Pozdravljeni,
s fantom se zadnje čase nahajava v mučnem obdobju in delava na tem, da bi se čustveno osvobodila od najinih primarnih družin, ker čustveno manipulirajo z nama, stara sva 27 in 25.
Zadnje čase je to še posebej izrazito, ker sva se podala v lastno podjetje, torej v posel, ki ne izpolnjuje njihovih pričakovanj, zahtev. Zavedava se, da so bili naši odnosi nezdravi, polno je bilo psihičnega in fizičnega nasilja, manipulacij, prelaganja odgovornosti za lastna občutja na otroke, prepovedano izražanje čustev otrok, trde vzgoje.
Zanima me naslednje: vem, da starše skrbi, kako bo z njihovim otrokom, sploh če pričakujejo,da bo šel po enih stalnicah, ki so si jih oni zamislili, ker je že tudi starejši brat izpolnil njihove normative, torej varna, državna služba; kar je bolj tvegano, je prepovedano, odločno nestrinjanje, čustveno izsiljevanje v smislu razočaranja, odmikanja v druge prostore, ko prideva na obisk, očitno kazanje užaljenosti, da bi imela slabo vest, jok, kako lahko to narediva,…
Ker oba izhajava iz disfunkcionalih družin naju zanima, kje so tiste meje, do katerih starši lahko pokažejo skrb in kje naj jih ustaviva, da ne bodo ovirali najinih odločitev in sanj? Na kak način jim dopovedati, da se učiva(sva še oba študenta tik pred diplomo) in delava za najino življenje, za to, da bova midva imela lepo prihodnost, ne da bodo oni zadovoljni, ker se bodo lahko sosedom pohvalili, kako pridne otroke imajo in da bodo imeli drugi lepo mnenje o njih???
Kako gledate na stavek, ki ga je mojemu fantu napisal oče:”Ne zanima me, kaj delaš, samo hočem videti diplomo, drugače boš mi vrnil ves denar, ki smo ti ga dali, ko si študiral?”
Ker najbolj zanimivo je dejstvo, da oče misli, da je njegova edina dolžnost, da sin diplomira, ne pa da iz njega ustvari čustveno stabilno osebo, ki se bo znala postaviti zase, izražati čustva, sprejemati kritiko in se bo imela rada. To seveda ni pomembno, ker to sosedov ne zanima. Samo da se lahko pohvalijo, da je njihov sin diplomiral, edino to šteje.
Od fanta brat je enak. Popolno nestrinjanje in nespoštovanje fantovih odločitev, saj drugi vse boljše vedo, kaj je zanj dobro in pravilno. V tej družini se čustev ne izkazuje neposredno, ampak so vsi naenkrat hladni, ignorantski, vase zaprti, napeto vzdušje, jezni pogledi, grozljivka v glavnem. Samo še čakam, da bo kdo rekel, da je vse zaradi mene, da prej je bil poslušen, priden, delal to, kar mora:) Po eni strani sem res kriva jaz, ampak kriva sem, da se je naučil izražati čustva, jih sploh začutiti, se sprejeti in imeti rad, kriva sem, da je spoznal, da šteje njegovo mnenje o sebi, ne to, kar si drugi mislijo, kriva sem, da počne stvari, ki ga resnično veselijo in gre proti svojim ciljem, ki so prepovedani,…
Včasih se nama zdi, da se boriva z mlini na veter, napetost v družini, obrambni mehanizmi v najinih glavah, ko počneva stvari, ki niso del vzrocev, ki sva jih prevzela od staršev. Saj je že lažje, počasi se negativne misli topijo in počasi se tudi v glavi zavedava, da to niso najina prepričanja, ampak od najinih staršev, ki seveda niso nujno resnična in edina pravilna.
Nama priporočate kakšno dobro knjigo na to temo? Zdaj bereva “zdrav otrok in ljubezen staršev”
Pa razmišljava, da bi se udeležila kakšne terapije, da bi zvedela še več o rezanju negativnih vezi.
Kakorkoli nama je trenutno najpomembnejša osebna rast, zdravljenje čustvenih ran iz otroštva in čustveno osamosvajanje od družine, četudi za ceno slabih odnosov v družini. Tolaživa se, da imava drug drugega in pomembno je, da se midva ljubiva, podpirava in razumeva
Za naju pomeni zdrav družinski odnos, da starši otroka podpirajo ne glede na njegovo odločitev, ker se mora sam naučiti določenih lekcij, tudi če se narobe odloči. Ni treba, da se strinjajo z odločitvijo, samo da jo spoštujejo. kaj pravite vi-kakšen je zdrav odnos?

Hvala za vaš odgovor in lep večer!!

