Rada bi vas vprašala, kako se vi razumete s svojimi otroki, kako jih umirite, kako jih kaznujete ?

Sama imam s svojo 4 letno punčko velike probleme, pa ne zato, da bi bil kakšen hiperaktiven otrok al pa zelo poreden. Ne, zelo je brihtna in za svoja leta ve še preveč. Problem imam sama s seboj, saj sem zelo popustljiva predvsem pa do svojega otroka, saj ga zelo ljubim in zaradi te velike ljubezni ne znam dvigniti glasu ali pa jo udariti. Ne rečem, da jo nisem nikoli udarila po ritiki, ampak zato je res morala biti velika stvari, seveda sva pol obe jokale, vsaka v svoji sobi. No nekaj sem le znala, nisem ji nikoli pokazala, da mi je žal, da sem jo skregala.

Zato pa me sedaj vse to tepe po glavi – ne dobesedno, vendar me nič ne uboga, moja beseda nič ne velja. Ko jo hočem kaznovati npr. jo pošljem v svojo sobo, mi reče NE. Ko sva kje na obisku, me izsiljuje, od mene zahteva vse kar od očeta ne more dobiti. Moram povedati, da se tako obnaša le do mene, očeta se pa precej boji. On je od samega začetka bil strožji, ni popustil, če ji je kaj rekel, od tega ni odstopal, pa magari se je pol še pol ure drla. Mene pa so njene solze tako bolele, da se mi je srce paralo, večkrat sem jo tudi na skrivaj objela in jo potolažila in zavedam se, da sem delala s tem samo sebi škodo. Več let nisem mogla zanostiti, ko pa sem jo končno rodila, sem jo res nosila kot kraljico. Vse je v trenutku dobila, nikoli jokala predolgo, no saj bom še kaj povedala, toda še prej me zanimajo vaša mnenja.

Upam, da mi boste lahko pomagale…

Lea

Draga Lea, jaz se ti bom pridružila pri prebiranju odgovorov, kajti doma imam enake probleme, kot ti, s to razliko, da je hči leto starejša od tvoje punčke. Isto se dogaja kot pri tebi. Nič ne uboga, začela je lagati, njeni odgoveri so NE (če jo prosim naj kaj pospravi). In sploh ne vem več kako naj jo kaznujem. Včasih je zadostovalo, da je šla spat brez pravljice, danes to ni več aktualno. Ravno ta tden je šla spat brez večerje, amapk mislim, da tudi ni imelo pretiranega učinka.

Sama še nimam teh izkušenj, sem pa videla brata, da svoje otroke “kaznuje” tako, da jim pač ne izpolni njihovih želja. Če je potrebno npr. najprej pospraviti igrače, se jim tako dolgo ne posveti ( se ne odziva na njihove želje – ne gre z njimi ven, ne pripravi jim pijače, ne igra z njimi čovek ne jezi se ipd.) – jih ignorira, dokler igrače niso pospravljene. Je pa res, da tisti čas ničesar ne dosežejo niti pri mamici. KO so igrače pospravljenje, pa življenje steče dalje, brez posebnih nagrad in pretiranih pohval.

Drage moje mamice!

Obdobje od 2 pa do 4,5 leta starosti vsakega otroka je znacilno po tem,da vse bolj postaja samostojen,avtnomen..in s tem prihaja seveda do dolocenih tezav,kot omenjate.Se posebno tam okli 3,4 ,5 leta so huda obdobja trme oziroma kljubovalnosti,zato naletimo na skoraj vsako naso proznjo ali ukaz..besedico Ne pri otroku.Potrebno je seveda dosledno ravnanje v teh stvareh,pa ce je potrebno tudi vcasih otroka prikrajsati za kaj takega ,kar mu osebno veliko pomeni.Seveda sem proti fizicnemu ali psihicnemu kaznovanju otrok..ampak tista vzgojna po riti vcasih zelo prav pride..in zna biti zelo ucinkovita,ce vsa druga sredstva niso uspesna.predvsem je potrebno veliko pogovora z otrokom,da mu na dolgo in siroko razlozimo,kaj kako in zakaj mora tako biti.Seveda je lepo ,ce se otroka vklucuje v vecino druzinskih odlocitev,vsaj tako,da poda svoje mnenje.Pa se nekaj za konec,nikoli ne kaznujte otroka nekaj casa po tistem dogodku..ali celo naslednji dan.Potrebno je ukrepanje v tistem trenutku in otroku nazorno povedat..zakaj se kaznuje..in kako bi moralo vse skupaj to izgledati.Otroci s namrec velikokrat prestraseni in v vsem tem zmedeni in sploh ne vedo zakaj se jih kaznuje.Po tem dogodku..npr,ko smo z otrokom “obracunali”..je potrebno iti naprej in s tistim trenutkom pozabiti na neljub dogodek.Nikoli otroku ne mecemo naprej ali ne zugamo..bos ze vide..ker si takrat…mislim da razumete.Ko je enkrat konec..gremo naprej..kot da se nic ni zgodilo.Srecno!

