Lep pozdrav vsem skupaj!

Velikokrat sem že začel prebirat ta forum in priznam, da me napisano kar šokira. Niti sanjal nisem, da je kaj takega sploh možno, da se take stvari sploh dogajajo… Dokler nisem pred nekaj leti srečal svojo sedanjo partnerko 🙁

Ne bom opisoval vseh nešteto prepirov, izpadov, drenja, groženj, razbijanja, ki so se zgodili v teh parih letih in pa seveda vsa opravičevanja, ki gredo zraven. Stvari nisem razumel, nisem vedel več, če sem nor jaz ali ona. Svojo žalost, zmedenost, prizadetost sem začel utapljat v cigaretih, alkoholu, čeprav sem pred tem bil zagrižen športnik. Videl sem, da me bo vse skupaj pokopalo, če bom tako nadaljeval in da bom ostal brez vsega. Saj vsi veste kako je živet s temi ljudmi, skoraj nemogoče, če ne postaviš jasnih mej in začneš v veliki meri mislit na sebe. Meni je nekako uspelo ustvarit svoji mali svet v športu, rekreaciji, tudi zabavi, ampak vsake toliko ji seveda uspe provokacija.

No, in zanima me sledeče. Kako naj gledamo na “te ljudi”? Kot na bolnike ali zlobneže? Ker, če je prvo je normalno, da se mi smili, če je drugo se mi verjetno ne rabi? Čeprav vem, da to ni stvar odločitve.

Velikokrat se namreč sprašujem to, ko joka, razbija, me žali, jaz pa morem bit tiho, ker drugače… eh

Zelo dobro te razumem – pred leti sem bila 8 let z moško verzijo tvoje najdražje. Leta sem odpuščala, prosila naj se umiri, predlagala terapije – brez uspeha. Hudič je če takega človeka ljubiš. No jaz sem imela srečo, da je prišlo do situacije, ki je bila zame kaplja čez rob. V dveh urah sem spakirala 8 let svojega življenja, vzela sem samo kar sem nujno potrebovala – obleke, dokumente itd…nisem gledala kaj sem pustila – ni bilo pomembno.

Ko sem se odpeljala izpred bloka se mi je dobesedno trgalo srce – saj sem ga ljubila.

Verjemi mi – to je bila najboljša, hkrati pa najtežja odločitev v mojem življenju. Po parih mesecih sem se sestavila in začela normalno dihat. No malo več kot leto sem bila samska, potem pa sem spoznala svojega moža – čisto nasprotje. Na začetku sem podzavestno čakala kdaj bo konec pravljice in kdaj se bodo začeli izpadi…po skoraj sedmih letih pravljica še vedno traja, jaz pa sem bivšemu hvaležna za vse tiste izpade, grožnje in žaljivke, saj prav zaradi njega še veliko bolj cenim kar imam.

To je samo moja zgodba – upam da ti bo uspelo rešiti situacijo. Drži se! 🙂

Hvala Ajča za te vzpodbudne besede. Velikokrat sem že hotel oditi, ampak takrat sledi histerični jok, grožnje s samomorom, razbijanje,… v bistvu nikoli nisem upal nikomur tega povedat, saj bi vsak mislil, da sem nor in se lažem. Še ko sem jo nekajkrat na skrivaj posnel, potem nisem sam mogel poslušat tega posnetka, še mene je zgrozilo, kaj šele, da bi ga predvajal komu drugemu. Najhuje od vsega pa je, da v tistem trenutku nimaš kam odit, enkrat mi je sicer uspelo, ampak sem bedak po enem tednu nasedel obljubam in opravičilom ter prišel nazaj. Ampak po enem tednu je zopet bilo vse po starem, jaz pa potem res nisem imel več kam oditi.

Me pa veseli za tebe, da si se rešila in našla resnično srečo, jaz danes niti pomislit ne upam na novo punco, ampak mogoče pa kdaj bo kaj iz tega.

