Pozdravljene.

Včasih zaidem na ta forum. Berem s solzami v očeh, neredko bi rada sama odnesla vsaj nekaj bolečine, ki jo preživljate. Hudo mi je za vsakega sončka, ki je poslan med angelčke.
Vem, da je o tej temi bilo že veliko napisanega, ampak vseeno, vsaka zgodba je drugačna.
Prijateljica, s katero še iz srednješolskih časov ohranjava stike, mi je v soboto poslala sporočilo, da se je od svojega sončka po porodu poslovila deset dni pred rokom. Dva dni pred tem mu je namreč nehal biti srček. Vse, kar sem zmogla tisti trenutek, je bilo poslati kratko sporočilo, da sem z njo, da mislim nanjo in da me lahko kadarkoli pokliče. Ne mine pa trenutek, da ne bi mislila nanjo. Sprašujem se, ali jo lahko kar pokličem, ali ni morda še prezgodaj, naj pustim, da pokliče sama? Me sploh bo?
Ima že 4 letno hčerkico, ki si je tega bratca tako boleče želela! Za oba otročka sta se nekaj let trudila.
Bistveno pri vsem tem pa je, da nama je bila z možem do seda taka bolečina prihranjena in res nimam pojma, kaj preživlja. Samo slutim lahko, kako boli! . Imava namreč pet zlatih, krasnih otročkov in teden preden sem dobilo sporočilo od prijateljice, sem zvedela, da pričakujemo šestega! Vsakič sem prijateljici težko povedala za nosečnost. Zdaj si sploh ne predstavljem, kako naj to storim. Vem, da ji je bilo težko gledati moje polne trebuščke, vem, da ji je bilo težko gledati naše otročke. Ampak zelo rada bi ji stala ob strani. Jasno mi je, da jo moja nosečnost trenutno ne zanima, ampak ko se naslednjič srečava (kar nekako upam, da jo bom enkrat lahko močno objela in ji rekla, da sem z njo), bo grozljivo, če bo videla moj trebušček, vedela o tem pa nič.
Povejte, kako naj ravnam?

Zavedam se, kakšen zaklad imam v hiši. Vsako nosečnost, ki je bila skrbno načrtovana, sem se zavedala, kaj vse gre lahko narobe. Zato vsakega otročka vsak dan z zavestjo močno objamem in se zanj zahvalim. Močno upam, da bo vsaki izmed vas dano objeti svojega otroka in ga objemati še dolgo in dolgo. In da bo zgodb, kot jih berem na tem forumu vse manj in ne vse več!
Drage mame, mislim na vas in vas vse toplo objemam!

Helga

Hvala v imenu tvoje prijateljice. Ker si upaš. Ne zato, ker ti ni vseeno zanjo. Saj nikomur ni vseeno za nas. Temveč hvala zato, ker si upaš in se ne izogibaš.
Veš, lahko se zgodi, da boš zaman čakala njen klic.DOstikrat slišimo žalujoči ta stavek, da naj pokličemo. Pa je tako težkokar poklicati. Opogumi se in jo pokliči. Več kot, da se ti ne javi oz. da ti pove, da ji ni do pogovora se ne mora zgoditi. In če se to zgodi ne bodi prizadeta. Žalujoči smo nepredvidljivi in vsak odreagira drugače in na svoj način. In noben način ni napačen. ČE se to zgodi ne bo “napad” na tebe temveč njena reakcija na situacijo. IN danes mogoče razmišlja tako – jutri bo drugače.
Mene je poklicala srčna prijateljica pa nisem zmogla na telefon.Čez deset dni se je pojavila na vratih s šopkom rož. KOliko moči in poguma je morala zbrati. Občudujem jo in še danes sem ji hvaležna.

