Kako jo lahko ustavim?
Pozdravljeni
V rubriko MOM pišem, ker je vzrok mojim težavam z sedaj le še “uradno” ženo ravno – njena MOM. Na kratko, zapustila me je pred enim letom, živi v bližini. O viharjih in bolečih izkušnjah, ki sem jih preživel ob njej, sedaj ne bi pisal. Pred nekaj meseci je prekinila vse stike z menoj, za ločitev ji sploh ni bilo mar že prej, odkar je odšla. Najhuje pa je: k sebi sprejema mlajše moške, po več dni odide s katerim od njih. Ko sem jo nekoč zalotil z enim, se mi je le smejala in ko sem ga hotel “na gobec” je poklicala policijo… Kazen, zame. Žena je popolnoma brez morale, kesanja in čustev, za to sem vedel sicer že prej, nenazadnje je bil tudi njen odhod od mene rezultat spletke, ki jo je ona spretno zrežirala, z namenom, da bi okrivila mene.
Sprašujem vas: kaj naj storim? Včasih me ima, da bi tipa, s katerim se sestaja počakal in ga sesul. Pa tudi njo bi, nenazadnje. A naj le pustim in gledam, kako se norčuje? Ali naj koga premikastim? Ja, vem, da je zakon na njeni strani: ona se lahko da dol pred mojimi očmi, jaz pa imam pravico le da sem tiho in gledam ali pa se umaknem… Ali mogoče obstaja kakšna druga možnost?
Kaj pa glede ločitve? A mi svetujete, da se nemudoma ločim? A mi mogoče lahko še kako škodi, dokler sva uradno še poročena?
Hvala za nasvet
Sprijazni se z njeno odločitvijo. Živita ločeno eno leto, zdaj spelji še ločitev. Če meniš, da se lahko dogovoriš glede ločitve, se ločita sporazumno, drugače pa vloži tožbo. Poskrbi zase in se ne ukvarjaj z njo in njenimi moškimi. Na začetku bo težko, potem pa lažje. Sem imela podobno izkušnjo, sem se ločila in končno zaživela v enem miru, ki ga prej nisem poznala.
Nikakor pa se ne spravljaj fizicno nad ženo in njene moške, ker boš imel same cirkuse s policijo. Pa pomagalo ne bo nič.
Saj ni pa edina ženska na svetu. Ti potrebuješ in želiš partnerko, ki bo imela samo tebe rada, ne pa še celo goro drugih zraven in ogrožala svoje in tvoje zdravlje.
Ne izgubljaj živcev in časa za nekoga, ki te nima rad.
Pozdravljen Burned.
Žena je kakršna je in se je odločila, kot se je odločila in na to ne moreš vplivati. Edino, kjer imaš kakšen vpliv si ti sam , edino, kar lahko spremeniš so tvoje reakcije nanjo in na to, kar se dogaja.
Že to, da se ti še vedno zdi “tvoja” čeprav je že pred letom dni odšla iz tvojega življenja je problem. Kaj bo drugače če boš prebutal njene trenutne partnerje ali pa njo, razen tega, da bi zgolj začasno sprostil napetost, vse težave pa bi ostale iste? Pravzaprav bi si verjetno še kakšno nakopal s policijo in ostalim.
Bistveno se mi zdi, da najprej začneš pri sebi, če ne zaradi drugega, že zato, da ne boš še kakšne takšne privlekel v svoje življenje. Najboljše maščevanje je vedno to, da slabo izkušnjo izkoristiš sebi v dobro ( nekaj dela na sebi) in si ustvariš srečno življenje in partnerstvo. Ona tega verjetno ni zmožna, ti pa lahko. To sicer traja in je kdaj zelo težko , prinaša pa mnogo koristi in nagrad ( ne samo v partnerstvu).
