kako lahko?!
Pred slabim letom, mi je umrla dva dni stara hčerkica Nika. Čez par mesecev sta dve “prijateljici” zanosili. Hudo me je priadelo, a sem nekako v zadnjem času to sprejela in sem eni celo mislila vsaj poslati kakšen lep sms, ko bo rodila oz. bi jo poskusila celo poklicati, čeprav od smrti moje miške nismo prejeli nobenega klica in nobenega obiska (na začetku sva midva prosila, naj naju pustijo same, nato pa smo jim rekli,naj pridejo kaj mimo)! Ena od teh “prijateljic” (tisti, ki sem hotela pisati) baje ni hotela priti, ker si ni upala s trebuhom predme, ker ji je preveč hudo, ipd. (bla bla bla).
Včeraj pa je poslala sms, ki se je glasil približno takole:”V najinem objemu crkljava našo malo štručko. Tako je nežna… tako je mehka… in tako je naša! Ja, to je naš NIK.”
Ne vem ali sem jaz čudna ali kaj, ma meni se zdi to dobesedno zaj… v glavo. Prizadelo me je v dno duše! Tako izčrpen opis tistega, kar sva midva izgubila in kar tako zelo pogrešava,potem pa še ime! Kako lahko daš praktično enako ime kot ga ima umrla hčerka tvojih prijateljev?! Ne vem, jaz kaj takega ne bi mogla narediti znancem, kaj šele dobrim prijateljem!
Hotela sem ji poslat nazaj sms, v katerem se ji zahvaljujem za zelo sočuten sms, za res taktično izbrano ime,predvsem pa za dobro prijateljstvo, a potem si nisem upala, ker se bojim, da bi kasneje to obžalovala! Mi pa ne da miru!
A sva midva slabo razumela sporočilo? Kaj bi si vi mislile, če bi prejeli tak sms? Kako bi reagirale?
Prosim, pogajte! Ravno sem se malce pobrala, pa sem zdaj spet na psu!
LP, Aria
Pozdravljena aria2!
Te popolnoma razumem, da si ogorčena in prizadeta zaradi tega kar ti je storila prijateljica.
Težko je razumeti to, da po tem ko te ni niti enkrat obiskala in poklicala sedaj da svojemu sinčku ime, ki je bilo namenjeno tvoji punčki. Jaz si na njenem mestu tega ne bi upala. To ti pravim iz lastnih izkušenj, ker sem imela za mojo punčko izbrano najprej drugo ime, ki pa ji ga zaradi tega ker se je rodila mrtva nisem mogla dati, ker ima to ime hčerka znancev, ki je hudo zbolela in se bori za svoje življenje.
Lahko pa si njeno dejanje razlagaš tako, da verjetno veliko misli nate, je žalostna zaradi tega kar se ti je zgodilo in si želi, da jo ti obiščeš, ker sama nekako ne zmore narediti prvega koraka in njen otrok nosi ime ravno iz razloga, da želi da nekako tvoj otrok živi naprej. Če ji boš poslala sms z vsebino, ki si jo zgoraj opisala bo verjetno zelo užaljena.
Kaj storiti? Pošlji ji lepo voščilnico! Mogoče se bo opogumila in bo vajino prijateljstvo postalo spet takšno kot je bilo pred smrtjo tvoje hčerkice.
Vem kako hudo je, ko vsi okrog dobivajo dojenčke tvoj pa je tam kjer ne bi smel biti. Ti pa povem, da marsikdo ne zmore prvega koraka, da pride do tebe. Zato sem jaz v mojem primeru naredila prvega in sem jaz bila tista, ki sem odšla k prijateljici, ki je bila noseča. In ko je rodila sem ji poslala voščilnico, ko sem se nekoliko pobrala, da sem vedela, da bom prenesla pogled na dojenčka, sem jo šla obiskat in popestovat njeno dete.
Vsak je drugačen. Zato upam, da boš našla način, da se boš s prijateljico pogovorila, in se nekako pomirila glede imena.
Pozdrav,
Slvya
Oj!