Pozdravljene mamice in seveda očki … 🙂 . Mi ravno zdaj z našim triletnikom vstopamo v fazo trme, ihte in večnih NE in NE BOM. Naš, do zdaj zelo prijazen, potrpežljiv, ljubeč … skratka skoraj popoln otrok, se je praktično čez noč preobrazil v nekoga, ki ga skorajda ne poznamo več.
Ves čas bi nosil eno in isto majico .. če je v pranju , je že jok in histerija in v sekundi se spremeni iz dobrovoljčka v tempirano bombo.
Če mu kaj ne gre od rok (npr. sestavljanje puzzel), z ihto prime najbližji predmet in ga vrže .. kamorkoli .. če ga opozorim da se jeza na tak način ne izraža .. prime naslednji predmet in ga vrže v mene. Prebrala sem, da v taki situaciji otroku pač pritrdiš, naj svojo jezo izrazi, vendar na primeren način. Jaz to našemu malčku povem .. pa ne pomaga vedno. Potem se tolažim, da tudi jaz ob različnih situacijah reagiram na različne načine …
No, takšnih in drugačnih primerov in situacij je še ogromno.

Včeraj smo bili pri psihologinji (obvezen sistematski pri 3-eh letih), pa nas je opozorila na takšne izpade … da se otrok tako pač poskuša osamosvojit .. skratka .. tako se trga ‘popkovina’ med starši in njim … in da je to povsem normalna faza otrokovega razvoja. Ok, to sem vedela, samo malo me skrbi, da to ne bi trajalo do xx leta. Ob takšnih izpadih ga poskušam čimbolj mirno sprejet .. tak pač je in reagira po svoje … če je zelo hudo, ga pošljem v sobo in mu rečem, naj tam skuha mulo do konca, potem naj jo pa prinese ven .. da jo bomo pojedli … in to se mu ponavadi zdi blazno smešno … ne pomaga pa vedno .. če ne pomaga, mu rečem naj pač pride ven, ko se bo počutil bolj družabno .. in res se iz svoje sobe ponavadi vrne precej boljše volje …

V bistvu največkrat poskušam stvari obrniti na smešno plat .. potem se začne smejat in pozabi da je bil pred tem jezen …
Kar se tiče pospravljanja … igrače ima v velikem predalu .. če jih noče pospravit sam, gremo igrat ‘košarko’ .. igrače mečemo v predal .. kdo jih več vrže notri je zmagovalec … rezultat .. soba pospravljena, pa še vsi smo boljše volje …
iz knjig gradimo stolpe .. eno na drugo … in potem jih jaz dam na polico …
obleke ponavadi pospravljam jaz ..

Če moram kuhati ali postoriti kaj drugega v kuhinji .. on pa bi želel da se z njim igram .. mu dam krpo v roke in on ves zadovoljen briše mizo .. ko se naveliča, dobi posodo, notri dam kakšen krompir .. on prisloni stol k štedilniku in ‘kuha’ … to mu je ful všeč .. tudi pomivanje posode mu gre dobro od rok … seveda imam jaz potem še 2x več dela, ko moram za njim pomiti po tleh .. ampak uživa pa le, to pa je tudi nekaj …

Drugače pa opažam, da .. če ga za eno stvar kregam enkrat, pričakuje da ga bom tudi naslednjič .. in ko ga naslednjič res okregam .. si vidno oddahne .. čeprav potem malo jamra in stoka .. vem da potrebuje ‘črto’ .. do tu lahko, naprej pa ne.