Vprašaj se, kaj je tisto, da si ostal z njo ( in da te še vedno vleče k njej) četudi sam praviš, da si že dolgo vedel, da je spletkarska in manipulatroska. Ker meniš , da ti je sedaj nekaj dolžna? Si imel z njo bolj trgovinski ( daj dam) odnos ali je bil ta odnos dveh, ki sta z užitkom skupaj in si iz srca pomagata, ne da bi za to sploh zahtevala kaj v zameno ( v zdravem odnosu gre energija avtomatično v obe smeri, je ni treba izterjat) Ker je prizadet ego? Vsak ima v svojem življenju koga, ki ga je spodnesel in najbolje je čimprej otrest preteklost iz sebe, pokrpat užaljen ponos in začeti na novo- ker je to najhitrejša pot do tega, da boš spet srečen in v odnosu.
Jaz bi se ločila ( amapk ne samo na papirju , tudi čustveno in mentalno). Glede na to, kako jo opisuješ ti verjetno lahko škodi , še bolj pa si boš škodil sam sebi, če se ne boš umiril, zbral, realno ocenil situacijo, si našel kakšno pomočo ( če že ne terapevta pa vsaj kakšnega dobrega in modrega prijatelja) in začrtal strategijo, kako čimprej iz tega sranja z najmanj poškodbami.
Takšo je pač moje mnenje, morda bo še kdo kaj povedal.
GittaAna
Hoj,
Preživljala in doživljala sem podobno situacijo, vendar s to razliko, da sem se soočla obenem še s stisko dveh otrok ob dejanjih MOM-ovca pa še svojim egom, stisko, ljubosumnostjo (moj se je zapletel s skupno znanko..).
Trajala je mhm 7 let do točke kjer smo danes. Pred štirimi leti je bila ločitev na papirju speljana, ampak lahko mi verjameš, da je trajalo že kar nekaj časa, da so se zadeve pričele čustveno umirjat in se moje življenje stabilizira. Pa še sedaj se mi včasih dogodi, da mi je hudo za preteklostjo (pa je bilo vmes res kar veliko grdega).
Jaz bi ti svetovala takole:
– uredi ločitev, pri čemer skušaj vklopiti razum in imeti v vidu, da ne bosta več skupaj (čeprav mogoče delček tebe verjame kako se bo “spametovala”, pokesala in bo še vse ok),
– najdi si terapevta, ker ti bo v pomoč (iz prebranega sklepam, da jo potrebuješ, ker sicer ne bi več plaval v godlji ukvarjanja s tipi s katerimi se zapleta, predvsem pa te to ne bi ganilo, bi bilo škoda tvojega časa) ali pa kako terapevtsko samopočno skupino kar je tudi dobrodošlo. Če se s terapevtom ne ujameš menjaj…
– če si dovolj močen višek energije usmeri v šport, prijatelje,.. predlagama, da se ne skušaš zapletati v nova razmerja vsaj nekaj časa (jaz sem naredila napako in pritegnila še enega čudaka v svoje življenje in prekiniti še eno neprimerno “partnerstvo”, ki to ni…
– če nimaš ljubljenčka razmisli, če bi ga lahko imel. Jaz imam sedaj kužka in je bila super odločitev!
– ne komuniciraj z njo drugače oz. omeji komunikacijo le na nujno potrebno
– nasmej se, delaj na tem da boš dobre volje (imaš razlog, ker si je našla novo žrtev, za tebe ji ni mar, ti si le ovira na poti njene sreče)!!!
Evo, to naredi ti. Jaz pa ti želim, da boš zmogel in držim pesti zate, tako kot so jih premnogi na tem forumu zame pred časom in se danes v svoji koži počutim bolje. Veš, so pa še vedno trenutki ko je hudo za izgubljenimi sanjami samo čedalje manj jih je!!!
Dajmo predvidevat, da je zapis resničen, ker to zahteva že sam nivo foruma, čeprav mu vsaj jaz
res težko verjamem.
Šla sta narazen pred letom dni?
Prekinila vse stike pred par meseci?