Nisem razumela ,ali misliš,da je to naredila namerno?Po moje ne.Saj vsak lahko za svojega otroka izbere ime,ki mu je všeč.Jaz se tudi ne bi ozirala na druge.SMS-se se pa različne pošilja.To so pač čustva,ki te preplavijo ob rojstvu otroka(verjetno so tudi tebe pri tvojem porodu)in pišeš vse najlepše in “pocukrano”in ponavadi vsem isto.Tako,da verjetno ni pisala samo tebi tako.Jaz bi se veselila s prijateljico in ji kaj LEPEGA napisala!Za tebe bo pa sigurno tudi posvetil sonček in boš tudi sama držala v rokah svojo štručko.Imaš pa tudi enega angelčka,ki pazi nate in te spremlja.
Vem,da je težko,ampak najhuje je ,če se izoliraš od vseh,ker lahko potem ostaneš “sam”.
Kar pojdi v kontakt z njo in ohrani prijateljstvo.
lp
Tudi če tega “prijateljica” ni storila namerno, bi mene prizadelo v dno duše. Mislim, da bi jo poklicala, saj sem včasih preveč občutljiva in kar bleknem. Tako sem podobno znorela, ko mi je sošolka iz faksa, ki je vedela, kaj se nama je zgodilo, poslala sms, da je rodila sina. Nazaj sem ji poslala sms, da bi lahko bila malce bolj taktna, glede na to, da je nama hčerka umrla. Takoj me je poklicala nazaj (kar zelo cenim) in povedala, da niti najmanj tega ni hotela, vendar je enak sms poslala vsem, ki jih ima v imeniku. Nekako sem jo razumela, da niti ni pomislila, saj je sms poslala vsem. Bila sem vesela, da se je tako odzvala in potem sva klepetali dobro uro.
Sem pa še bolj znorela, ko je pred kratkim rodila partnerjeva polsestra, s katero se vidimo največ enkrat letno. Na mejl nama je poslala slike novorojenca. Kako sem se takrat počutila žalostno, besno in bedno, ne morem opisati. Tako sem bila jezna, da sem ji v navalu besa hotela takoj odpisati in povedati, da najina hčerka je pokopana pa na Žalah in hkrati bi jo vprašala, kolikokrat jo je že obiskala. Pa k sreči tega nisem storila takoj, ker bi bilo res nesramno in nepremišljeno. Z mojim sva se ogromno o tem pogovarjala, tudi njemu je hudo, vendar drugače gleda na vse skupaj. Pravi, da so ljudje, ki dobijo otroka, tako srečni in hkrati egoistični, da pozabijo na nas, ki imamo otroke tam, kjer ne bi smeli. In jih po eni strani razume.
Jaz pa ne. Sicer dojenčki, ki se rodijo, niso prav nič krivi (čeprav po dveh letih smrti še vedno ne prenesem pogleda nanje), krivim pa njihove starše, da nam po nepotrebnem zadajajo dodatne bolečine.
Strinjam se,da je verjetno vsem pošiljala sms in si bila pač tudi ti vmes,je pa res zelo zoprn tak pocukran opis,kot bi ga nalašč izbirala,da te še bolj zaboli,vendar verjetno ni bilo tako mišljeno,verjetno je bolj to,da je pod vplivom velike sreče.Ne “blamiraj”se z grdim izpadom,brez zveze,samo sebe boš usrala.Jaz na tvojem mestu,bi kratko in jedrnato zaželela srečo in to je to,naredi pa po svoje
Draga Aria, kako te razumem.
Moja sodelavka/prijateljica mi je ravno med nekim seminarjem poslala SMS, da so rodili in imajo hčerko z imenom, kakršnega smo dali našemu angelčku! Sesulo me je in hvala Bogu, so bile tam kolegice/prijateljice, ki so takoj razumele, kaj me je prizadelo. Ena me je odpeljala ven in me objela! Vodja seminarja ni ničesar razumela.
Mladi mamici sem čez nekaj dni poslala čestitko, res pa je, da njene hčerke še nikoli nisem poimenovala z njenim imenom. Še dobro, da nimamo veliko osebnih stikov, večkrat se slišimo le po telefonu, ker nisva več sodelavki in živiva daleč narazen.
Verjetno bo najbolje, da malo počakaš, se umiriš…, potem boš gotovo najbolje reagirala! Srečno, draga moja!!!
Pozdravljena.