Loreal

Sicer ste napisali veliko vprašanj, ampak ključni odgovor ste na koncu napisali že kar sami: »Ni treba, da se starši strinjajo z odločitvijo, samo da jo spoštujejo.« To res drži oziroma bi moralo držati pa žal to velja za zelo malo staršev. Sploh pa bi to moralo veljati, ko gre za tako odrasla otroka, kot sta zdaj že vidva s fantom. Verjetno boste presenečeni, ampak meni se v vajini starosti ne zdi več tako zelo problematično obnašanje staršev, kot bolj vidim težavo v tem, da je za vaju mnenje in obnašanje staršev tako zelo pomembno. Zakaj tako močno pogrešate starševsko spoštovanje in celo podporo vaših odločitev? Konec koncev gre za vajino življenje, odločata se sama in zase, tudi posledice bosta nosila sama. Kaj pri tem počnejo ali ne počnejo starši tega dejstva ne more spremeniti. Vsa neposredna in posredna kritika, ki ste jo na račun staršev napisali, drži. To kar počnejo starši ni nobena skrb, ampak povsem nezrelo vmešavanje in čustveno izsiljevanje. Vaše vprašanje, do kje lahko starši pokažejo svojo skrb, je zato na nek način povsem odveč. Starši vedno in do konca lahko pokažejo svojo skrb, saj s tem sporočajo, da so jim otroci dragoceni, da jim ni vseeno zanje. Če bodo pokazali res samo svojo skrb in to z vsem spoštovanjem in naklonjenostjo do otroka, potem s tem enostavno ne more biti nič narobe, vsaka meja bi bila tukaj umetna in odveč. Vendar, še enkrat, to kar počnejo vaši starši ni nič od skrbi! Njih ne skrbi za vas, ampak jih skrbi zase. Za resnično in sočutno skrb so enostavno premalo zreli. Ko gre za to, sploh še niso odrasli, kaj šele dozoreli. Odgovor na vprašanje, kje jih ustaviti, je zaenkrat žal zelo enostaven: TAKOJ in POVSEM! Dokler ne bodo odrasli in se naučili, kaj pomeni biti starš, vam kaj drugega ne preostane oziroma vam dela samo škodo.

Vaša ugotovitev, da se borita z mlini na veter, je zelo točna. Staršev ne bosta spremenila, spremenili se bodo, ko se bodo za to odločili. Namesto borbe s temi »mlini« bi bilo za vaju dosti bolj koristno, če bi vso energijo usmerila v vajino borbo za osamosvojitev od izvornih družin. To je vajina prva in osnovna naloga in z njenim uspešnim opravljanjem ne boste V NIČEMER povzročili slabih odnosov v družini. S tem bosta šele dosegla, da se bodo pravi odnosi v družini sploh začeli. Res bo ob tem na površje prišlo marsikaj gnilega, ampak taki so bili in so vaši odnosi. Res je skrajni čas, da si nehata zatiskati oči in s samoodrekanjem skrbeti zato, da bi ti odnosi izgledali vsaj za silo v redu. Odnosi so kakršni so in kolikor jih sploh je. Če so slabi, je to predvsem odgovornost staršev. Pri njih je ključ in začetek, vajina odgovornost je neprimerno manjša. Ta vajina odgovornost pa zanesljivo ni, da se zaradi »odnosov s starši« odrečeta svojim želja, mejam, čustvom in predvsem poti v osamosvojitev.

Glede knjig mi na misel najprej pride »Družine in kako v njih preživeti«. Iz nje sem si še posebej zapomnil »definicijo« odhoda od doma oziroma odraslosti. Da nam je to uspelo, vemo takrat, ko smo se sposobni vrniti domov k staršem in od njih NIČ PRIČAKOVATI. Bojim se pa, da vama knjige na tej poti ne bodo prav veliko pomagale. Iz tega starševskega vrtinca se morata nekako izviti ven. Nekako bo treba premagati občutke in hrepenenja, ki vas vedno znova vlečejo nazaj v ta vrtinec čustvenih zlorab s strani staršev. Pri tem vama bosta odkrit pogovor in medsebojna naklonjenost v veliko večjo pomoč kot knjige. Ključno je, da se nekako prebijeta do občutka, da je vajino življenje res samo vajino, da o njem prosto odločata in da zdržita, če se s tem starši ne strinjajo. Predvsem pa morata začutiti, da lahko brez staršev preživita! Sliši se enostavno, ampak ravno to je sidro, ki vam preprečuje pot v samostojnost. Ne da bi se zavedali, vas v krču še vedno drži strah, da brez staršev ne boste zmogli. Če bosta s fantom opazila, da ne zmoreta sama, da so sile, ki vaju vlečejo nazaj, prehude, potem bi terapevtska pomoč bila modra odločitev.