In ti veš za vsakega njenega tipa? Kako? Jo zasleduješ? Jo čakaš pred stanovanjem? Ji redno
pošiljaš grozilna sporočila?
Ker – če prav razumem – če ne bo tvoja, tudi od drugih ne bo?
Vse, kar lahko narediš je to, da ustaviš SEBE. Imaš pred sabo še relativno ne komplicirano pravno
ločitev in to je to. Greš svojo pot in predvsem delaš na sebi, glede problemov z agresijo in posesivnostjo.
Res ne razumem mišljenja, da lahko zato, ker sta bila poročena, odločaš o njenem življenju, dokler bo
živa….
Hvala vam za vse odgovore. Saj mi zdrava pamet res govori, vse kar mi svetujete, le da je težko premagati samega sebe. Gre pa za to, da so za mano leta krivic, ponižanj, prevar ter… težko je našteti vse, kar se mi je zgodilo. Ob tem pa sem jaz “moji dragi” stal ob strani in ji dopuščal, odpuščal, prizanašal… kot da bi bila otrok, dokler se nisem končno uprl, le z odločnim “ne”, ko je zahtevala popolno prekinitev stikov z mojimi najbljižjimi sorodniki. To je bil zanjo višek, odšla je k svojim – najbljižjim sorodnikom, kjer je sicer že prej preživljala ogromno časa… Končalo se je s ponižanji (zame) in izzivanjem z drugimi moškimi (praktično bi nama bili lahko otroci, če je to sploh pomembno, sicer sva pa oba stara okoli 40 let). Ampak da bi povedal vse, kar se mi je dogajalo in kar se še, za to ni prostora ne časa, pa še sram me je, da me ne bi kdo prepoznall.
Jagodka nova, tebi posebno hvala za deljeno izkušnjo in nasvet, vidim, da ti še najbolj razumeš situacijo.
Skela, nobenih pisem ne pošiljam in jo ne zasledujem, saj mi ni niti treba, ker to počne javno, vsem na očeh, izziva tudi nalašč, tako da jaz to vidim… in zgodba je resnična, dvomim, da bi imel kdo sploh idejo, da bi si izmišljal tovrstne zgodbe in potem o njih debatiral po forumih.
Ja, oprosti da podvomim, pač težko verjamem, da v javni forum sprašuješ nasvete o tem, koga
naj “na gobec”, koga naj “sesuješ” ali “premikastiš”…
Jaz verjamem, da je težko preboleti razhod, ampak v takih primerih, kjer je veliko nagajanja in
malo spoštovanja, je ločitev pač edina rešitev…potegneš črto, greš s svojim življenjem naprej.
Tudi verjamem, da boli, ko gledaš, kako malo te pogreša in kako zlahka te zamenja z drugim.
Ampak po vsem tem je menda jasno, da poti nazaj ni (tudi ne vem, zakaj bi kdo želel tako partnerko)?
Jo želiš nazaj?
Dvomim.
Rad bi jo samo kaznoval – in to je tisto, kar se meni zdi narobe.
Ne izgubljaj energije in živcev, posveti se sebi (Jagodkini nasveti so v redu) , če je tako, kot ti pišeš,
bo “kaznovana” najbolj s tem, da jo pozabiš in se ne ukvarjaš več z njo….
Tu lahko začneš burned, da odkriješ zakaj si prišel v takšno situacijo, zakaj si jo tako dolgo dopušča in ti je bilo težko stran, četudi ti je pamet že kričala, da čimrej zbeži. Vzami kakšen prazen zvezek v roke in piši vse, kar ti pride na pamet. Ker si jo imel rad? Je bila to res ljubezen? Kaj sploh je ljubezen? Zakaj nisem mogel iti, kaj me je zadrževalo? Ljubezen? Strah? Jeza?