Ja hudič je, ko se počutiš ujetega, pa tista skrb – če si bo res kaj naredil če odideš. Tudi moj bivši je grozil s samomorom in podobnimi stvarmi. Citiram – “a ko me boš videla v krsti boš pa srečna?” Potem pa jok, prošnje, opravičevanja…Ne pusti se – takega onosa si ne zasluži nihče!
Kar streslo me je, ko sem prebrala, da si jo posnel – tudi jaz sem to naredila in mu potem zadevo predvajala. Njegov odgovor je bil – “No vidiš do česa me pripraviš” Nobene odgovornosti ni prevzel.

Tudi jaz nisem imela kam oditi tako na hitro. Ko sem odšla sploh nisem vedela kam grem, samo šla sem.

Prva dva dni sem kampirala pri prijateljici na kavču, potem pa sem poiskala najcenejšo sobo s kopalnico, ki sem jo lahko dobila za en mesec, potem pa sem našla ugodno majhno stanovanje. Prijateljem sem povedala kakšna je situacija – prijetno so me presenetili s svojo pomočjo in moralno podporo, ki sem jo še kako nujno rabila.
Najhujši izpadi so šele sledili. Moj bivši je namreč počel vse možne kretenizme, da bi me dobil nazaj – od prošenj, groženj, prerezanih gum na avtomobilu, mrtve podgane v darilni škatli…pa še bi lahko naštevala. Klical je moje starše in prijatelje, okrog je razlagal, da sem na dopustu, da je on pustil mene, da sem ga varala, da sem se odselila v tujino – skratka vse mogoče laži. Poskušal je celo doseči, da bi me v službi odpustili, da bi se bila potem primorana vrniti h njemu. Najboljša cvetka pa je bila, da me je na policiji prijavil kot pogrešano osebo.

Na začetku je bolelo, ker mi ni bilo jasno s čem naj bi si zaslužila tako ravnanje, ko pa je minilo nekaj časa in sem spravila svojo glavo v red, sploh nisem mogla več razumeti kako sem lahko to prenašala leta in leta. Dojela sem da sem leta živela s psihičnim bolnikom, ki noče pomoči, saj je prepričan, da ima on prav in da so vsi ostali nori.

Verjemi, da nisi nor in da nisi edini, ki se mu je kaj takega zgodilo. Skratka drži se!

Pozdravljena oba!

Za AJČA:
O svetapomagavka, ko berem tvoje pisanje, se resno vprašam, ali sva midve živeli z istim momsterjem?! Popolnoma vse, kar opisuješ, sem dala skozi, le crknjenih podgan mi ni pošiljal po pošti. Vse, vse isto, enako, identično. Kopija kopije pomnožene s sto.
Tudi mene je prijavil na pp kot pogrešano. Mobi sem imela izklopljen, ker me je non-stop klical in pošiljal na kubike sms, pa ga en dan zjutraj vklopim in groza kup neodgovrjenih klicev s pristojne pp kjer sem takrat živela.

Za Tadej76:
Lahko mi verjameš na besedo, da si ne bo niti po pomoti naredila nič. Ne bo se obesila, le v najkrajšem času si bo poiskala novo žrtev in se “mu obesila za vrat”. Te razumem, da se bojiš, da imaš slabo vest, da si očitaš nekaj, za kar nisi ti kriv. Začni resno sebi postavljati meje, kaj boš dopustil in kaj ne, ker te je popolnoma zmanipulirala. In ne nasedaj tem nebulozam, čeprav vem, da je težko ostati miren ob takih izpadih.

Vse dobro želim obema, M.

Hvala Mislim, za tebe Ajča sem pa res vesel, da si mu pobegnila in da ti je uspelo na novo zaživet. Se mi zdi, da nekako si že postaviš meje in recimo živiš dokaj normalno življenje, ampak potem se vprašam ali je to res to kar sem si želel? Ali si ne zaslužim/o boljše? Meni osebno bi bilo dovolj že, da sem sam, da ne rabim razmišljat kako se bo drla, ko bom prišel domov, kaj si bodo mislili sosedje, ljudje, ki me poznajo. Če povem kaj nazaj jo žalim, če sem tiho jo ignoriram, ni rešitve, dokler se ne opravičim. Najhuje pa je, da ne moreš nikomur povedat, ker ti nihče ne verjame.

