Bilo je pred nekaj dnevi na pogrebu očeta moje prijateljice. S to prijateljico sva si bili v srednji šoli (in tudi potem) skoraj kot sestri! Šli sva skupaj na počitnice, skupaj sva se učili, si zaupali, se skregali in pobotali, se pogovarjali, druga drugi svetovali in druga drugo tolažili. Potem je šla študirat v Ljubljano, jaz sem ostala v Mariboru, ampak vez se je ohranila.
Potem mi je njena sestra (s katero sva tudi kolegici) sporočila, da je umrl njun oče (ki je bil že dalj časa bolan). Seveda sem prišla na pogreb.
S prijateljico sva sedeli na klopi pred vežico in se tiho pogovarjali, ko je mimo prišla neka ženska. Vaški firbec, niti ni dobro poznala te družine, samo slišala je, da je nekdo umrl, pa je šla gledat.
Stopila je k moji prijateljici in ji izrekla sožalje. Potem se je obrnila k meni in hladno pripomnila: “Lahko si vesela, da ne veš, kako je pri teh letih nekoga izgubiti!!”
Debelo sem jo pogledala. Tudi moja prijateljica je kar onemela. Ravno naslednji dan je minilo devet mesecev, kar je umrl moj oče. Tudi zato sem bila lahko tej prijateljici še toliko bližje, ker sem TOČNO VEDELA, kako se počuti.
Tista ženska me sploh ne pozna, prvič me je videla (in upam, da tudi zadnjič) – pa gre kar nekaj pametovat …
Kako more?

Jaz ne vem kaj bi ti rekla…pa ne morem mimo da se ne bi pridružila tvojemu mnenju.
Po mojem gre tu za čustveno neinteligenco…kaj pa če drugega bit.Ko je moji prijateljici umirala mama so ji zdravniki rekli ja kaj pa mislite da bo kar živela?!?!!!! Helouuuuu…..Ko je znanki umrl majhen otroček so jo tut potolažili gospa sej ste še mlada boste pa še kakšnega imeli….!!!!!!!!!!!!!
In četudi ti ne bi umrl oče in ne bi vedela kako se prijateljica počuti – to so neodpustne besede in jaz bi ženski najmanj pljunila v obraz. Nora baba!!!
Mouse žal mi je da veš kako je ko umre starš. Naj ti bo dan pogum da si obrišeš solze nekoč in moč da najdeš mir v duši…
Mojemu možu umira mama in jaz vso energijo ki jo premorem dajem njemu in najini hčerkici. Kakšen dan se počutim kot kamniti steber in se lahko vsak nasloni name kakšen dan pa se počutim kot da padam v brezno brez dna. Je pa res da mi en sam nasmešek moje malčice da moči za prenesti 1000 žalosti.
Ljubezen dela čudeže.
Sem pa tudi sama taka kot ti, da ko me nekdo razdraži s kako butasto prijavo ene par dni kar malo težko živim.

Srečno miška

Ah, saj zdaj, ko sem se spihala in napisala, se boljše počutim 🙂 Res me je pripomba malo iztirila, ženska me sploh ne pozna in pojma nima, kaj sem že doživela.
Zdaj se spet z obema nogama na tleh učim za ponedeljkov izpit in si mislim, da po svetu pač hodijo takšni in drugačni ljudje; nekaterim je vredno prisluhniti, druge pa je najboljše kar preslišati.
Saj ni vedela, kaj govori …

Mouse, zato, ker niče ne razmišljajo. Popolnoma nič. Najhuje je, ko si od “prijateljev” deležen takih besed, da ne moreš verjeti, da to res govorijo. Da moraš “živeti naprej”, kar v njihovem besednjaku pomeni ne biti več žalosten. Ja, nekateri ljudje ne mislijo popolnoma nič. Po 9 mesecih je verjetno še prezgodaj, da bi si ustvarila nek obrambni ščit, kot sem si ga jaz po dveh letih, ko sem ob takih izjavah sposobna nazaj zabrusiti kaj takšnega, da jim vsaj deloma vrnem prizadejano mi bolečino.

Ljudje včasih ravnamo tako nerazumno.
Rečemo nekaj, da bi zadevo umirili ali izboljšali, potem pa s svojim dejanjem povzročimo še večjo bolečino. Želimo, da bi nekoga potolažili, pa ga z vsako besedo pahnemo še v večjo žalost. Hočemo pomagati, pa smo v napoto. … Vse dotlej, dokler nam nekdo ne pokaže, kako zelo smo se motili. In šele takrat vidimo, kaj smo naredili in kakšni bebci smo bili.