Že s tem, ko boš svojo energijo raje porabil za to, da začneš pospravljati v svoji kleti in podstrešju ti bo lažje. In na takšnih generalnih pospravljanjih se marsikaj odkrije, je pa kot po vsakem spodobnem čiščenju potem tak užitek sam pri sebi biti :))))
GittaAna
Živjo GittaAna.
Ja, saj to se pa res sprašujem. Vse slabo o njej sem vedel že prej (njen prejšnji), dogajalo se je ves čas, ko sva bila skupaj in… a veš kaj? Zgrozim se nad sabo, ko si tole priznam: še vedno jo imam rad in jo pogrešam… In se ne morem otresti tega. Kaj je z mano? Sicer popolnoma funkcionalen (izobrazba, služba, odnosi z okolico…), ampak tole je pa res čudno. Lahko lažem sam sebi, da jo sovražim, da je ne maram, ampak… seveda, ne bi mi bilo težko stresti gneva na kogarkoli, ki se ji približa (in teh je kar nekaj, ugotavljam), le… ne vem. Nič, odkrit bom, po vsem, kar mi je slabega storila, jo nekam nenavadno pogrešam. Sicer pa sem bil tudi v času, ko sva bila skupaj, slepo zaljubljen vanjo, sploh me ni minilo, z leti… Ja, zdrava pamet pa mi govori, da naj jo (se opravičujem, ku*bo) sovražim.
Kako bi le bilo, če bi namesto nje imel pravo Žensko, ki je vredna ljubezni? Za težave še vedel ne bi, naklonjen bi ji bil ravno tako kot sem bil tejle, ki mi je uničila kar lep del življenja…. ali mogoče ne bi bilo tako?
Ne vem. Kaj naj storim?
@skela, ne gre za provokacijo, žal je res, kar pišem. Ti zavidam, ker k sreči verjetno nimaš tovrstnih izkušenj in se ti moj primer zdi izmišljen.
Če pustimo ob strani, kakšna je in kakšna ni tvoja (bivša) žena … nisi ne prvi, ne zadnji, ki goji čustva do nekoga in mu jih ta ne vrača. Pač smola. Ljudje se s tem navadimo živeti, počasi prebolimo (redke izjeme nikoli) in gremo dalje. Nekateri se iz tega nekaj naučijo, drugi nič. Torej, ta čustva so in pika. Vendar ti ta čustva niti slučajno ne dajejo opravičila, da se še vtikaš v njeno življenje. Popolnoma nobene pravice nimaš do tega, da jo zasleduješ, spremljaš, kaj počne, kaj šele, da nadleguješ njene ljubimce, partnerje, tipe ali karkoli že so.
Skratka, živi in trpi, dokler ne bo minilo.
Ker si nagnjen k agresivnosti – tu gor obstaja nov forum tudi o tem, pa lahko predstaviš svoj problem. Ne, nisem se zmotila, ti si nagnjen k agresivnosti in imaš problem z obvladovanjem svojega besa, zato bi bilo koristno, da narediš nekaj na tem.
Tretjič, ja, veljavna zakonska zveza prinaša tudi nekaj obveznosti in imaš lahko neprijetnosti zaradi žene. Med drugim boš soodgovoren za njene dolgove, na primer, če umreš, bo dedovala po tebi, če bo zanosila, bo otrok avtomatsko tvoj in tako dalje. Če si v tem času kupil kaj vrednega, je pol njenega. Če boš zbolel in ne boš sposoben odločati o sebi, bodo vprašali njo. Če si bo nakopala dolgove in ima še vedno pri tebi/vama stalno bivališče, bodo prišli trkat k tebi.
Torej, ti moraš ustaviti oziroma urediti sebe, ona že nekaj časa ni več tvoj problem.
Aja, kar se v redu punc tiče – se bojim, da jih ne bi niti opazil niti cenil. Mogoče si moral skozi takšno šolo, mogoče boš celo ponavljal razred. Tudi glede tega ne boš ne prvi ne zadnji, ne edini.