Pozdrav vsem in čim manj trmastih situacij vam želim … 🙂 Barbara.

Barbara,

čestitke. Mislim, da si na pravi poti. Moja punčka im šele 18 mesecev in še nimamo tako velikih problemov s trmico – malo se pa že nakazuje, Mislim, da je bistveno, da sta oče in mati enotna glede vprašanj vzgoje – da eden ne reče ja, drugi pa ne, ker je normalno otrok potem ves zmeden, kaj je pravi in kaj ne. Potrebna pa je tudi doslednost – če danes nekaj prepovemu otroku mu tega naslednji dan ne smemo dovoliti – pravila morajo ostati trdna. Najslabše pa se mi zdi, da otroku nekaj prepoveš, ker pa se on potem joče in joče, popustiš. S tem dobi otrok krasen vzroec obnašanja – če se bom dovolj dolgo jokal, bom dobil kar hočem. Upam, pa, da mi ne bo treba pri vzgoji uporabljati fizične sile. Nekdo je rekel, da si naj starši takrat, ko hočejo svoje vzgojen ukrepe uveljaviti s “fizično silo” rečejo – spravi se na sebi enakega. najlažje je udariti, veliko težje pa je vzgajati z besedo – to zahteva od človeka neizmerne količine potrpežljivosti in energije. Upam, da jo bom našla nekje v sebi, ko bo prišel čas za to.

Živjo, Lea, ko bo tvoja deklica najbolj trmasta in jezna in bo začela metati vate stvari ali jih metati okoli, ji poskusi reči, naj nariše svojo jezo. Sliši se precej trapasto, ampak pri nas je zaleglo. Hči je vzela velik list papirja in močne barvice ter besno risala kroge, črte itd (navadno s črno), toliko časa, da je list skoraj preluknjala. Med risanjem sta se njena jeza in bes polegla….
Predvsem pa se zamisli nad tem, da otroku delaš silno slabo uslugo, če ga ves čas nosiš na rokah in mu izpolniš vsako željo in kaprico – in seveda če z možem ne nastopata enotno.
Otroci bodo zrasli, življenje jih ne bo božalo, poskusimo jih pripraviti na soočenje z različnimi situacijami, da ne bodo, navajeni neprestanega ugodja in razvad, kar naenkrat popolnoma nebogljeni. Umetnost je znati reči NE in pri tem vztrajati, je pa to nujno potrebno.
Lp, Ali

Drage forumke,
Iz vaših pisem vidim, da le nisva osamljen primer. Hvala, da ste tako zlate in vesela sem, da sem našla ta forum, saj se zelo veliko naučim iz vaših izkušenj.
No k problemu, vem, da se v tej starosti začenjajo otroci “buniti” in zganjati trmo. Toda pri naši nisem opazila metanja igrač okrog in zganjati histerije. Hvala bogu ni takšna, opažam pa ko je jezna se spravi na svoje punčke, glasno jih okara in uporablja čisto iste besede kot jih uporabljam jaz kadar jo kregam. To me malo bega, ne vem če je prav, da se znaša nad drugimi, tako tudi okara svoje vrstnike, če ji kaj slabega naredijo. Nikoli pa ne udari nazaj, če jo kakšen otrok mahne. Nekateri otroci iz čistega mira mahnejo drugega in ne vem , če je prav , da jo začnem učiti, da mu ona vrne. Ne maram nasilja, pa tudi si mislim, saj je punčka, ne bo se ji treba tepsti. Ali mislite , da pač.

Glede pospravljanja smo tudi me imele probleme in veseli me, da smo to rešile. Vsak večer skupaj pospravljamo, malo ona , več jaz, toda na koncu je le pospravljeno. Včeraj zvečer pa me presenetila in sicer iz čistega mira je šla v svojo sobo, jaz sem mislila , da se igra. Ko sem jo poklicala k večerji sem presenečeno ugotovila, da je soba pospravljena in to brez besed. Seveda sem jo pohvalila in videla sem na njej da kar raste od ponosa. No včasih si mislim, ni potrebno veliko, da se kaj doseže.