Pokliči jo, če ne zmoreš ji napiši še kakšen sms, dosti prijateljic kupi knjigo Prazna zibka… in jo podari staršem.
Kar se tiče tvoje nove nosečnosti – tudi tukaj ne veš na kakšno reakcijo lahko naletiš. Mislim pa, da ob prvem kontaku oz. pogovoru ti še ni treba povedati oz. saj boš začutila, če ji lahko. Mogoče pa je še v šoku in ne bo reakcija preveč boleča.Veš, tukaj ni pravila. Odvisno v kakšnem odnosu sta, koliko si zaupata. Bodi ob njej, ne obremenjuj se z besedami, ki so včasih tako odveč. In začutila boš kdaj je pravi trenutek, da ji poveš.

Vse dobro in pogumno,

Petra, SOlzice

Če sklepam po sebi, potem lahko zaman čakaš na njen klic. Morda se tudi ne bo oglasila na tvoj klic – jaz se nisem oglašala na telefone, ker nikoli nisem vedela, kaj kdo pričakuje. Bi pa istim ljudem, če bi mi napisali SMS ali mail, odgovorila. Res pa smo ljudje različni.

Draga mami5!

Zelo lepo ti je že odgovorila Petra. Se lahko samo strinjam z njo. Me pa veseli, da vas postaja vse več pogumnih prijateljic, ki v težkih trenutkih stojite ljudem ob strani in iščete odgovore kako pomagati. To je tisto kar jaz osebno najbolj cenim. In verjemi, da bo to znala cenit tudi tvoja prijateljica.

Veliko poguma še naprej,
Silvya.

MORAM PRIZNATI mami5,da si zelo tankočutna in srčna oseba,ponavadi se ženske,ki nimajo težav z otročički z drugimi,ki imajo težave sploh ne obremenjujejo,ti pa ravno tako čutiš s svojo prijateljico,ki jo je doletela nesreča in zelo lepo se mi zdi to,zato sem prepričana,da boš našla pravi način in trenutek,da stopita v stik,le pogumno,dobra oseba si in prepričana sem,da se dobro vedno vrača z dobrim in lepa beseda najde lepo mesto.Srečno tebi in tvojim otročičkom.

Vse so ti že napisale in tudi jaz mislim, da je bolje da ti narediš prvi korak.Glede tvoje nosečnosti, pa verjamem, da ji boš povedala in da bo vesela zate, čeprav lahko naletiš na čudne besede, ki sploh niso pomambne, pomembno je prijateljstvo, besede pa tako s pogovorov v bodočnosti dobijo čisto drugačan pomen in razumevanje na reakcijo v žalosti!
Srečno!
Lepo je imeti nekoga kot si ti, nimajo vse mamice praznih naročji take sreče!

škratek

Pozdravljene.

Vsem najlepša hvala za mnenja. Vesela sem bila vsakega posebej.

Odločila sem se tako: naročila sem knjigo Prazna zibka. Ko jo dobim, bom knjigi dodala že napisano pismo, kratko, v katerem prijateljici sporočam, da sem z njo, da bi ji zelo rada pomagala, da vem, da ji pomagam lahko samo s poslušanjem in da nimam besed… Vse skupaj bom poslala in čakala. Vem, da se mora v bistvu skozi vse prebiti sama, seveda skupaj z možem, da sem jaz tu samo če me hoče in takrat, ko se ji bo zdelo, da lahko sprejme ponujeno roko, bom zagotovo tu.
O nosečnosti pa bom zaenkrat tiho. Morda me pokliče in bom že videla, če bo trenutek pravi, da ji povem, kot sta napisali Petra in Natašag.

Hvala še enkrat in vsem želim vse dobro.
Mami5

Mami5!
Vse so ti že punce napisale in se zelo strinjam z njimi! Tudi tvoja odločitev se mi zdi zelo v redu, čeprav vedi, da se lahko zgodi, da ne boš dobila pričakovanega klica! Pa ne zato, ker ti prijateljica ne bo hvaležna, pač pa zato, ker narediti “prvi” korak je zelo zelo težko.

