to zgodi/dogaja.
Zakaj to pišem? V bistvu pišem tebi, ampak pogosto bolj sam sebi pišem za samozdravljenje. Bolj težko bo takole živeti na dolgi rok si rečem. V bistvu že avtomatsko sam tudi postaenš manipulator do nje, če hočeš preživeti. Je to še smiselno? Zaradi otroka?

/6 znakov da prepoznaš da te nekdo manipulira – na kratko – http://www.higherperspectives.com/manipulating-1444242082.html/

Tako da res mislim, da če se ne da obraniti pred vsemi temi napadi, vsa tvoja dobra volja delati dobro, skrbeti za otroka, itn… preprosto ne bo šlo skozi. Ko si utrujen, jezen, neprespan, brez stika z ljudmi ki jih imaš rad in brez hobijev, ki te veselijo, dvomim, da se da še biti dober ćlovek. Verjetno se slej ko prej spremeniš v nekaj takega, kot je ona. Po mojem mnenju. Ne mislim v MOM, ampak v zagrenjenega, nezadovoljnega človeka, nesrečnega, ki v bistvu ne ve več, kaj ga sploh osrečuje. In to daješ, kažeš otroku, ki to pobere.

Zdaj če najdeš idejo, kako ustaviti njene izpade, ohraniti svoj jaz, svoje spoštovanje, zdravje, prijatelje, hobije, ostati v takem partnerstvu, kjer si v bistvu sam, skrbeti za otroka in mu dati dobro popotnico za naprej o odnosih in o vsem, kako ohranjati do partnerke spoštljiv odnos medtem ko ga ona nima, me res zanima.

lp SVO