lep pozdrav, lepo prosim za pomoč in kakšen odgovor. že vnaprej se zahvaljujem 🙂

S fantom sva skupaj 6 let, imela sva POPOLNO, lepo ljubezen. Ljubila sem ga res s tako močnimi čustvi, da ni za opisat. Nočem pretiravat, samo da boste razumeli naprej.

v njem sem videla prihodnost, vse na njem mi je bilo všeč, privlačil me je, z njim sem si želela ustvarit družino.

Potem pa…

Lani za veliko noč, sva ležala na postelji, se poljubljala. Meni se je itak mešalo od ljubezni, prav čutila sem tisti topel občutek ljubezni, vdanosti… in naenkrat. Kot bi mi čez srce butnil en val in začutila sem totalno drugačno sliko. Kot da je ljubezen mrtva, nisem ga mogla več objet, poljubit, nisem čutila več ljubezni. Noro, zmedeno?

Do tistega trenutka nisem bila nikoli zmedena, vse je bilo jasno, jaz in on, midva.

No v glavnem… Od takrat sva še vedno skupaj, jaz pa ga še vedno ne ljubim, samo nimam poguma priznat, kako je na stvari.

In ne samo to, vmes se mi je trikrat zgodilo, da mi je spet kot bi tlesknil s prsti prišlo vse nazaj, ljubezen, občutki, se mi je zmešalo od ljubezni in potem spet kot bi tlesknil s prsti, nič, mrtvilo.

Nočem ga pustit, ker v njegovi družbi uživam, ga imam rada, a ni to čudno, še vedno mi je popoln, samo privlači me več ne in ljubezni ni.

In me zanima, kako je to možno. A bi mi s kakšno hipnozo lahko pomagali?
Resno sprašujem, kako je možno, da ni nobena stvar tega sprožila, ampak sem samo v srcu občutila moreč občutek in vsega je bilo konec. In potem še trikrat se je vrnilo za par minut in konec?

Kot bi bilo nekje nekaj zaklenjeno in ne morem dobit ven.

vprašanje sem najprej postavila na starševski čvek, pa so mi govorili o prehodu iz zaljubljenosti v ljubezen, pa o tem, da se je to kuhalo, ni res, nisem nikoli niti za sekundo podvomila v najin odnos, ljubezen…

tako da res ne razumem, od takrat me ni nihče drug privlačil, nihče bil zanimiv, v svojem partnerju vidim vse, kar si želim v prihodnosti, samo čustev ni več kot bi odrezal. to me muči… vem da ljubezen postopoma mine, da čas spremeni zadeve, ampak meni se je to zgodilo v sekundi, sredi najlepšega trenutka, brez razloga. kako to?

hvala in lep dan

Spoštovana žalostnasem,

hvala za vprašanje. Situacija, v kateri ste se znašla je vsekakor izzivalna. Ampak ne glede na to gremo lahko počasi in odgovorno raziskovati: najprej bi vam privoščil, da se s partnerjem vsekakor pogovarjate o vsem, kar se vam dogaja. Četudi je marsikaj boleče, je pošteno do obeh, da je on del te zgodbe, ker bosta nenazadnje ob razrešitvi tudi oba zaslužna za uspeh in dožvetje posledične radosti je v dvoje veliko bogatejše.

Pravite, »da ni nobena stvar tega sprožila, ampak sem samo v srcu občutila moreč občutek in vsega je bilo konec«. Nekaj je moralo sprožiti v vas to doživetje, nek moment oz. nek »ključ« ob tem ljubljenju (slika, zvok, vonj, položaj telesa, misel, čustvo oz. vzdušje, ki je sklop vsega po malem), in je v vas prebudil delček neozaveščene, nepredelane izkušnje, ki je posledično povzročila totalen upad ljubezenske oz. romantične vznemirjenosti. Ker opisujete točno situacijo dogodka, ki se je zgodil vam, se je težko izogniti ideji, da v preteklosti niste bili le priča, temveč žrtev nekega nesprejemljivega dogodka. Ali ste že slišali za izraz »flashback« (ponovno spominjanje), ki sicer prihaja iz področja travm? Ne vem koliko je to za vas zdaj grozno brati oz. ko vas to sprašujem, ampak, kaj pa če ste v preteklosti bili žrtev spolne zlorabe (ker vi opisujete ravno dogodek povezan s telesnostjo, dotiki ipd.), pa je to bila premočna izkušnja za takratno deklico, da bi jo ohranila v spominu in ste jo morali že takrat odrezati, jo zanikati, da ste lahko živeli naprej? Ali si pri tej današnji izkušnji ob partnerju lahko priznate občutenje gnusa oz. telesnega odpora? Ponavljam, mogoče so ta vprašanja za vas boleča ali zoprna, vendar je to edini način, ki je smiseln, če hočemo ugotoviti izvore. Ne bi vas želel potiskati nekam, kamor nočete, zato mirno odpišite (ali pa tudi ne, po občutku) le toliko, kolikor se vam zdi varno in smiselno.