Ne vem, jaz pa čisto drugače dojemam te stvari….
Tudi meni je žal pol leta nazaj umrl Matic, star 15 dni. Že od začetka sem se odločila, da bom poskušala živet pozitivno in ne na vse gledat z obupom in pesimizmom. Moram rečt, da mi kar ratuje, kar pa ne pomeni da se ne zjokam oz. da ne mislim nanj, ampak se trudim živet s tem in ne iščem odgovorov “zakaj”, ker vem da nikoli ne bom dobila odgovora.
Je pa moja najboljša kolegica rodila 2 meseca pred mano in priznam, da naju je bilo obe strah soočenja. Ampak jaz sem si rekla, vsakemu privoščim otroka – zdravega otroka in zato ne morem drugih krivit in se jih izogibat, ker to meni ni bilo usojeno. Sem pa kar s strahom prijela v naročje njeno punčko, ker sem se bala svojih občutkov – ni bilo tako hudo kot sem mislila. In še danes jo z veseljem vidim in vzamem v naročje – pravi cukerček je. Ne vem, jaz nisem nikoli z nevoščljivostjo gledala na nosečnice ali na mamice z dojenčki. Ne rečem, da se nisem vprašala oz. da se še vedno včasih ne vprašam, zakaj meni to ni bilo dano, a že v naslednjem hipu si rečem “je že tako, in tako mora biti, pika”. Tudi od mami prijateljica je pred kratkim postala babica in me je najprej vprašala če mi lahko pokaže sliko vnukinje – seveda sem jo z veseljem pogledala. Jaz pa rada vidim, da mi nekdo pokaže sliko otročka oz. da pripoveduje o svojih otročkih, ker vem kakšen dar je zdrav otrok in imam res v glavi to da ne smem bit nevoščjiva za to oz. me to ne sme prizadet. Prizadanejo me lahko stvari, ki se tičejo le Matica. V tem pomenu, da je bila v naših krajih pred kratkim moja teta, ki je iz drugega konca Slovenije doma, in je rajši dala svečko za Matica moji mamici, kot pa šla sama na njegov grobek, tega ji pa verjetno nikoli ne odpustim. In zelo veliko mi pomeni, da se tudi moje prijateljice večkrat spomnejo in prižgejo svečko Maticu – to so res prave prijateljice!
Kar pa se tiče imena – če je prava prijateljica bi te vprašala kaj si ti misliš o tem, kar pa očitno ni, saj to slabo leto nista imeli nobenega stika, in se mi zdi da se brez potebe obremenjuješ s tem. Če ti pa še vedno do tega prijateljstva (ne vem v kakšnih stikih sta bile prej), bi jo pa poklicala in ji tudi na lep način povedala, da te je prizadela. In boš videla kako bo pač ona odreagirala oz. kaj ti bo imela za povedat. Res pa je, da verjetno v vsej sreči, ki jo občutiš, ko držiš svojega otročka v naročju, verjetno ne pomisliš na ostale. In tega ji jaz ne bi zamerila.
To je moje mnenje, in kljub vsemu ti želim veliko optimizma in poskušaj kdaj pa kdaj pogledat na življenje v bolj pozitivni luči. Veliko moči ti želim!
cesarica
Tudi jaz moram pristaviti svoj lonček. Imam podobno izkušnjo.Dolgoletna prijateljica iz študentskih dni, zadnja leta se sicer ne vidiva več pogostoo, a mi najino prijateljstvo vseeno nekaj pomeni, imava zgodovino.Ve za izgube mojih otrok, tudi za zadnjo punčko Aniko, lani februarja.
In kako so oni poimenovali otroka? Anika. Še sedaj ne morem verjeti, ne doumeti. S tem je najino prijateljstvo postavila na hudo preizkušnjo.Jaz tega njej ne bi nikoli naredila, če bi pa partner morebiti hudo želel to ime ali kakorkoli že, bi se pa prej z njo pogovorila in jo prosila, če smem.
In sem dobila voščilnico za Novo leto od Anike.
To pa res ne zmorem prežvekat. pa ne vem, če ima smisel karkoli rečt. Pravi prijatelj tega pač ne naredi. S tem je povedala vse.
Tako jaz gledam.