Priporočil bi vam tudi, da si preberete temo “Razočarana nad vsem” (Senta1), ki jo najdete na temle naslovu http://med.over.net/forum5/read.php?140,5048554,5065743#msg-5065743

Lepo vas pozdravljam

Pozdravljeni, zelo mi je všeč ta vaš odgovor.

Vendar bi hudomušno vprašala: kdaj pa starši “odrastejo”? Po tej logiki takrat, ko od otrok nič ne pričakujejo. Kar mnogokrat pomeni, da (na žalost) NIKOLI. :)))))

Vse kar lahko rečem je, da vaju razumem in da JE TO VAJINO ŽIVLJENJE, in samo od vaju je odvisno kako ga bosta preživela in doživela.

Verjemi mi, da čez leta ko vama bo uspelo bodo starši pa najponosnejši na vaju, kako so oni že takrat vedeli, da bo to tako.

Nič, sajmo vidva sta pomembna in vajine odločitve! Že vesta zakaj sta si postavila take cilje in kaj lahko dosežeta!

Srečno in lp,
Klara

Pozdravljeni!
Cenim podporo, ki si jo nudita kot par in želim si, da bi bilo takih čimveč. In da bi bili med njimi tudi naši starši, skrbniki…
Mene v povezavi z vajinim prispevkom in odgovorom g. Izidorja zanima, ali se je možno čustveno osvoboditi od staršev, če te oni najprej ne odrešijo skrbi zanje? Mislim, da sem se že marsicemu zoperstavila, danes jim znam jezno povedati svoje (žal ne brez burnih čustev, vendar je mar sploh mogoče, da nepristransko, umirjeno povem, kako mi je bilo ob njihovem ravnanju?!) Ne vidimo se več, razen če tega ne zahtevajo okoliščine. Najhujša je krivda v meni, saj imam kljub krivicam, ki so mi jih storili, občutek da sem jim dolžna biti prijazna, se jim smehljati (samo zato, ker oni zdaj z narejeno prijazanim obnašanjem hočejo izsiliti neko „hitro poravnavo“ zavoljo ljubega miru). Že zdaj se bremenim, kako jim bo, ko jim bom prvič v življenju odklonila skupno praznovanje božiča. Skozi nosim to neznosno breme, da če se jaz ne bom obnašala v stilu „je blo, kar je blo, zdaj bodimo prijatelji“ , bo z očetom nekaj narobe in bom za to kriva jaz. KAKO NAJ SE ZNEBIM TEH OBČUTKOV??? Lahko se prepričujem kolikor hočem, da nisem kriva, vendar je problem v tem, da svojih besed NE ZAČUTIM. Nekje globoko v sebi si ne verjamem. Ko se vračam od snidenja z njimi potrebujem še nekaj dni, da pridem nazaj k sebi od vseh starih čutenj in naposled sovraštva do njih. Že samo če se približujem svojemu kraju, se misli in telo postavljajo v obrambni položaj. Kako naj svojemu srcu dopovem, da sem storila kar sem mogla in da ni nič narobe, če sem jim vrnila jezo, ki so jo od otroštva dalje krivično metali vame? Od vsega na svetu si želim, da bi mi oče vzel to krivdo in mi rekel „tebi sploh ne bi bilo treba ničesar storiti, hudo breme sem ti naložil, da sem sploh lahko zahteval kaj takega od tebe!“ (pa še takrat ne vem, če bi mu verjela…) Da se mi ni treba več boriti in tuhtati, kaj vse še lahko storim zanj, da bo zadovoljen… Ali mi brez teh njegovih besed sploh lahko uspe, da se osvobodim krivde (ki mi jo je naložila že mama, ko me je zapustila)? Kako rada bi očetu dopovedala, naj vendar reši s svojo pretekostjo, da se to splača, da bo lahko končno zaživel. Le kaj bo z njim?… Bo mar nekoč odšel iz tega sveta ne da bi sploh kdaj začutil, da je življenje lahko lepo ne glede na odsotnost njegovega otroka? …

Hvala, da lahko z vsem tem k nekomu pridem…

Lidija

Lidija

Veliko vprašanj ste postavili. Bom poskusil na glavna odgovoriti čim bolj neposredno.

– Ali se je možno čustveno osvoboditi od staršev, če te oni najprej ne odrešijo skrbi zanje? Ali mi brez teh njegovih besed sploh lahko uspe, da se osvobodim krivde?