Če tu gre za težko izkušnjo oz. travmo, ki je sicer premočna za zavestno predelovanje, so pristopi k raziskavi in zdravljenju različni. V relacijski družinski psihoterapiji k temu pristopamo na različne načine, od katerih hipnoza žal ni del le-teh, ker je to psihoanalitski postopek, ki je s časom postal presežen (in je marsikje v sodobni terapevtski praksi nezažljen zlasti zaradi prevelike odgovornosti za tveganje). V praksi se najprej lotimo običajnega terapevtskega procesa, ki v svojem modelu prek določenih relacijskih mehanizmov sledi t.i. afektu, – to je izraz nezavednih (t.i. psihobioloških) vsebin in vključuje vse, kar se v (intimnih) odnosih dogaja, tudi »neodkrite zgodbe« oz. luknje v spominu, in ta afekt potrebuje čas in prostor, da dobi oz. najde besede in pomen. Šele, ko nam prične nekaj pomeniti, lahko to razumemo v nekem prostoru in času osebe, ki je nekaj doživela, a se tega ne moremo še spomniti.

Dokler ni pomena, je bistveni del izkustva razbit v nepovezane oz. nezavedne drobce sledi. In zdaj smo spet na začetku – ponovno spominjanje pomeni ravno premostitev iz delca v neko ob-čutenje, nek del pomena, ki pa še ni izkušnja v celoti. Predvidevam, da se vam je ravno to zgodilo. »Nekaj« iz časa poljubljanja je v vas sprožilo prebuditev, z drugimi besedami, premik »preteklosti v sedanjost« delca izkušnje, ki s seboj nosi odpor, gnus, odvratnost, zavračanje, in posledično, otopelost, praznino in »nič« (vi pišete »kot da je ljubezen mrtva«). Tako razumem vaš opis praznine in kasneje ponovnega občasnega pojavljanja vznemirjenosti, ki je tudi del te stare izkušnje, ki se je ne morete oz. še ne smete spomniti.

Skratka, če ste se v tem sicer zapletenem odgovoru kakorkoli našla, se mirno pogovorite o tem s partnerjem. Te stvari je potrebno vzeti resno ravno zato, da jih lahko pričnete reševati skupaj, ker ljubezen lahko pozdravi in umije grde spomine in izkušnjo ter postavi človeka ponovno na noge, to pa pomeni tudi ponovno v nek dolgoročno še bolj čist, varen in vzajemen odnos. V kolikor pa se bodo občutenja še vedno ponavljala in boste čutili nemoč in stisko, priporočam terapijo.

Želim vama obilo lepih zgodb!

Lp

Sem ravno pogledala in videla da ste mi odgovorili.

Iskrena hvala za odgovor, mi je dal misliti.

Namreč, stvar je v tem, da ne vem ali sem bila zlorabljena ali ne v otroški dobi, še bolj čudno pa je, da je dejansko nekaj na vašem pisanju.

Poskušala bom razložit, brez da izpade zmedeno, vendar dvomim, da se mi bo uspelo temu izgonit.

Nekje od osnovnošolskih let dalje so se mi pojavljali neki občutki, ki jih je sprožil telesni dotik (baziran na samozadovoljevanju in kasnejši spolnosti, ali pa samo bežni dotik prsi), (saj ne vem, če tole pisanje spada sem gor)… ob tem sem občutila nemoč, gnus, grozo in občutke, ki so me silili dobesedno na bruhanje.