Še kaj pišite, tako lepo vas je brati.

Lea

Še malo: Lea, moja deklica je stara 5 let. Je zelo prijazna in miroljubna, čisti pacifist skratka, tako se obnašamo tudi doma. Pa to ni vedno najbolje – zadnji dve leti smo imeli resne težave, ker ni znala, sploh pa hotela vrniti milo za drago fantku iz vrtca, ki jo je neprestano tepel, ščipal, brcal, praskal itd. – klub vsemu pa zagotavljal, da jo ima zelo rad.??? Poskušali smo zlepa, pogovarjali smo se z vzgojiteljico, ravnateljico, fantkovo mamo, fantkom…. Brez vsakega uspah, naša deklica je trpela, bolj ali manj molče, močila je posteljom ni hotela v vrtec ….Doma smo imeli potem prave vojne posvete z načrovanimi vojaškimi operacijami, učili smo jo, da naj takoj udari nazaj ter kako naj ga udari, ker bo fantku le tako pokazala, da se ga ne boji in naj ga pošteno trešči, da bo končno mir tej mori. Bilo je bolje, pa spet slabše, naša punčka pa še vedno ni udarila nazaj, še vedno se je stisnila v kot in molče jokala ali pa se le pogreznila vase, vzgojiteljica ji je dovolila (kljub nenasilju v skupini), da fantka udari nazaj, pa še vedno ni bilo nič .. dokler fantek letos ni šel v šolo. Razmišljala sem, da bi jo vpisali v tečaj borilnih veščin, da bi vsaj znala obraniti se nasilneža, ker napasti verjetno nikoli ne bo znala. Preživljali smo pravo moro, trpela sem z malo, se z njo ogromno pogovarjala, bila do nje še posebno nežna in pozorna, v vrtcu pa žal niso naredili drugega, kot da je fantka obiskala specialna pedagoginja. Fantkova mama se z mano ni želela pogovarjati, vzgojiteljica pa – največ kar je lahko naredila je bilo to, da je neprestano pazila, da si moja deklica in fantek nista prišla preblizu… Imela sem občutek, kot bi hčerko izdala, ker ji ti dolgi dve leti nismo znali pomagati…
Ali ima kdo podobne izkušnje, kako ste ravnali?
Ali

Ja draga Ali pridružujem se ti glede tega. Mislim, da je punčkam težje, saj so nakako nežnejše , to imajo že prirojeno. Fantki se znajo postaviti zase.
Tudi moj mož pravi, da bi jo bilo treba vpisati v kašnen tečaj borilne veščine, meni se pa to zdi zgrešeno, saj pravim, da je punčka in da se ji v življenju ne bo treba tepsti. Moja je že dve leti hodi na plesne vaje. No seveda pravim, da ne vem kaj je prav in kaj ne. Forumke, kaj pravite ?

Lea

Da ne bosta mislili, da so nežne in ‘ne bojevite’ samo punčke 🙂 … moj sine je bil od vsega začetka zelo nežen, pozoren in sploh zelo vodljiv. Imamo pa srečo (ali nesrečo ?!?) da je eden izmed otrok, s katerimi se naš mali tudi druži pravo nasprotje .. čeprav je mlajši je nasilen in živ .. da se ga komaj obvlada. Grize, ščipa, brca … V najhujšem primeru je najprej močno ugriznil mojega sina v uho … potem pa še mene v nogo … Prisotna je bila tudi njegova mamica … mali to ni naredil iz hudobije, ali iz neke jeze ali kaj podobnega … enostavno si je v svojem malem otroškem svetu zamislil da je kuža .. in ker kužki (tudi) grizejo, se je pač tako v igri zaigral tudi otrok (ugriznil je pa zelooo močno) … Da ne omenjam groze, ki jo je v tistem momentu občutila njegova mamica … in takrat sem bila res srečna, da jaz nimam takih problemov s sinom … saj se je ona gotovo počutila veliko huje od bolečine, ki sva jo občutila midva s sinom.
Na začetku se ga je naš mali bal, in se ni želel družiti z njim … potem sem ga jaz vzpodbujala, naj se postavi zase in naj udari nazaj … pa je včasih pomagalo, včasih pa ne. Najbolj je pomagalo to, da sta onega, malo bolj svojeglavega in včasih nasilnega sina starša še v pravem času zaustavila … z zelo trdno voljo in vztrajno vzgojo in dopovedovanjem ‘da ni ok, če otroke grizeš, tepeš …’ , je zdaj precej bolje. Otrok bo kmalu star tri leta in z našim malčkom se zdaj super razumeta. Saj včasih še vedno pride do prepira … samo zdaj je naš mali malo bolj samostojen in se že zna bolj postaviti zase, prijateljček pa je malo bolj umirjen in že nekako zna kontrolirati svoje nasilne ‘izbruhe’. Oba otroka pa sta se naučila, da smo ljudje pač različni in za dobre odnose … se je pač potrebno prilagajati in ne misliti samo na sebe … no, vsaj upam, da sta se nekaj takega naučila 🙂