Najbolj žalostno od vsega pa je, da sem v tem času odkril, da je eden od mojih staršev 100% NOM in sem podobne bedarije poslušal/doživljal že celo mladost, ampak se tega seveda nisem zavedal. Očitno mi je usojeno, čeprav imam drugače življenje dobro urejeno.

No, vsaj vidim, da nisem edini, pa da ne bo pomote, ne privoščim nikomur 🙂

Tadej hvala za lepe besede. Glede opravičevanja – zdaj ko gledam nazaj se sama sebi zdim nora, kako sem se lahko jaz njemu opravičevala za njegove izpade?! V stilu dragi oprosti, ker si ti nor…oprosti, ker obstajam in moraš zato kričat name…

Moje življenje je več, kot samo dokaj normalno. Imam se super. Ko sem pustila bivšega nisem niti pod razno razmišljala o novem partnerju, samo mir sem hotela – že to je zadoščalo, da sem bila srečna. Moža sem spoznala čisto po naključju, ko smo šli s prijatelji v hribe, pa še potem sem se nekaj mesecev otepala resne zveze – na srečo je bil kar vztrajen.

Naučila sem se, da si svojo usodo lahko krojim sama. Predvsem pa se ne pustim več izsiljevati – NIKOMUR. Če je eden od tvojih staršev NOM, potem si bil najbrž podzavestno že nekako navajen takega odnosa. Zapomni si – staršev in otrok si ne moremo izbrati – partnerja pa si lahko! Prav tako se lahko odločiš bit sam – meni je pomagalo.

Tudi jaz sem se na začetku bala povedati kaj se mi dogaja, saj me je bilo sram in tudi nisem bila prepričana ali mi bo kdo sploh verjel – ko pa sem ga pustila in sem se končno zaupala prijateljem, so me več kot prijetno presenetili s svojim razumevanjem in podporo. Spoznala sem, da nisem sama, da se lahko pogovorim o svojih problemih. Ko sem prvič na glas povedala kaj se mi dogaja in slišala besede, ki so prišle iz mojih ust, sem se kar zgrozila.
Moram povedati, da so me prijatelji najprej debelo gledali in spraševali zakaj hudiča nisem prej povedala. Dobila sem tudi par opazk, da se je nekaterim zdelo, da z mojim bivšim ni vse v najlepšem redu. Ker pa nisem nikoli povedala za svoje probleme, so mislili, da se imam dobro in da med nama doma vse štima. Dokler sem vse skupaj premlevala v svoji glavi, se vse skupaj ni zdelo tako zelo, zelo grozno. Ko pa sem povedala nekomu na glas – samo suha dejstva, sem tudi sama bolj objektivno videla celo situacijo.

Nekaj dni po tem, ko sem ga pustila, sem se skoraj vrnila in nasedla lažnim obljubam. Takrat mi je prijateljica postavila fenomenalno vprašanje – ali si res želiš takega očeta za svoje bodoče otroke? V sekundi sem se streznila in ostala močna.

Evo, pa sem spet napisala cel roman – prav stiska me pri srcu, ker točno vem kako je, ko vidiš lučko na konci tunela, upaš na izhod, pa vsakič znova ugotoviš, da to ni izhod ampak vlak, ki te pogazi parkrat na teden.

Pa še to, ne da si zaslužiš boljše – zaslužiš si najboljše! Drži se :-)))

Ne, ni ti usojeno in ne obesi se za ta izgovor, samo zato, da ti ne bo treba nič narediti.

Zdaj veš, kakšna je tvoja partnerka. Odloči se, ali boš to prenašal naslednjih 50 let ali boš začel drugačno življenje. Moj momster je bil bolj prefrigan in ni bilo takega odkritega izsiljevanja, temveč bolj prefinjeno … da bi je v vsem spet dal prav, da pravilno razmišljam, da imam dobre ideje, da se prav odločam za vse tisto, kar mi je še pred mesecem očital, da je traparija, bedarija, omejenost in podobno. Prav smešen je bil, ker je bilo videti, da prav išče, kaj vse mi še lahko ponudi … res take malenkosti, na katere sem že zdavnaj pozabila.