Draga Aria,
V srcu čutim s tabo. Razumem tvojo stisko saj še ni tako dolgo nazaj, ko sem tudi sama doživljala takšne občutke.
Veš, občutki se res spreminjajo kot naše razpoloženje. In tudi odnos do takšnih reakcij oz. dejanj. Na začetku smo bolj občutljivi, ko smo v žalovanju nas prežema jeza, razočaranje … malo kdaj pa tudi veselje in razumevanje do okolice, ki ponavadi tako netaktno in nekorektno odreagirajo na našo bolečino – tako občutimo mi. Oni drugače. Ne vedo, niso doživeli. In se trudijo po svojih najboljših močeh. In včasih je tako težko priznati sam sebi, da ne znajo drugače. Čeprav je največkrat ravno to resnica. A vseeno boli. In na nas ostane kaj bomo s to bolečino naredili. In seveda, vedno smo sposobni iti preko. Saj kaj pa nam prestane drugega ?
Kaj bi rekla na sms tvoje prijateljice? Čisto mogoče ni znala drugače. Čisto mogoče je to sms, ki so ga pošiljali vsem v tel.imeniku in je zašel tudi do vas.
Res pa bi bilo lahko napisano v drugačnem tonu, če je bilo namenjeno prav Vama.
Kako bi reagirala? Če bi bil to sms poslan v prvem letu žalovanja potem čisto podobno kot ti. Poskrbi zase, draga Aria, če slutiš, da bi ji rada povedala, da izve kako se počutiš – potem napiši pismo ali sms. Nič ni narobe, če ji zaupaš svoje občutke. Če se boš potem bolje počutila. Potrebno je komunikacija. Kasneje lahko vsi skupaj obžalujete. Kar je zamujeno se težko gradi naprej. To ti pišem iz lastne izkušnje in lastnega trpljenja.
Kar se tiče podobnosti imena pa moje razmišljanje. Če bi nekdo v prvem letu moje žalosti dal enako ime bi mi bilo zelo, zelo hudo kot je tebi. A nekako bi sprejela pa saj bi morala – tudi ti boš.
Sedaj pa je kar nekaj prav posebnih staršev, ki smo se srečevali v najtežjih trenutkih njihovega življenja,(vendar to res niso »stari« prijatelji) in so dali ime svojemu drugemu otroku ravno po naši deklici. In danes, po 5 letih mi je to lepo. Vem, da moja hčerka živi v srcih in spominih dragih prijateljev.
Veš, čas je tisti, ki nas uči in nauči preživeti in živeti naprej. Z novimi spoznanji. Prvo leto je najhujše leto. Takrat smo tako občutljivi in ranljivi potem pa se počasi navadimo in živimo naprej. Saj nam naši otroci prinesejo toliko lepega pa čeprav so z nami tako malo časa.
Draga Aria, veliko,veliko moči in poguma tudi v tej situaciji. Tudi ti boš zmogla. Tudi zate bo prišel čas, ko boš zamahnila z roko in si rekla:« Gremo naprej !!! »
Ne daj se.
Ne znajo, ne vedo in … ne upajo. A se trudijo.Tako kot se mi.A na žalost zaenkrat stojite na različnih bregovih. In če je pravo prijateljstvo boste počasi začeli graditi most in si prišli naproti.
objem,
Petra, Solzice
Vse so ti že napisale punce pred mano!Jaz bi ji gladko poslala nazaj čestitko, brez osebnega tona, sedla, napisala pismo(če nebi imela moči govorit z njo) in ji vse občutke zlila na papir.
Aria, vem da te boli, tako kot je mene streslo, ko je prišla neznanka in povedala da njihov Bine lepo spi celo noč….pa roko na srce, Bine ni najbolj pogosto ime in res nisem pričakovala da bo kakšen mali deček dobil prav to ime.Pa ga je in tako bo.Me pa se počasi sprijaznimo, ker nimamo izbire.
lp
škratek
Punce so ti lepo povedale, in če bi izključila čustva bi ravnala tako kot so ti napisale, ker se pa to v tem primeru ne da …
Ne bom dolgovezila. Ampak roko dam lahko v ogenj da svoji prijateljici tega ne bi naredila. Ravno tako pričakujem od mojih prijateljic, da svojega otroka ne bodo poimenovale po imenu ki sem ga jaz izbrala za mojo punčko. Če se pa to zgodi, bom pa prekinila stike. Imen je na svetu na tisoče, prijateljev pa tudi, sploh nepristnih.
