Pozdravljeni,
imam dve vprašanji v zvezi z zdravljenjem raka. Zbolela je oseba, ki jo poznam in sedaj se z njo pogosto pogovarjam, pa mi par stvari ni jasno, zato prosim osebe z izkušnjo zdravljenja raka, če mi poveste svojo izkušnjo:
– Ta človek mi je rekel (po obsevanju in četrti turi kemoterapije), da mu je zdravnica rekla, da ne vedo, ali še ima raka, ali ga nima. To se mi zdi malo čudno, pa ne vem, če bi čisto verjela, glede na to, da je zdravstvo draga zadeva in mislim, da če ne bi bili prepričani, bi kemoterapije ustavili. Glede na to, da ga ob vsakemu obisku OI pregledajo in vzamejo kri, urin – ali res tam ne vidijo, če je rak še prisoten?
– Pravi tudi, da nima svojega onkologa in tudi to težko verjamem – ali ste vi imeli svojega onkologa? Svojci trdijo, da vsakič, ko kličejo, je drug zdravnik in vsak pove drugače…meni pa se zdi, da vsak od njh malo po svoje razume, kar jim je povedano :(.

Hvala za vsako izkušno in informacijo!
Srečno!

Zmohta,

Pri diganzi rak ponavadi že ob začetku, ko imajo celostno sliko bolezni, določijo predvideno število KT ali/in obsevanj. Napr., če vzameva moj pretekli primer. Imela sem limfom. Za to obliko kot je bila moja, so mi predpisali 6 ciklusov KT + biološko zdravilo in potem po potrebi obsevanje. Na sredini, po 2. ali tretjem ciklusu (ne spomnim se več), so opravili kontrolni rtg. Zato, da so videli, ali je KT prijela. Nekateri napr. že na polovici zdravljenja dosežejo remisijo, vendar predpisano zdravljenje prejemajo do konca, da bi resnično uničili vse rakave celice, ki morda niso bile opazne pri vmesni preiskavi.

Vse nekdanje in zdajšnje bolnike, ki jih poznam in se zdravijo na OI, imajo svojega osnovnega onkologa. Ta pa jih po potrebi lahko napoti k drugemu, ki je specialist za drugo področje, če se izkaže, da je tako potrebno.
Napr. jaz sem imela najprej 6 KT, potem pa me je moja onkologinja internistka napotila k drugi onkologinji radioterapevtki, pri kateri sem bila do konca obsevanj. Potem pa sem se spet vrnila nazaj k prvotni onkologinji, ki me še danes spremlja na kontrolah.
Seveda pa se kdaj zgodi, da osebnega onkologa ni, takrat ga nadomešča drug.

Lp, Kristina

Spoštovani,
hvala vam za pojasnila, da si lahko bolje predstavljam, kako to gre.
Lep pozdrav

Seveda mora imeti svojega onkologa!to je tako kot imaš svojega osebnega zdravnika!Osebni onkolog te redno pregleda, predpisuje recepte, se odloči za zdravljenje, te pošilja naprej…
Rak je še vedno neznanka in tudi sami velikokrat nevejo kaj in kako. Tako da verjamem da nevejo če so bili uspešni. Nikoli ne rečejo, da s popolnoma ozdravili, niti kanček upanja ti ne dajo. Torej moraš ti vlivati upanje svojemu bližnjemu oz.zbolelemu za rakom.