Dodala bi še mojo izkušnjo:
Prijateljem je svakinja rekla, da naj nas nekaj časa pustijo same in to so večinoma spoštovali (čeprav se jih večina še danes, po skoraj enem letu, še vedno ni oglasila kjub našim pozivom naj pridejo mimo). Izjema je bila moja najboljša prijateljica, ki je kmalu po tragičnem dogodku poklicala (nisem zmogla govoriti z njo, zato me je oče izgovoril), čez dan ali dva je to storila še 1x, nato pa kar prišla na obisk. Za to ji bom večno hvaležna, čeprav sva bili skorajda v tišini! Danes imava čisto normalne stike, tako kot prej, le da jo čutim še bliže!
Tudi drugi prijateljici se nisem oglasila na telefon, zato je čez nekaj časa začela vsake toliko časa pošiljati maile (brez pisanja, le zelo lepe prijateljske verige), tako da sem vedela, da misli name. Čakala je na odgovor, a je prvega dobila po skoraj letu dni. Od tega dneva naprej sva navezali spet stike (skoraj vsakodnevne), čeprav zaenkrat le preko maila. Pomenijo pa mi ogromno! Povedala sem ji, da si je še vedno ne upam poklicati, da lahko pa ona poskusi. Vem, da bo kmalu to tudi storila.

Tako, to so moje izkušnje in moja doživljanja. Vem pa, da sta bili skorajda edini, ki sta zmogli moč in jih zato izredno cenim. Poleg tega pa sta mi z njuno prisotnostjo tudi zelo pomagali iz stiske, v kateri sem bila. Vedeti, da nekdo misli nate in čuti s teboj, je skorajda največ, kar si v trenutku stiske lahko želiš.

Pohvala in zahvala iz srca vsem (tudi tebi mami5), ki zmorete moč, da same pristopite k nam žalujočim !

Vesela sem, da sem tudi sama imela (zal od vseh samo eno) tako prijateljico, ki je znala v tistih tezkih trenutkih pokicati in me vprasati kako sem, ki je znala posusati in me skusala razumeti, ki je znala pac biti takrat tam zame. Tega ji nikoli ne bom pozabila.

Tudi midva sva zelela najprej biti sama, da sva sploh dojela kaj se nama je zgodilo. Minilo je pol leta in vmes je bilo zal se nekaj prepucavanj v smislu, saj sta se sama odlocila, da zelita biti sama.
Dosti energije sem porabila, ko sem skusala razloziti, da si pac en dan tak, drug dan drugacen in da je resnicno izredno tezko kar poklicati in reci PRIDI, POTREBUJEM TE. Jaz tega nism mogla, nisem clvoek, ki bi znal in zmogel prositi za pomoc. Raje jo ponujam sama. Zato sem posledicno ostala vec ali manj sama z ljudmi, ki sem jih lahko prestela na prste ene roke, ceprav mi je pred tem dogodkom veckrat ob raznih srecnjih zmanjkalo kozarcev, vilic, kroznikov…

In ja, tudi pri meni je bilo tako, da je bivsa najboljsa prijateljica zanosila ravno takrat, prav tako punca mojega brata. Bilo mi je zelo hudo, pa ne zaradi njune nosecnosti, kot vsi mislijo, temvec zaradi dejstva, kako hitro gre zivljenje drugim naprej, jaz pa sem ostala na mestu sama s svojo bolecino. Seveda se nisem mogla veseliti z njima in nikoli ne bom pozabila stavka, ki mi ga je bivsa prijatejica namenila KAKO SI LAHKO TAKA; VES DRUGIM SE DOGAJAJO TUDI LEPE STVARI; NI VSE SLABO.

Zato ti svetujem, da poklices, da prides, enkrat, dvakrat, povabis ven, k sebi, na izlet…jaz sem si tako zelo zelela, da bi me kdo kam povabil, vsi so hodili okoli, le midva sva bila doma, sama s svojo bolecino. Pa tako sem si zelela druzbe ljudi, ki bi za trenutek znali pozabiti nase in se posvetili meni…zal tisti, od katerih sem pricakovala najvec, tega niso zmogli.

Krasna si, da isces nacine, kako pomagati…premalo je takih. Zal.