Kar se pa tiče borilnih veščin … te nikdar in nikoli niso namenjene bojevanju in same po sebi ne vzpodbujajo nasilnega vedenja. To je način življenja, povezava telesa in duha .. če me razumete. Po moje je 5 letnik še premajhen, da bi razumel bistvo borilnih veščin in zato tudi premajhen, da bi se tega učil. Predvsem zato, ker borilne veščine niso del naše kulture in tam, kjer se starši ne ukvarjajo s tem, je bolje, da se tudi otroci ne … vsaj dokler sami ne izrazijo želje.
Mislim pa tudi , da spol otroka nima nobene zveze z željo po učenju borilnih veščin.

Lea, mene pa zanimajo plesne vaje, na katere hodi tvoja hči. Kako to izgleda ? Mi lahko kaj več poveš ?
Na splošno me zanima, s kakšnimi aktivnostmi se ukvarjajo vaši malčki.

Lep dan vsem, Barbara.

Ne strinjam se z ugotovitvijo, da so punčke nežnejše in da se fantki znajo postaviti zase. Ne moremo tako posploševati. Moj otrok je fantek in je rojen pacifist. Star je osem let in čeprav smo ga učili naj udari nazaj, se še do danes tega ni naučil.
Tudi mi smo razmišljali, da bi ga vpisali na tečaj borilnih veščin. ZGREŠENO, če nekdo nečesa nima v sebi tega ne more razvijati. Naučili smo ga, da se otrok s katerimi mu ni prijetno izogiba. Sedaj ko hodi v 2. razred ima okoli sebe prijetno družbo. V skupinici jih je 5 otrok in so med seboj pravi prijatelji. V 2. razredu že vidiš, da se otroci pogrupirajo. Ptice istega perja letijo skupaj. Torej, ko bodo vaši otroci malo večji si bodo poiskali sebi primerno družbo. Do takrat pa jim pustite, da so kar so. Pa še zgodba izpred šestih let. S svojim otrokom sem se sprehajala po Tivoliju. Bilo je ravno obdobje, ko smo ga učili, naj udari nazaj. Srečala sva babico z vnučkom, ki je bila čisto obupana, saj so njenega vnučka izključili iz vrtca, ker je bil totalno popadljiv in je otroke močno grizel, stiskal , skratka napadal. Ko je ta fantek samo zagledal mojega sina je hotel takoj v napad. Babica ga je vlekla nazaj, ga stiskala v objem in mi pravila kako agresiven je deček. Prosila me je naj ga moj otrok udari, da bo dobil izkušnjo kako to zgleda. V vrtcu si je tako izboril svojo mesto agresivneža in niti eden se ga ni upal udariti nazaj. Otroka sta bila stara oba približno 2,5 leti. Kaj takega še nisem videla, nisem si mogla niti misliti, da je sploh možno, da pri tako majhnemu otroku obstaja taka agresija. Nato sva skupaj z babico 15 minut prepričevale mojega otroka naj udari tega agresivneža. Ampak moj tega nikakor ni bil sposoben narediti. Torej, hočem povedati da se očitno že rodiš z določenimi predispozicijami in nima smisla otroka siliti v nekaj kar mu NI PO DUŠI. Ko bo malo večji bo že našel sebi primerno družbo in se izogibal negativcev.