Spoštovani!
Dodal bi rad,da med kemoterapijo enostavno ne moreš vedeti, koliko rakastih celic je še prisotnih v krvi rakavega bolnika, lahko pa vidiš, ko bolnika zdravis v primeru, da gre za neoperabilno bolezen(govorim za solidne tumorje in ne limfome!), koliko se tumor zmanjšuje po vsakem ciklu KT.Na ta način lahko KLINIČNO ocenis, ali gre za delni, popolni odgovor, ali pa odgovora ni-.
Nekako ne morem,da bi se tukaj dotaknil dejstva, da praktično nikoli ,ampak res nikoli, verjetno ne dosežemo popolnega uničenja rakastih celic v celoti-do zadnje rakaste celice,ker bi v tem primeru morali dajati ogromno število ciklov,kar pa telo kot tako ne bi preneslo. Delane so bile študije,ki so jasno in zelo nazorno prikazale,da je število rakastih celic pri raku dojke v štadiju I in IV popolnoma enako, le da je pri razsejani bolezni bolezen prisotna v oddaljenih organih in zato povzroči sčasoma smrt bolnika. Pri stadiju 1 je bolezen omejena na dojko in niti ni v aksilarnih bezgavkah prisotna, pa vendar je to dejansko “razsejana” bolezen, se pravi nekaj rakastih celic je šlo dalje, v primeru da je rak invaziven-.Zato po toliko letih relaps v kosteh, jetrih itd…Če povzamemo: vsak ki je prebolel raka,ima praktično sigurno toliko in toliko rakastih celic v krvi, vendar se z njimi ne dogaja nič, v smislu,da bi se množile, zasevale in delale škodo organizmu, sčasoma jih imunski sistem počisti, če rečemo laično. Ne moremo pa trditi,da je bolnik po 5.ih letih brez tveganja za relaps, žal, tega si sam ne upam reči nikoli.
In potem staro naznanje-po desetih letih če se bolezen ponovi, je to nov primarni,.s tem se nekako ne morem strinjati.Stvar je zelo logična ,če zadevo dejansko razumeš in jo študiraš znova in znova.
Seveda , v zahvalo dobremu imunskemu sistemu posameznikov in dobrih onkoloških zdravil in morda še česa?, je vse več ozdravljenih, pa vendar, kdaj si upamo reči,da je bolnik OZDRAVLJEN???
To pa morda vsak ve zase in ne potrebuje potrditve od zdravnika, ki je zmotljiv??
P.S.: To je temaza drugič;)
Lep pozdrav!

Meni so avgusta lani pri 33.ih letih odstranili tumor na desni dojki in predpisali “preventivno” kemoterapijo in obsevanje. Tudi meni ni bilo jasno, zakaj vse to, če je tumor šel ven (in z njim tudi vse bezgavke, ki so bile k sreči negativne), ampak bolj ko berem in poslušam, bolj verjamem, da je bilo to pravilno.

Strah, da je rak kje v telesu še prisoten, pa ga še niso odkrili, je pri meni velik, sploh, ker sem letos v boju z rakom izgubila mamo, ki je bila ozdravljena 12 let, pa so lani našli metastaze v jetrih in borba se je pričela. Žal, za mojo mamo neuspešno.

Vsem želim veliko poguma!

Pika

Spoštovana Pika!
Pri vaših letih je skoraj vedno potrebna dopolnilna sistemska kemoterapija ne glede na biologijo karcinoma, če pa gre za trojno negativen tumor, ki je pri tej mladi populaciji zastopan v večjem deležu kot pri starejših ženskah, pa toliko bolj. Mislim,da ni dobrega onkologa na svetu trenutno, ki pri tako mladi ženski ne bi predpisal kemoterapije ne glede na velikost tumorja in bezgavke, seveda če gre za invazivno bolezen. Celo če gre le za mikroinvazijo (< 5 mm), je potrebno pri določenih vrstah raka dati KT.
Moje iskreno sožalje ob izgubi mame, pa vendar kakor se le da odmislite bolezen in živite dalje normalno, kot se le da. Negativne misli imajo vsekakor negativen vpliv na nadaljni potek bolezni in življenja nasploh-
Vse dobro!
LP MZ

POZDRAVLJENA!
MOJEMU UČETU SO DIAGNOSTICIRALI METASTAZE NA JETRIH… IN NAM DALI ZELO PESIMISTIČNO NAPOVED (ČAKANJE NA RAZVOJ BOLEZNI…BREZ ZDRAVLJENJA). A MI LAHKO NAPIŠETE KAJ GLEDE TEGA KAR LAHKO PRIČAKUJEMO… IN … ŽAL MI JE ZA VAŠO MAMO!