Vsakič se mi je v spomin priklicala bolnica in pa jaz kot 4 ali 5 letna punčka in neki občutki, da se je zgodilo nekaj kar se ne bi smelo…

Ampak nikoli nič določenega, nikoli obrazi, dejanska slika prostora, karkoli.

Tako da sem večkrat pomislila na to, da bi odšla na kakšno hipnozo ali kaj kar bi mi pomagalo priklicati spomin na morebitno zlorabo. v končni fazi, lahko da sploh ni šlo za zlorabo, ampak samo kak neprijeten dogodek.

Zadnja tri leta me je fant skozi nežnost, pogovor o tem in mojim občutkih ob dotikanju spravil do točke, ko neprijetnih občutkov večinoma nisem več imela, tudi pomislila nisem več na ta “dogodek.”

Do lanskega aprila seveda. Od takrat je nekako tako ja, njegovo telo, njegovi poljubi, spolnost me odbijajo, medtem ko ležanje v njegovem objemu, nežnost, božanje, crkljanje, pogovori, njegova družba mi ugajajo in uživam v njih.

Ravno to mi je zanimivo, če ljubezni ni več, si predstavljam, da tudi ostalega ni več, jaz pa ga še vedno obožujem in mi je eden in edini v življenju, z njim si predstavljam svojo prihodnost.

Čeprav bi mu morala povedati za svoje občutke… Vem.. Vedno znova se spravim k temu in ne naredim nič, čas pa teče. Ampak dejansko bi tudi tako lahko živela in bila celo srečna ob tem, čeprav se sprašujem kaj, kako, zakaj!

Glede tistih spominov, ki to so ali pa niso… Zdaj sem spet razmišljala, ali brskati po svoji preteklosti.. Pa verjetno ni dobra ideja. če se je stvar res zgodila v bolnici… Hm… Oziroma kaj če se ni, pa je krivec kdo ki mi je blizu…
Ne vem, če si želim iti tako daleč.

Drugače nimam nikakršnih težav z ničemer in me ta stvar ne obremenjuje več. Me pa samo še nekaj zanima in lepo prosim za mnenje. Kako je sploh možno, da bi nek spomin na slabo stvar, toliko potlačil, da vedno znova in znova dobiš spomin na en kraj, starost in občutke ob tem, nikoli pa kljub trudu ničesar drugega?

In še to, če sem dejansko bila stara 4 leta, ko naj bi se zgodilo to ( vedno sem dobivala neke flashbacke kot da se nekdo dotika mojih prsi), ali res lahko toliko star otrok tako stvar( če ne gre za dejanski spolni odnos na silo) potlači kot tako strašnega? ga otrok dojame tako strašnega? in tudi verjetno bi povedala mami, očetu, razen če se stvar ni zgodila.

Zmedeno, žal.

Hvala in potrpežljivo čakam na odgovor.

Žalostnasem, iz romantične ljubezni se prej ali slej spustimo na realna tla. Ta spust je pri vsakomur različen, pri enih počasen, pri drugih skokovit, pri tretjih hipen, pri veliki večini pa nekje vmes.

Odnos je živa tvorba s svojimi zakonitostmi nastanka, trajanja in zaključka. Večina ljubezenskih odnosov se začne z zaljubljenostjo, ki je le začetna faza in ne more trajati večno. Po naravni poti se nadaljuje v zaključek ali v zrelo ljubezen, glede na to, kaj sta zaljubljenca v tej fazi ustvarila. Če jima je uspelo nasnuti dovolj dobrih komunikacijskih vezi, potem se ni treba bati prehitrega poslavljanja. V kolikor vezi oz. osnov kasnejših dobrih odnosov nista uspela nasnuti, se odnos sam od sebe razpelje. Kakšni pari celo ugotovijo, da nimajo nič skupnega.
Kako je to možno? Da bi to razumeli, moramo najprej spoznati razliko med zaljubljenostjo in ljubeznijo.
Zaljubljenost ni ljubezen! Je skrajna čustvena vzburjenost osrečujočega značaja. Zanjo se nam ni treba truditi, ker se pojavi kar sama od sebe (lahko tudi ob nepravem času). Partnerja vidimo idealnega, popolnega, brez ene same napake. V času zaljubljenosti sploh ne čutimo tal pod nogami, ne menimo se za realnost ali smo celo skregani z njo. Potopljeni smo v partnerja in želje beremo iz oči, zato se skoraj ni treba nič dogovarjat. Ne stojita na svojih nogah, pač oba plavata visoko nad oblaki.