Barbara, našo smo vpisali v plesno šolo Latino, ko je dopolnila 3 leta. Na začetku so samo telovadili, raztegovali mišice, kar se mi zdi zelo koristno, saj se razvija in raste in mislim, da tekanje in igranje ni vedno dovolj, prevsem pa sprošča svojo odvečno energijo. Oba z možem se ukvarjamo s športom že od malih nog, no jaz zdaj malo manj, ker ni več toliko časa, sicer pa se je ta mala takoj navdušila nad plesom. Vpisali smo je NE z namenom, da bo vrhunska plesalka ampak kar tako, da se z nečim ukvarja. Že od začetka se je tako navdušila, da je komaj čakala na petek (vaje potekajo enkrat tedenko po 45 minut) in me cel teden spraševala, kdaj bodo spet plesne vaje. Na začetku jih je učila ena učiteljica, ki se jim ni najbolj znala posvetiti, že čez nekaj tednov so jo zamenjali z mlado študentko, ki obvlada ples pa tudi zna delati z otroki, kar se mi zdi zelo pomembno. Takoj smo opazili spremembo, saj je naša ta mala delala doma vaje, ob katerih smo ostali globoko odprtnih ust.
Sedaj pa se učijo že prvih korakov “hip hopa”, torej to leto bo šlo malo bolj zares, učiteljica pa je ostala ista in je tako fajn, da jih uči vse preko igre in neverjetno je kako so otroci poslušni in kako hitro se učijo.

No,če te zanima še kaj ti z veseljem odpišem.

Lea

Živjo, Barbara, zelo prijazna pisemca pišeš, hvala.
Moja deklica (5let) v vrtcu že tretje leto obiskuje plesni tečaj (1*tedensko 1 ura), angleščino (mislim da bo letos 2*tedensko 1 ura), pevski zborček, popoldne pa jo enkrat peljemo v Kazino na plesne vaje, 1x pa k telovadbi v Narodni dom, tako da imamo proste še tri delovne popoldneve in seveda vikende, namenjene izletom in predvsem igri.
To je čisto dovolj, skoraj preveč, vendar v telovadbi in plesu zelo zelo uživa in je žalostna, če zboli in je ne moremo peljati, angleščino in prijazno tovarišico pa pogreša, odkar se je tečaj v maju končal.
Lp, Ali

Živio!
Moja izkušna pa je drugačna od opisanih.Imam dve deklici ( 2 in 5 let ).Prva ni agresivna, je zelo sočutna in nežna, če pa je napadena ponavadi vrne oz.se postavi zase in poišče pomoč ( vzgojiteljica ali starši, da ne bo pomote).
Ko je mlajša začela obiskovati vrtec je bila najmlajša v skupini in to kar pol leta. Ob prihodu novih malčkov pa je vsakega najprej udarila in hotela pokazati premoč, takoj zatem pa ga je objela. Z vzgojiteljico sva se o tem pogovorili saj je tako vedenje nadaljevala tudi doma. Po treh,štirih mesecih se je to obdobje na srečo končalo. Seveda smo se o tem doma veliko pogovarjale, pa tudi vzgojiteljica je veliko pomagala. Zdaj tudi mlajša sledi starejši in o prejšnji grobosti ni več sledi.Res igra veliko vlogo karakter otroka, ampak s pogovorom in vztrajnim sodelovanjem staršev otroci osvojijo pravilne vzorce. Je pa verjetno lažje otroka naučiti, naj ne udari kot pa, da udarec vrne.
Lep pozdrav !