Spoštovani mladi zdravnik.
Prvič pri vas čujem to, kar me je nekaj časa begalo. mami so po 10tih letih po operaciji karcinoma na levi dojki ponovno ga našli na isti dojki, in pravijo da je sedaj to nekaj drugega. Da ni od tega. Verjetno nek novi rak. Enkrat sem vam že pisala pa ne najdem posta. Prvič so ji odstranili del dojke, pol ali manj, ne vem, in bezgavke vse na tej strani, ker so nekatere bile okužene, drugič pa po desetih letih je bilo ponovno v tej isti prsi kot dve novi zadevi, ena okrogla suma pod bradavico in ena čisto spodaj. Tokrat je šla cela dojka ven. Oni pravijo da to ni ta prvi rak, da ni isto, da je od tistega prej ozdravela. In se nič ne ve kaj je to, kako zdravit več, od česa. Prvič pred tolkimi leti je šla na EC kemoterapijo, ona pravi FEC, ne vem več, sedaj drugič tudi šla ampak ena druga shema. Mislim da je tudi preventivno za pljuča dobila eno drago zdravilo.

Hkrati je v pljučih voda – oz v eni ovojnici se nabirala voda in sedaj že eno leto in 4 mesece redno hodi na ispumpavanje te tekočine, ki pa ni pred enim letom bila kancerogena (sedaj ne vem če je) in niso vedeli od kod to, ker jim ni logično, ker je na drugi strani, ne na isti strani. Včasih ni mogla niti malo v hrib, niti upognuti se, ker so pljuča bila polna vode (nič ne vem kaj to pomeni), sedaj pa ni tako grozno. Celo pravi, da več kot ji izpumpavajo to vodo ven, da se je več ustvarja!? Kaj res?
Pa tudi je rekel zdravnik da njen rak metastazira po navadi drugje, ne v pljuča. In sedaj so pred parimi meseci našli še nekaj na pljučih in na ključni kosti in še po drugod po kosteh ene sence, ki naj bi bile metastaze, ampak mama pravi da ziher imajo stare stroje ker se ona počuti spet ozdravljena (tudi po drugi operaciji). Kaj je možno da je res ozdravela?
Nekaj časa je bila napol nepokretna, ena roka ji je bila fuč in jemala je močna zdravila proti bolečinam, tudi opijate, tako da sem že mislila da je to palijativa. Takrat je bilo rečeno da ostane edino te opijati, morfiji ipd, ali pa da se jo priklene za posteljo in flaške (kaj to pomeni ne vem). In kako je naenkrat mama sedaj kot nova? Je to sploh možno, ali se dela, zato da ne skrbimo? Ne vem spet na čem smo, heh za veliko noč bo pripravljala velikonočno kosilo za brezdomce z še eno skupinco in gre na to pot 40 km vstran, kje sama vozi druge ljudi. Niti slišat noče da bi mi vozili in se vtikali v njene plane. Ne vem. Kaj ta roka, ki je bila po kemoterapiji nikakva in ji je vse izpadalo iz nje, je možno da je prišla k sebi? Nič več ne razumem.
Kaj je možno da stari stroj pokaže sence, ki niso metastaze? Kaj bi lahko bilo to res kar mama pravi, da je zadnje čase dosti padala in se udarala v posteljo, mizo in zaradi tega da so sence? Hm, to mi nekam smrdi, a jo nočem dušiti da je bolana če želi biti zdrava. Kaj mi lahko malo razložite?
Aja, za pljuča niso nič razložili ali je prav rak pljuč 100%, rekli so samo da jo čakajo dolge in težke borbe. Kako pa to? A niso pljuča kratke borbe – vprašanje nekaj tednov do mogoče enega leta? Trije ljudi, ki so šli od tega, so šli v roku parih mesecih. Tako da mi to zdravnikovo dolge borbe ni nič jasno. Prosim pomagajte v razlagi.

