Popolnoma razumem tvojo reakcijo. Mi smo nasemu otrocku dali ime, ki ni tako zelo pogosto, pa vendar kadar sem ga slisala ali prebrala, me je pretreslo. Da bi ga uporabili moji “prijatelji”? Lahko ti povem, da bi reagirala popolnoma enako kot ti. Ne iz uzaljenosti ampak zaradi prizadetosti.

Sicer pa se meni ni bilo potrebno bati, da bi se to zgodilo, ker so vse prijateljice, ki so bile, potem odsle, tako da sem/sva ostala sama. Meni je bilo tezje se zato, ker se mi je to zgodilo znotraj druzine in imamo posledicno skrhane odnose oziroma jih nimamo. Seveda sem zato kriva jaz, ker se po tolikem casu se vedno ne morem skulirat, kot mi je bilo receno. Za bruhat.

Scasoma so prisli novi prijatelji. Te zdaj veliko bolj cenim saj sem lahko videla, da znajo biti ob meni tudi ko mi gre slabo, ne samo ko je dobro.

Je pa zanimivo, da sem letos kar naenkrat dobila spet novoletne cestitke od osebkov, ki ocitno mislijo, da je zdaj spet vse vredu.
In zakaj tako mislijo? Ker se nama je malo pred koncem starega leta pridruzil nov druziski clan, rodila sem nasega mavricnega otrocka. In sedaj mislijo, da je prvi pozabljen in da zivim le za drugega?!

Ja vcasih nekaterih ljudi resnicno ne morem razumeti. Vem da se jim to ni zgodilo in ne razumejo custev, ki so v nas, vendar nekoliko altruizma bi pa lahko bilo v njih. Pa ocitno ni. Zal. In zato ostajajo bivsi prijatelji.

Na cestitke nisem odgovorila. Niti nisem izgubljala energije z ukvarjanjem s tem. Bilo mi je, kot da jih nisem dobila.

Tvoja mami!

Najprej ti iskreno čestitam za novega člana in mu (vam) želim zelo svetlo prihodnost, polno sreče in sončnih dni, nikakor pa ne več niti oblačka!
Domnevam, da bo pri nas podobno, če bom uspela priti do PDP in roditi zdravega otročka, a bodo ti prijatelji tudi zame ostali le bivši prijatelji. Tako ali tako pravi niso bili nikoli.Raje ostanem sama (me vsaj ne bo mogel nihče prizadeti) in čakam na nove prijatelje, stari pa postajajo itak vse manj dobrodošli.
Veliko sreče, pa en topel objem tudi tudi angelčku, ki vas opazuje in pazi na vas!

Zelo je hudo brati, da priatelji pozabimo na prijatelje. Ni res!!! Čeprav mine toliko let, še vedno so pogosto v mojih mislih. Misli so namenjene tudi njihovim angelčkom. Osebno vam lahko povem kako mi je bilo hudo, ko je prijateljica izgubila otroka. Jokala sem vsak dan, tako mi je bilo hudo in mi je hudo še danes.
Ampak naredila sem največjo napako v mojem življenju. Poslušala sem nasvet osebe naj jim dam čas. Mislila sem, da bom naredila njima dobro. Čeprav sem že takrat vedela, da to ni prava odločitev sem spoštovala njihovo “željo”. Tako so minevali dnevi, meseci in ostalo je pri tem – nič več stikov. Hudo mi je, ampak za njih sem največji zmaj na svetu. Kmalu za tem sem sem dobila otroka. Dala sem mu zelo podobno ime, kot je imel njihov angelček. To nisem naredila iz hudobije, nesramnosti,… To sem si želela zato, ker sem hotela ohraniti spomin na malega angelčka in ker sem vedela, da ima moj otrok čudovitega angelčka, ki ga bo varoval. in ni mi žal za mojo odločitev. Velikokrat ko pogledam njegove učke se spomnin na nekoga, ki sije na nebu in je zame zelo pomemben, čeprav ga nisem imela sreče videti ali pocrkljati.
samo to sem želela povedati. Tudi nam je ob branju vaših zgodb hudo in hudo je izvedeti na tak način, kaj si mislite o nas. čeprav v srcu in mislih smo vam vedno blizu. In tudi nam je težko, ker enostavno ne veš na kakšen način se vam spet približati, da bi vas čim manj bolelo.

Pozdravljeni!
Razumem in ne razumem zgoraj napisano za in proti. Vsak gleda s svoje strani in vsak ima prav.
Ime, ki si ga izbral za svojega otroka je prav posebno, žal prežeto z bolečino izgube.
Verjamem, da je težko, ko nekdo bližnji da enako ali podobno ime svojemu otroku, a morate se zavedati, da prav ta oseba živi s svojim otrokom devet mesecev, da je izbral ime za svojega otroka, morda celo že daleč prej, morda celo prej kot se je rodil tvoj otrok.
On je izbral ime za svojega otroka, ki s tvojim nima nobene zveze.
To je samo ime in ni tvoj otrok, imem je pa mnogo… vsakemu je lahko izgubljeni sin, hči, brat, sestra, mati….
Delam z otroci in kar nekaj otrok ima nesojeno ime mojega otroka. Je res, da (lahko) zaboli, a ime ni moje, …je zelo lepo in otroci s tem imenom so zelo lepi.
Drugi starši in otroci niso krivi za to kar se je zgodilo nam, tudi njim je težko zaradi nas.
Ni pošteno, da od njih pričakujemo strpnost sami pa ga nismo zmožni dati.