Ali, hvala 🙂 … tudi jaz rada berem vaše izkušnje in zdi se mi prav super, da lahko takole izmenjamo mnenja …
Jaz ravno razmišljam kako bi z našim malčkom zapolnili kakšno popoldne … kam naj ga vpišem, kaj bi bilo za njega najbolje … kakšne plesne urice ali telovadba se mi zdi idealno … ne vem pa, kam naj ga peljem … živimo med Kranjem in Ljubljano, tako da lahko izbiram .. bi me pa zanimalo, če kado pozna kaj prijetnega za otroke v Kranju …

Od kar smo bili letos na počitnicah v tujini, sem opazila, da ima mali zelo dober občutek za jezik (sicer ima to verjetno vsak otrok) po določenem času, je kar sam začel izgovarjati tuje besede … tako ga kar sama malo ‘učim’ angleščine … tako v igri mu povem kako se reče različnim živalim, stvarem … in mali si vse neverjetno dobro zapomni. Potem pa vadiva … v igri in čisto mimo grede … da pač dobi občutek … čez kakšno leto ga pa imam namen vpisati na tečaj. Načeloma sem proti raznim obremenitvam za otroke … vendar pa so nekatere stvari res dobrodošle in zanimive … še posebno če se jih tudi otroci veselijo.

pozdrav, Barbara.

Moja 2 otroka: punčka 4 leta in fantek 2.5 let nista agresivna. Hčerka ima v vrtcu pretepačico in je ne udari nazaj. Ker sem nekoč trenirala borlne veščine, ji včasih pokažem, kako bi se nenasilno izognila udarcu, kaj naj stori, če jo kdo cuka za lase. Zaenkrat je še premajhna, a kasneje želim oba vpisati k borilnim veščinam, ker boječi otroči zlahka postanejo žrtve napadalcev. Tudi jaz se nikoli nisem upala udariti nazaj, ko pa sem se začela ukvarjati z borilnimi veščinami, sem postala bolj samozavestna in nihče mi ni nič hotel.

Še nekaj glede kaznovanja in umirjanja otrok. Otrok nisva in ne bova nikoli udarila. Sama sem poskusila s tem, da ko je bila hčerka preveč divja, je morala za nekaj minutk sedet na stol, potem pa je morala povedati, kaj je naredila narobe. Če ni znala, sem ji povedala jaz. In tega sedenja na stolu ne mara!

Najprej želim povedati, da dojenčka in zelo majhnega otroka en moremo razvaditi. Način, pusti ga naj se dere, da se ne bo razvadil je definitivno napačen.

Ljubezen do otroka je ena in stalna in ne sme biti nikoli odvisna od njegove trenutne pridnosti. Se pravi, otroku moramo tudi v situaciji ko je nekaj narobe, dati vedeti, da ga imamo kljub vsemu radi.

Z otrokom se ne splača tekmovati v trmi, ker ne moremo zmagati. Bolj se splača prepričevati ga, tudi če vsega ne razume, nikoli povzdigniti glasu, predvsem pa uporabiti kako finto (ga zamotiti s čim drugim, morda mu celo kaj manjšega obljubiti…).

So stvari, ki jih ne sme početi. Teh stvari naj bo čimmanj vendar NE pri teh stvareh mora biti dosleden. Kadarkoli pride do tega NE, mu z mirnim glasom razložimo zakaj je npr. plezanje po balkonu nevarno, to mu govorimo tudi, če nas ne razume.

So stvari, ki jih morda ne želimo, pa niso tako pomembne. V tem primeru skušajmo doseči, da nas otrok prepriča. Pogovarjamo se z njim in naj nas skuša prepričati. Če stvar ni pomembna (ali pa ni preveč draga) se nam splača, da se pustimo prepričati, pri tem lahko izposlujemo kak za nas zanimiv dogovor, naj se otrok pogaja. Če mu nekaj veliko pomeni, se bo dolgo in dobro pogajal, če ne, se mu ne bo dalo truditi.