Pozdravljeni, mladi zdravnik.
Sem vesela, da ste se oglasili, saj se je moja mama večkrat obrnila na vas tukaj na forumu, pa če se ne motim, je bila tudi osebno pri vas … in prav vedno vas je pohvalila.
Sicer pa, kot sem napisala – je bilo težko med kemoterapijami, zdaj ravno končujem obsevanja in težki meseci so (bili) za mano, a vem, verjamem, da vse to ni bilo zaman in da sem (upam!!!) za vedno zaključila s tem.

Vsem borkam pa srečno!

Pika

Spoštovana ga. Pika!

Dozdeva se mi,da vem,za katero gospo gre ja, ker sva tako kot z ostalimi bolniki imela zelo prijateljski odnos, pogovori niso bili le o bolezni. Zelo mi je bilo žal, ko sem od kolegov izvedel, kako je bolezen šla svojo pot.Namreč sem še vedno na kroženju izven OI in me tako ni bilo zraven ob celotnem poteku bolezni.
Vam želim hitro rehabilitacijo in da ponovno zaživite v obdobje po raku, z novimi cilji in naj bo to pri vas le ovinek na poti življenja. Tudi pri moji mami je sedaj že več kot 7 let od operativnega posega in tako dobro naj gre naprej.

Lepe praznike vam želim. LP:)
MZ

Mama je bila “darja5” tukaj na forumu, sem prepričana, da mislite pravo … bila je borka, zadnji meseci so bili težki in tako zelo jo pogrešam, kajti ob vsem, kar se mi dogaja, bi mi še kako prav prišla njena bližina. Nekoč ste ji obširno odgovorili tukaj glede nadaljnjega zdravljenja, ko so se pojavile metastaze na jetrih in kosteh in takrat sem jo prepoznala v pisanju, vam pa sem bila strašno hvaležna, ker ste ji odgovorili tako, kot je vedno sama hotela – iskreno in z občutkom.

Jaz sem ravno v petek zaključila zadnje obsevanje, tako da se res podajam naprej …. počasi v toplice in potem nazaj v službo.

Bom pa redno spremljala forum in držala pesti za vse vas, nas 🙂

P.

Hvala za razlago. Zdej mi je jasno, zakaj nikakor ne morejo ugotoviti od česa, kje in kako vsi ti novi raki, kateri med temi je primarni, najbrž je vse od prvega invazivnega raka dojke, ki je pred več kot 10timi leti bil bi rekli zazdravljen. Se pravi če ni bilo vidno nič novega, še ne pomeni da je vse čisto. Je nekako spalo, se je sprožil nek klik, ki je vse zbudil. Sedaj lahko razumem, da je ta bolezen resnično lahko taka, da zmoreš veliko, pa da na obdobja ne zmoreš nič, pa spet gre na boljše. Vzponi in padci. Tisto z pljuči in kostmi je stalo, mama jemlje samo nekaj proti bolečinam, potem spi cel dan, ampak zdej je jetra “na koncu” ji je rekla zdravnica zadnjič, ko je šla SAMA, nismo niti vedeli. To je bil zadnji vzpon, sedaj je spet samo na kašicah v postelji.

Na MON-u sem brala o dr.Keleru in o bolnišnici Heidelberg. Kakšno je vaše mnenje o teh bolnišnicah? Imate vi kakšen nasvet, če so protibolečinska zdravila takšna, da škodijo jetri (prebrala na MON-u), je res akupunktura rešitev, ali mislite da je to lari fari in ali je primerna za 68 let staro 50kg težko nonico, ki pa ima močno željo za življenjem.