In kaj je sploh pomembno, ali ti kdo verjame ali ne. Danes se ljudje ločujejo tudi brez vsakega razloga, zato ker niso srečni, zadovoljni, ker ni dovolj seksa, ker ne kuha dobro … Koga pa sploh to zanima. Ti si odgovoren zase in za svoje življenje, tvoja partnerka pa zase. Tudi če rečemo, da je bolna. Bolnik je odgovoren za svojo bolezen in zdravljenje. Če se noče zdraviti, se je pač tako odločil. To ni potem več tvoja odgovornost. Če se pa odloči, da bo ukrepal, se boril, je pa seveda pričakovano, da mu stojimo ob strani.
Ampak momsterji se nočejo zdraviti, tudi če se zavedajo svoje motnje. Jim je preveč fino očitno v svoji koži.

@tadej: Ne verjameš dokler sam ne doživiš. In zdi se mi, da je za moškega še toliko huje takšne stvari priznat. Ker glede na tvoje pisanje sem siguren, da te je tudi že kdaj fizično napadla. Ne v takem smislu, da te pretepa, sigurno pa da skače proti tebi, opraska in podobne fore. Potem se pa neznansko opravičuje.
In ja, spravijo te tako daleč, da dvomiš vase in se sprašuješ, če si pa resno mogoče za izbruhe ti kriv. In ne, ne bo boljše. Če še nimata otrok potem je situacija boljša kot v mojem primeru. Vsekakor pa imaš samo dve opciji.
1. Zapusti zvezo takoj in brez milosti. Ker drugače te bo nazaj posrkala.
2. Postavi jasne meje in ultimat, da začne to svojo agresijo, jezo, nezmožnost racionalnga obnašanja v čustvenih trenutkih takoj zdravit. In še takrat bo to dolga in trnova pot, da bosta lahko zaživela “normalno”. Še tisti, ki se sami odločijo da hočejo spremeniti to so na težki poti. Partnerji jim težko pomagamo spregledati, da njihova dejanja uničujejo druge in slabšajo situacijo.
Ti pa polagam na srce. Na dolgi rok ta zveza ne bo uspela. Slej ko prej bo tudi tebi prestopila tisto mejo, ko ne boš mogel več. Tudi meni jo je. Pa sigurno imaš to mejo visoko postavljeno.
Če želiš da kaj več besed izmenjava mi piši na ZS.

Aja pa glede groženj. Če jih ne uresničijo takoj potem ponavadi blefirajo zato, da pritisnejo nate. Zato, da se pripogneš in ponovno začneš igrati njihovo igro.

Pri mojemu bivšemu terapije niso pomagale – prvič, ko mu je terapevt rekel nekaj, kar mu ni bilo najbolj všeč, ga je razglasil za šarlatana, ki samo služi s tujo nesrečo in ga ni več upošteval…toliko o zdravljenju. Pa je prisegal, da bo naredil vse kar je v njegovi moči, da bi porihtala najin odnos. Prazne obljube – šla sva na dve terapiji – potem je bilo pa vse po starem.
No moja kaplja čez rob je bila, ko me je nekega dne doma pričakal z nožem v roki in vprašanjem če hočem gledat, kako si bo prerezal žile. Takrat mi je končno dvignilo plafon – zabila sem mu, da naj to raje naredi v kopalnici, da ne bo preveč za pucat in šla pakirat svoje stvari. Odšla sem, on pa je seveda še vedno živ, zdrav in enako nor. Itak da si ni nič naredil – momovka ima prav preveč mu je fino v njegovi koži. Zdaj veselo uničuje življenje svoji sedanji partnerki.