Počakaj kakšen dan, potem boš videla kako in kaj..
Vso srečo!
Punce hvala vsem za mnenja! Ste mi res pomagale!
Moja jeza se je v teh dneh malce polegla, čeprav bolečina in razočaranje ostajata. Nisem ji poslala nobenega grdega sms-a in ji ga tudi ne bom. Zaenkrat pa ji tudi drugega nisem sposobna poslati. Ko se bom čutila, ji bom povedala, kako me je prizadelo in takrat ji bom tudi zaželela vse dobro.
Večina vas je pa tako dorega srca, da se prav slabo počutim zraven. Jaz ne morem kar tako pozabiti oz. razumeti. Sprašujem se tudi, zakaj moramo vedno mi “žrtve” razumeti druge, pozabiti in začeti mi graditi most, saj imajo drugi več energije,ipd.
Razumem srečo ob rojstvu otroka (sama sem jo doživela po treh ss), a vem tudi, da takrat nisi neprišteven. Če ti je res do nekoga, lahko že prej pomisliš kaj mu napisati, da ga ne bo prizadelo. Sama sem ponovno noseča (na začetku) pa že razmišljam,kaj bom napisala znanki, ki jo je doletela enaka usoda kot mene!
Upam, da bom enkrat sposobna razmišljati dugače in bom lažje odpuščala, a trenutno mi to še ne gre najbolje od rok.
Vseeno pa hvala, ker ste mi dale misliti!
Čimveč moči vsem v upanju, da bo tudi za nas kmalu sijalo sončece!
Ne razmišljaj tako, ker ti ne bo prav nič pomagalo. Zaradi takega razmišljanja je kvečjemu še huje. Ni res, da MORAŠ razumeri ali da ne smeš biti jezna in prizadeta zaradi tega. Do tega imaš vso pravico. In nikar se ne obsojaj zaradi tega. Srečno![/quote]
Tudi sama imam na tem področju največje težave, ker sem hitro prizadeta zaradi nepremišljenih dejanj in izjav ljudi, ki niso izgubili svojih otrok in ne morejo razumeti. Kakor koli se boš odločila, to je tvoja pravica in tako TI čutiš in razmišljaš.
Vsi bi radi bili dandanes plemeniti, pozitivno razmišljali, da bi nas bila sama KREPOST.
To mi je šlo in mi gre še vedno po izgubi otrok najbolj na živce. Prav želim si kakšne knjige: PROČ S POZITIVNIM RAZMIŠLJANJEM!
ZA vraga: doživele smo najhuje kar je v življenju možno. Sedaj pa bi se naj veselile vsakega rojstva, nosečnic, sprejele vsako potezo nerazumevajoče okolice.
Mislim, da se to ne da in da se vse procese in reakcije da razumsko gledati šele po več letih, ko se rana kolikor toliko zaceli.
Saj ne gre za nevoščljivost, občutek je kot da ti kdo posipa sol na svežo rano. Normalno je, da nas to zaboli.
Morda je najbolje, da se v času ranljivosti umaknemo takim ljudem. Morda se bodo nekoč vrnili – ko nas ne bo več tako bolelo, ko bo distanca večja.
Morda pa bodo prišli novi prijatelji. Čeprav tudi seveda mene zaboli izguba prijatelja, a jaz sem se tako zelo spremenila, da je pač težko, morda se naše poti razhajajo in pač najdem druge sopotnike…
Vsak po svoje, vse je prav, dovolimo si čutiti kar pač čutimo, se družiti s tistimi, ki nam sedaj pašejo….
Vsem želim veliko moči in poguma.
Hvala lepa vsem! Vaše besede so res obliž na rano. Lepo je, ko čutiš, da te nekdo res razume!
Škratek 2,
tebi pa prav posebna hvala ze lepe želje in za vse spodbudne in tolažilne besede, ki si mi jih namenila vedno, ko sem jih potrebovala! Upam, da bo tudi zate kmalu posijalo sonce in se bova lahko brale tudi na kakšnem drugem forumu!