Ne samo, da je možno, to je pravzaprav nujno, če želite enkrat res zaživeti svoje življenje in zadihati s polnimi pljuči. Vaša glavna naloga, pravzaprav glavna naloga vsakogar od nas je, da odraste in se osamosvoji, ne glede na to, kakšni so bili in so naši starši. Idealnih staršev ni, zato se vsak od nas ukvarja s takimi ali drugačnimi težavami na poti v samostojnost. Tudi najboljši starši nam večine teh težav in stisk ne morejo preprečiti, lahko pa nas čim bolje pripravijo na njihovo samostojno reševanje. Torej – seveda je možno, kar pa ne pomeni, da je lahko in da se to da storiti kar čez noč.

– Imam občutek da sem jim dolžna biti prijazna, se jim smehljati…

Nič od tega jim niste dolžni. Vaša edina »dolžnost« je, da ste do njih pristni, da ste samo to, kar ste. Če ste žalostni, jim to pokažite. Če ste jezni, jim to povejte. Če se vam ne da biti z njimi, potem pač ne pojdite k njim. Če so vas prizadeli, jim dajte to vedeti. Če ste pri njih in ne dobite niti malo od tega, kar rabite in si želite, jih zapustite. Naj se starši končno zbudijo in se potrudijo ustvariti okolje in odnose, kjer vam bo vsaj malo lepo. Vsaj toliko, da vas bo vleklo k njim zaradi lepih stvari, ne pa zato, da boste spet prizadeti in razočarani.

– Nosim to neznosno breme, da bo z očetom nekaj narobe in bom za to kriva jaz. KAKO NAJ SE ZNEBIM TEH OBČUTKOV???

Oče je oče, vi ste hčerka. Oče mora (po)skrbeti za hčerko in ne obratno!! Karkoli se je že dogajalo z očetom in se z njim še bo, ni vaša krivda, sploh nima nič opraviti z vami. Oče je DOLŽAN poskrbeti zase!! Če mu to ne uspeva najbolje, je to njegova odgovornost. Ima vse možnosti, da bi si poiskal pomoč, a si jo očitno ne.

– Kako naj svojemu srcu dopovem, da sem storila, kar sem mogla?

Karkoli že razumete pod »srce«, poleg njega imate tudi razum. Ko vas bo »srce« gnalo nazaj v stare odnose in spone, je razum tisti, ki se ga morate naučiti poslušati. Naj bo še tako težko, poskušajte vztrajati pri tem, kar DOBRO VESTE, čeprav tega ŠE NE ČUTITE. Dobro namreč veste, da ste naredili več kot dovolj in da vse to še naprej počnete na svojo škodo. Glede tega se ne razlikujete prav dosti od zasvojenega z mamili, ki ve, da ga boda ta pokončala, a se vseeno ne zmore upreti. Poleg razuma (vedenja, znanja,…) potrebujete torej predvsem še voljo in vztrajnost. In uporabite vsako pomoč in podporo, ki jo lahko dobite.

– Kaj vse še lahko storim za očeta, da bo zadovoljen? Le kaj bo z njim?

Zanj (čustveno, osebno) ne morete storiti kaj dosti. Njemu ne morete pomagati, lahko pa še naprej škodite sebi. Oče je odgovoren za svoje življenje, o tem kaj bo z njim, se odloča sam. Čeprav morda ne izgleda, se je odločil točno za tako življenje, kot ga ima. Vaša skrb za očeta v sebi skriva povsem eno drugo skrb. S tem ko stalno prebujate očeta, mu pomagate, skrbite zanj, mu poskušate odpreti oči,… v bistvu želite podaljšati upanje, da boste vsaj enkrat v življenju lahko otrok. Otrok, ki se čuti vrednega, sprejetega, ljubljenega,…, točno tak kot je. To čakanje in upanje je tisto sidro, ki vam ne pusti naprej na poti v odraslost. Ko boste to upanje-sidro izpustili, vas bo najprej preplavil ogromen val žalosti. To bo žalost otroka, ki mora nehati biti otrok, še preden je to sploh lahko kdaj bil. Skupaj s to žalostjo, sploh pa po njej, boste zapluli v povsem nov ocean in to povsem prestrašeni. Točno tako, kot je prestrašen otrok, ki ne verjame, da brez staršev lahko preživi. Ta strah otroka je bil upravičen, saj brez staršev res ne bi preživel. Vendar vi NISTE VEČ OTROK, zato lahko zdaj preživite brez staršev- čustveno in fizično. Ko se boste tega zavedli in ko boste to začutili – ste prosti. In pred vami bodo vsi oceani tega sveta – z dobrimi in slabimi vetrovi. Vendar ste jim vi lahko kos. Tega zdaj še ne čutite, ampak enkrat boste. Samo ne odnehajte. Dajte končno sebe in svoje življenje na prvo mesto – da ne boste čez leta tako nebogljeni kot vaš oče.

Lepo vas pozdravljam