Tudi midva nisva prišla daleč že pri predlogu o morebitnem uvodnem pogovoru pri psihiatru. Eno leto mu ni uspelo uskladiti njegovih in terapevtkinih terminov. Vedno je nekaj manjkalo, vedno je našel kakšen priročen izgovor, zakaj takrat ni bilo mogoče.
Ker sem sama hodila na terapije, sem se, seveda, začela spreminjat in takrat mi je očital, da so mi ti psihiatri čisto oprali možgane. Ni vredno tega komentirat, ker vemo zakaj. Nisem več padala na vse mogoče manipulacije, začela sem ga dojemati v pravi luči in se pripravljati na odhod.
Pri meni je sodu izbilo dno nasilje. Prvi udarec je bil tudi zadnji in sledila je ovadba na vseh možnih institucijah. Takrat se je malce ustrašil in se poslužil pomoči s strani CSD in hodil na Trening socialnih veščin za moške povzročitelje nasilja. A glej ga zlomka, ker na DNKju poznajo take manipulatorje, morda najbolj, je tudi ta “zavzetost” kmalu izzvenela. Nihče ni nasedal njegovim neumnostim. Postavili so ga pred dejstvo, da je nasilje njegova lastna odločitev, da mora zanj prevzeti tudi odgovornost. Svetovalec ni bil pravi, ni imel pojma kako on trpi in kako smo drugi do njega krivični.
Ko sem ga vprašala, kaj in kako poteka takšno “treniranje” je odgovoril, da samo nekaj nakladajo in gonijo eno in isto. Kaj, nisem nikoli zvedela.
Tudi na veliko je grozil z samomorom in kot piše AJČA, je po 5ih letih še vedno živ, zdrav ravno ne bi mogla reči in še bolj nor, ker se je totalno zapil. Pa tudi ta veselo greni življenje novi (kateri že po vrsti?) partnerki.
Še povzetek: res sta samo dve opciji. Ostani ali odidi. Odločitev je seveda bila, je in bo, na nas.

Usojeno? Vsak človek se nekam rodi in s tem dobi potenciale, kaj ga bo najverjetneje privlačilo, kaj bo iskal in kaj spregledal. Zato se pogosto zapletemo z ljudmi, s katerimi hočemo podzavestno do konca odigrati drame otroštva in hrepenimo, da se bo tokrat končalo drugače. Morda s tudi bo, vendar z enakim pristopom, kot prej ne. Če hočeš spremeniti končni rezultat neke enačbe moraš spremeniti člene v njej – vsaj enega, to je samega sebe.
Torej začni intenzivno delati na sebi – kdo si v resnici, kaj si res želiš, kaj te je pritegnilo v ta odnos, kateri strahovi, hrepenenja, ilzuije te držijo, da nekaj ne ukreneš…..stvari se bodo hitro začele jasniti.

Ena bolj pogostih značilnosti mom in nom je, da prelagajo svojo odgovornost na ramena drugih in si tudi poiščejo ljudi, ki so jo pripravljeni sprejeti. Torej, tudi tu je rešitev v tvojih rokah. Da ne prevzemaš več odgovornosti zanjo. To, kako se počuti, reagira in vse ostalo je njena stvar in njena izbira ( isto velja zate) Razen za svojega mladoletnega otroka nisi odgovoren za nikogar, niti ni prav da prevzemaš odgovornost za druge. To je sicer zelo preprosto dejstvo, ki zagotavlja dobre odnose, vendar ga je včasih težko živeti, ker si želimo drugim pomagati in ker momsterji to ( skupaj z nabijanjem krivde) to spretno izkoriščajo.

Tvoja največja odgovornost si ti sam in kot pravijo na letalu mladim mamicam, najprej si dajte kisik na obraz same, šele potem otrokom, ker je v tem primeru možnost, da preživita, v drugem primeru pa ne. Četudi bo mama dala najprej kisikovo masko na obraz otroku, bo brez zraka ostala ona in nato še otrok. In ker so momsterji čustveno še otroci je to kar dobra analogija. Nikomur ne moreš pomagati, če še sam komaj živiš. Zato najprej poskrbi zase , se spravi v red, potem pa bo veliko bolj jasno, kje in v čem potrebuje ona tvojo pomoč in koliko je prav da ji jo daješ.