Izguba bližnjega je čas, ko se ustavi svet, ko ugotoviš, da ni več na tem svetu nima smisla, da vse, kar si počel, je bilo brez veze. Dobiš nov pogled in spoznaš resnico, ki je prej nisi videl. Je najhujša izkušnja in hkrati veliko spoznanje, ki ti odpre pogled. Nikoli več nisi isti.

Potem pa po svetu hodijo ljudje, ki so tako zavarovani sami v sebe in sebe in sebe, da zinejo kaj takega, da ne moreš verjeti da je res. Moraš dvakrat pomisliti, a je ta res to rekel. A je mogoče, da tako razmišlja? Kako lahko nekaj takega sploh zine. Ampak si mislim, zakaj je tako.

Si mislim … če bi nekdo kaj razmišljal in vedel, kaj doživljaš, ne bi tako rekel. Tako pa se je ženski morda zdelo, da mora nekaj reči. Pa je vrgla ven ta prvo misel, ki ji je padla v glavo. Da bi pa namenoma kaj slabega hotela, pa ne verjamem.
Verjetno pa bo čas tisti, ki ti bo pomagal naredi ščit, kot pravi spela.
Ker pa ne moremo vplivati na druge, si lahko naredimo ščit. Ščit, da nas besede in dejanja ne bolijo in ščit, ki odbija neumnosti.

Mouse, iz neznanega razloga (ali pa je mogoce znan, uzivajo ob tem, da so nekoga nadzivele) dame precej v letih zelo rade hodijo na pogrebe. Tudi na pogrebe ljudi, ki jih sploh ne poznajo. O tem mi je pravila moja pokojna babica. Da je to pocelo vec zensk iz njene sosescine. In so potem ob kavah ugotavljale, ali je sin bil dovolj zalosten, ali je snaha dovolj jokala in podobno. Ko je umrla moja soseda, bila je mama dveh mladoletnih otrok, jaz tega niti nisem vedela. Videla sem samo crno zastavo. Naslednje jutro mi je zvonil postar, ker smo dobili nekaj od davkarije. In je bilo spodaj pri nabiralnikih vec ljudi. Eden izmed njih je skodozeljno in prav nic socutno rekel, da je naredila samomor. Zenske pa so se hihitale. Cetudi mi je sin pozneje govoril o njenih tezavah z zdravjem, cetudi je veckrat opisal, kako je umrla, cetudi je bila izjemno predana mama in mislim, da nikoli ne bi prostovoljno zapustila svojih otrok … Imam se vedno v glavi tiste besede. In tisto hihitanje. Zensk, ki so prav tako mame. Preprosto niso zbrale toliko empatije. Pomislile, kako bi bilo, ce bi one morale zapustiti ta svet in za seboj pustiti dva solarja. Nihce ne more enako obcutiti kot zalujoci, ne more. Ker vsi tisto pravo zalost lahko zacuritmo sele ob izgubi nam zelo dragih ljudi, vendar pa bi clovek od normalnih ljudi pricakoval malo vec empatije. Ali pa vsaj to, da iz tuje tragedije in nesrece ne bi delali sebi cirkusa in zabave.

Vse dobro ti zelim, Zogica!

Andreja, ta ščit mi je, če po pravici povem, velikokrat odveč … Po eni strani si namreč kar želim, da bi lahko namesto cinizma zmogla neke iskrene, odprte reakcije, tudi joka – a si ne upam. Prevečkrat je bilo namreč tako, da sem potem dobila še dodaten udarec, še novo rano. Tako da je lažje udariti nazaj, s pripombo, za katero upam, da zaboli vsaj približno tako, kolikor je pripomba tiste osebe zabolela mene. 🙁

Spela lep pozdrav

Kako me še vedno zmoti, ko nekdo reče ja kako si pa danes vesela. Sama se pa še vedno sesuvam in se zjutraj mrcvarim dobor uro in potem nekako vstanem.

Ja moj ščit je zelo debel, pod njim pa je sama krhkost. Trenutno imam občutek, da se bom od pretežkega ščita kar sama vase sesedla.

Ana

Hvala vsem za spodbudne besede. Zdaj se mi ne zdi več vredno sikirati se, takrat pa me je kar prizadelo. Saj ženska res ni mogla vedeti tega o mojem očetu, ampak prav zato, ker me ni poznala, ne bi smela govoriti nekaj na pamet.
Najbrž res ljudje dosti premalo razmišljamo, preden kaj bleknemo. Mi je dalo misliti, da tudi jaz nisem cepljena proti neumnostim in da je dobro biti previden 🙂