Otroci imajo radi pravila. Recimo, “dogovorimo” se z njim za znesek, ki ga lahko mesečno zapravimo za činčeraje, to so igrače za katere mi mislimo, da so nepomembne ali nekoristne. Kupimo mu karkoli želi v okviru tistega zneska, ko tega zmanjka mu povemo, da žal nič več ne more dobiti, ker pač ni v tem mesecu več denarja in mora počakati na drug mesec. To počnemo že takrat, ko še otrok ne pozna velikostnih razmerij v denarju. Lahko tudi sprejmemo dogovor, npr. eno “veliko” igračo na mesec. Naj se otrok nauči odločati, recimo danes ti kupim igračko po izbiri (seveda do določenega zneska), vendar samo eno. Potem naj otrok tehta in razmišlja kaj si bolj želi, itd…

Če se otrok igra na igrišču oziroma smo nekje in bi radi šli npr. domov on pa še noče, popustimo, ampak se dogovorimo za npr. 5 minut. Po petih minutah mu dovolimo, da nas poiskuša pregovoriti. Če bo navedel dovolj tehtne razloge in jih močno zagovarjal ni nič narobe, če se dogovorimo za nadaljnih 5 minut. Včasih starši vztrajamo pri zelo nepomembnih stvareh, kaj pa je to pomembno če je kosilo malce kasneje, ali pa če otrok noče jesti juhe…. Ne delajmo tega.

Velika napaka je, če prehitro rečemo NE. Recimo:
Mi rečemo: grema domov!
Otrok: Prosim ne še, jaz bi rad…
Mi: Ne, takoj gremo…
Potem pa se pustimo pregovoriti.

Bolje je če rečemo: čas je da greva domov, kaj pa ti misliš… in potem se nekaj časa pogajamo in če ni bistvena stvar popuščamo. Vendar, ko končno rečemo NE (včasij je situacija taka, da smo celo primorani takoj reči NE, vendar mu to razložimo), potem to mora dosledno biti NE. Takrat je pač treba, če ne gre drugače, uporabiti fizično silo in otroka fizično recimo odnesemo v avto ali stanovanje ali kaj takega, fizične kazni ne odobravam v nobenem primeru, prav tako ne psihičnega nasilja. Največ kar lahko naredimo majhnemu otroku je, da ga dvignemo in stresemo ali poškropimo z vodo. Ti dve stvari povzročita predvsem fizičen šok in otrok se ponavadi umiri. Če smo pri tem dosledni, nam kasneje nikoli ne bo treba 4, 5 ali 6 letnika fizično kaznovati.

Edina prava kazen je za mene recimo 10, ali 15 minutni zapor v njegovi sobi, pri čemer ni nujno da so vrata zaprta, otrok mora vedeti, da ne sme prestopiti praga sobe, če to naredi, ga stresemo in odnesemo nazaj in vztrajamo da tisti čas mine.
Odlična kazen je prepoved gledanja televizije ali risank.
Odlična motivacija je urnik na steni, kjer starši za vsak dan napišejo zvezdico ali črno piko, tako da otrok sam tekmuje s seboj in na koncu tedna sledi kaka drobna nagrada.

Ko otroka kaznujemo se mu po mojem splača povedati v istem stavku, da ga imamo radi, da pa se tako ne sme obnašati, da je to v njegovo dobro in da smo mu zato naložili kazen. Otrok mora čutiti ljubezen tudi če je poreden in kaznovan. Nikoli ne povzdignemo glasu, ker se bo otrok sicer navadil, da resno mislimo šele takrat ko povzdignemo glas.

Zavedajmo se, da smo otroku za vzor. Če bomo pri vzgoji nervozni, bomo to nervozo prenesli tudi na njega, saj bo mislil, da je to normalen vzorec obnašanja in bo tako reševal vse svoje probleme.

Pogosto je koristno vprašanje, kaj bi on ravnal na našem mestu. Kako bi on vzgajal svoje otroke, če se otrok rad igra s svojimi punčkami itd…, je to, da ga navedemo na tako razmišljanje zelo koristno.

Poznam nekaj staršev, ki s tem, da se jim otrok smili, naredijo preveč napak. Otrok, ki nosi posledice svojega vedenja – ne s kaznijo!!! – se veliko nauči o sebi in o starših. Razvije sposobnost spopadati se s problemi, pa čeprav ima 4 leta.
To da si popustljiva, ne delaš nič dobrega. Zakaj se ti smili, če joče? Joče tudi zato, ker je užaljena, ker ne doseže kar hoče, ne samo zato, ker trpi, ali ker jo kaj boli.
Zato pa manipulira s teboj. Ti pa z njo.

Fajn knjiga o zunanjem nadzorom ljudi: Teroija izbire, Glasser W.