GittaAna

Izkušnje s takim psihotom imam tudi jaz. Življenje z njim je bilo ena sama napetost, vpitje, dretje, marsikaj. Po dolgih letih nisem mogla več, sem rekla da je najinega zakona konec. Potem je postalo vse skupaj še huje. Vseh vrst groženj je prihajalo, a nisem si premislila, nasprotno, še bolj sem bila prepričana, da moram čim prej stran. Že prej večkrat je grozil s samomorom, potem še bolj. Ko sem končno rekla, da mi je sicer žal, če ne more več živeti, naj s svojim življenjem naredi kar hoče. Bila je celo taka situacija, da se mi cel dan ni javil in preizkušal, če me kaj skrbi, da si je kaj naredil. Ostal je z dolgim nosom, ker ga nisem iskala. Ko je končno spoznal, da je zavozil in bom zares odšla, ga je tudi želja po samomoru minila. Od takrat je že več kot 10 let, pa še vedno živi…. Samo zares odločen moraš biti in ne igrati igre, ki ti jo druga stran ponuja, pa se da končati vsak tako bolan odnos.

tadej,

zivjo, tudi jaz sem se zacel podobno sprasevati lani, poglej temo “Kako ziveti z MOM”.
Svetovali so mi, in prav se mi zdi, da verjames, da je lahko drugace, in da delas nekaj v tej smeri. Lahko so samo neke njene navade, bolhe, ki se lahko spremenijo, popravijo…In se mi zdi prav, da sem sel skozi to, ker mi to daje eno pomiritev in dejstvo, da sem naredil prakticno vse, kar se je dalo.

jaz zase moram reci, da po dobrem letu, terapijah, pogovorih, spoznavam in si moram priznati, da ne bo boljse. Izpadi, napadi jeze, obtozevanja, pritiskanje na mojo krivdo odgovornost in strah, nepriznanje krivde, neprevzemanje odgovornosti – tudi ko je crnobelo, izmikanje, neodgovarjanje, nespostovanje, manipulacije take i onake, sploh tisto “kuhanje mule in odgovarjanje Ja Ne, ustvarjanje megle, itn in nazaj…to je in verjamem, da ce v enem letu ni nobenega koraka naprej, potem ga pac ne bo.

Kar pravi Gittta Ana, ja – spremenis lahko edino postavko v vsem tem – sebe. Kako odreagiras – to je tvoja odgovornost. Ali poslusas dretje na tebe – tvoja odgovornost. Zakaj si “padel” v ta odnos – razmisli, brskal, beri… (Ceprav verjamem tudi to, da je s tabo ali mano lahko cisto vse Ok, pa se zapeletes z MOM – ok, zase vem, da moja glavna napaka je bila “resiteljstvo”, iskanje potrditve in hitro podleganje nabijanju krivde. Evo, zdaj ko to vem, krasno, ful bolje mi gre.

Ampak dejstvo je, da do socloveka si normalno zaskrbljen, ko mu nekaj ne gre, ga skrbi, ima tezave, mu pomagas, mu se vcasih malo vec pomagas, ker ima slab dan itn… V najinem primeru pa bi rekel, da je treba zavzeti cisto drugo pozicijo – najprej custveno se malo odmakniti, kar ze avtomatsko IMHO se bolj “podre” odnos, ki ga ze itak ni, potem nekako se ojacas, da lazje prezivis in to zivis. Potem pa lahko malo bolj realno zacnes gledati na vse skupaj in na koncu je tocno to, kar je nekdo napisal – a to bos zivel ali ne, nasa odlocitev. Ker verjetno da oni bi VEDNO se malo probavali, pa kaj ce bi se to itn… na koncu ce bo odlocitev NE, pa sem preprican, da dobim se zadnjo “porcijo” krivde, “Kako sem jaz obupal nad odnosem 🙂 )

Skratka, kot pravi GA – ona ima slab dan, je utrujena, je ne razumejo v sluzbi, se dere na otroke ker je utrujena, ima kup perila itn… to je njena odgovornost in njena dejanja ob tem so njena odgvornost. Tu moram(s) vklopiti varovalko – “ne resuj, ne sugeriraj”… Mi se vedno izgleda kruto, hladno, ampak, mislim, da s takim tipom ljudi se ne da drugace. Postavis mejo. “Sori, ce si sesuta in imas se to pa to za delati”… Obenem pa ves, da bi lahko sla prej spati, se spocila, itn.. ampak ne, te odgvornosti ne bo prevzela, …In s tem tebe sili v nekaj, kar ni tvoja odgvornost…da bi delal se vec, da bi se za vec poskrbel itn… to je manipulacija….

