Nekaj nenormalnega razmišljanja, ali pač?
Po razpadli zvezi (14 let), sem spoznala moškega, s katerim tudi skupaj živimo. Je krasen moški, predan meni in mojim otrokom. Mi je pa zanimivo, da bi za svojega bivšega (še prej, v zakonu), naredila popolnoma vse, samo, da bi bil zadovoljen, pa mi je delal res grozne stvari. Ta, drugi, me pa razvaja dobesedno v vseh pogledih, je nežen, čustven, razumevajoč. Včasih bi želela, da bi mi podal kakšno kritiko, da bi lahko naslednjič stvar naredila bolje, ali, da bi mi kdaj rekel tudi ne, da ima človek pri kakšni stvari zavoro, pa tud tega ne nardi. Pa vendar, se mi zdi, da, če bi kdajkoli kaj prišlo narobe, da se niti pod razno ne bi trudila toliko, kolikor sem se okoli moža. Pri njem cenim drugačne vrednote, takšne, katerih prej nisem poznala, sem varna pri njem in to mi ogromno pomeni, česar prej nisem doživljala, za vse sem morala biti sama, pa še nikoli nič vredna. Pa vendar me bega to, da bi si drugi zaslužil veliko večjih hvalnic, kot prvi, pa tega enostavno ne zmorem.

Spoštovani,

zavedate se, da imate veliko srečo, in škoda je, da je ne bi mogli v polnosti uživati. Kakor da vas stiska kalup iz preteklosti. Na miselni ravni vam je vse popolnoma jasno, do pravih občutkov, čustev, intuicije pa kakor da še ne bi imeli dostopa.

Glede na to, da ste štirinajst let živeli v stresu zaradi odnosa, v katerem ste se počutili slabo (pa najbrž je to še mila beseda), sta v vaše telo bio-kemično zapisana ta zgodba in način doživljanja. Toliko in toliko let ste trpeli, se trudili, vlagali nekam, kjer je bil vaš tudi vedno znova poplačan s partnerjevim nezadovoljstvom in negativizmom. In če sežete še dlje nazaj, v svojo primarno družino, bi morda tam tudi našli kako podobno občutje, zaradi katerega vam je prvi mož postal sploh zanimiv in vas je vleklo nekam, kjer je bila zloraba (pa četudi samo čustvena) domača.

Da ste medtem dozoreli in svoje vrednote našli v novem moškem, kaže, da ste že prehodili dolgo pot. Zdaj pa vas čaka še to, da se navadite, da je takšno življenje tudi dejansko mogoče, da se lahko sprostite in prenehate živeti v krču. In čeprav ste v retrospektivi siti hvalnic, ki ste jih peli bivšemu možu, si lahko postopoma, brez nasilja do sebe, dovolite začutiti, da bi lahko lepega dne mirno izrekli tudi kako hvalnico sedanjemu partnerju. Za to potrebujete čas. Obenem pa je pomembno še nekaj: kritik in »zavor« ste v zakonu prejemali v polni meri in vam zdaj kar nekako manjkajo. A v resnici ne potrebujete nikogar od zunaj, da bi vas kritiziral in zaviral; taki občutki se vam zbujajo samo zato, ker ste tega navajeni. Ob vseh teh negotovostih pa vam bodo najbolj v pomoč iskreni pogovori z razumevajočim partnerjem.

Želim vam, da bi lahko v miru uživali darilo, ki vam in vašim otrokom pripada.