In potem se spet znajdemo tam, a to hocem ziveti ali nocem ziveti…

Cakam na Bookdepository in Teorija izbire… sigurno bo kaj pametnega tam notri 🙂

srecno

SVO

Tudi jaz odšla po 17 letih zakona s takim človekom….odselila se s tremi otroci…če kdo želi kakšen nasvet, klepet…. [email protected]

Pozdravljeni vsi skupaj!

Po vsem kar sem prebral sem ugotovil, da je edina rešitev, da postaviš meje, ščit in se “neprestano” boriš s to osebo, ki te napada z vsemi sredstvi. Ampak pri tem se mi poraja vprašanje v čem je smisel takega življenja? Pri nekaterih sem prebral, da ga ne morejo zapustit, ker ga/jo resnično ljubijo, ga imajo radi. Lepo nas je narava obdarila 🙂

Za sebe lahko rečem samo to, da sem resnični bedak, da vsake 3 dni pozabim kaj se je zgodilo, kaj mi je povedala, koliko me je užalila, prizadela. Ampak ne, namesto, da bi odšel, se raje najprej čutim krivega za vse, potem se spravim k sebi, nato se pa trudim še njo spravit k sebi.

Eh, lep ponedeljek vsem.

Tadej, pozdravljeni.

Ja, prav ste imeli, ko ste napisali, da postaviš meje – toda, pomembne so tudi naše notranje meje, in ne le meje do drugih. Kajti brez uspešno, jasno in trdno postavljenih mej do sebe nam le-te ne bo uspelo obdržati do drugih.
Poraja se mi vprašanje: zakaj, ko se spravite k sebi, obrnete fokus nanjo? Kaj je razlog, da potem, ko se postavite, obrnete pozornost drugam, kot pa nase? Šele takrat se vam ponudi priložnost, da raziščete zelo pomembna vprašanja, in sicer zakaj tako hitro pozabite, da ste bili užaljeni, prizadeti in kaj se je zgodilo. Torej, kaj je vašega tukaj – kaj je tisto v vas, zaradi česar se vse to zgodi.

Lep pozdrav,

Parov Anzelc

Pozdravljeni g. ParovAnzelc!

Najprej hvala za vaše razmišljanje. Ja, saj zaradi tega sem temi dal naslov “Kako naj gledam nanjo?”, ker se v meni nekaj časa po konfliktu vedno pojavi vprašanje ali bi se mogoče res lahko malo bolj potrudil oz. bil boljši, bolj čustven, bolj prijazen,… kaj vem kaj še vse. Ali so njene obtožbe resnične, izpadi upravičeni? Vem samo to, da odkar sva skupaj je njeno obnašanje isto jok, drenje, žaljenje, “vzrok” pa vedno drugačen. Če popravim nekaj, se najde nekaj drugega. Je pa res, da neke ljubezni, nežnosti, seveda nisem več zmožen in občudujem vse tiste, ki pravijo, da takšne osebe po vseh prepirih še vedno ljubijo.

In ja, zaradi tega je verjetno neka slaba vest v meni in se mi potem zasmili, čeprav vem, da se jaz njej nikoli. Verjetno kot marsikdo čakam na neko res veliko stvar, ki bi jo naredila in bi mi bila zadosten razlog, da odidem brez tiste preklete slabe vesti.

Lep pozdrav

Tadej, koliko pa si ti sploh star? In koliko časa si s to partnerko?

Če si letnik 79, potem si daaaaleč premlad, da zabiješ življenje takole. Svet je poln normalnih žensk, ki ti lahko izpolnijo življenje. Žensk, ki ne tulijo, ne zganjajo histerije, ne vzbujajo krivde.

Ko berem tvoje poste, imam občutek, da si se vdal v usodo. Te ženske ne ljubiš, do nje ne čutiš nežnosti, niti več želje ji pomagati. Edino, kar čutiš do nje, je krivda. Ona ti iz leta v leto bolj ubija voljo do življenja in na koncu boš še bolj nor, kot je ona. Ampak takrat boš star, zagrenjen.

Ukrepaj zdaj. V nekaj mesecih boš spoznal bolj normalno žensko. Polno jih je, ki iščejo človeka, kot si ti, s toliko potrpljenja in razumevanja. Ne bo idealno, bo pa bolje.