Za razliko od zaljubljenosti je ljubezen realistična, ker poleg dobrih strani vidi tudi napake. Ne prihaja iz čustvenih turbulenc, ampak iz globin duše. Te globine ji dajo stabilnost čutenja, razumevanja, spoštovanja, vživljanja…. Partnerja smo zmožni ljubiti takšnega kot je, z vsemi vrlinami in napakami vred. Oba trdno stojita na svojih nogah in družno ubirata dogovorjeno pot.
Videli smo, da se zaljubljenost dogaja bolj sama od sebe, medtem ko je treba ljubezen negovati, vzdrževati, paziti nanjo in jo krepiti. Dobri odnosi ne nastanejo sami, ampak se zanje odločimo, s tem da vemo, kaj vse potegne ta odločitev za sabo. V vseh dobrih odnosih je vloženega veliko dela, veliko vzdrževanja. Če vemo, kakšen odnos hočemo, bomo vanj investirali točno takšna čustva in misli, kar od odnosa pričakujemo.

To, kar že eno leto čutiš, je s fantom za predebatirat, drugače se veza ne more razvijati naprej. Tako kot si povedala nam, povej tudi njemu. Lahko prej postavita pravila pogovora, npr. vsak pove kar čuti, brez obtoževanj, ki bi letela na drugega, brez žalitev… Lahko izbereta takšen način, kot da se pogovarjata o kakšnem drugem paru, ki jima obesita vsa vajina čutenja, potem pa oba iščeta rešitev zanju. Tudi nič hudega ne bo, če se kdaj malo sporečeta, dovolita si imeti vsak svoje mišljenje. Zato se mi zdi majčkena doza kreganja dobrodošla, tam najlažje pride na plan neozaveščeno čutenje, ker je čas, da ga predelamo. Najdita pač svoj način za napredovanje v odnosu, samo izogibat se ne konfrontaciji z občutji. Le na ta način bosta obdržala odnos živ, drugače se lahko znajdeta čez en čas praznih rok, v mrtvem odnosu, ki ga ni več mogoče oživeti.
Verjemi, skozi pogovor se bo čez en čas prav gotovo izkazalo, kaj je zaklenjeno in koliko ljubeče energije je pod ključem.

Kar pogumno in veliko uspeha!

Draga “Žalostnasem”! Doživljaš isto razočaranje, postavljaš si nešteto vprašanj in ne najdeš nobenega odgovora, tako kot jaz “nekoč”. Prv vidim te pred sabo kaj prestajaš.

Bili so kakšni trenutki, ko bi svojega fanta najraje zbrcala vn s postle, želela sem si samo še, da me pusti pri miru, da bi zaspala v miru. Najbolj hudo pa mi je bilo, ker sem videla kako on ob vsem tem trpi. Ko je videl, da mi sploh ni več do njega. Sploh nisem več mogla biti z njim to kar sem bila, polna ljubezni in veselja do najine skupne prihodnosti. Sledila je depresija. Poslušaj gospoda Durakoviča, ni daleč od tega kar ti govori. Tudi mene je presenetilo, ko sem začela raziskovati zakaj se mi vse to dogaja. In še danes težko verjamem. Molim samo, da bi ob naslednji zvezi zmogla reševati vse te težke trenutke, ki se prebujajo v odnosu med dvema.

Gospoda Edina Durakoviča pa bi rada vprašala, ali so takšne blokade kot jih doživlja to dekle in kot sem jih tudi jaz, nujno odraz spolne zlorabe? Ali lahko pride do blokad, tudi če je bil otrok le prisoten ob početju spolnega odnosa, npr. med materjo in očetom? In… ali bodo takšne krize kot je “gnusoba do partnerja”, depresija itd. nujno prihajale na dan ob vsaki zvezi, celo življenje in četudi jih človek ozavesti? Moj Bog, upam da ne…

Lep pozdrav
Dina

Mogoče poskusim z amaterskim odgovorom na tale del:

Kolikor mi je znano – Ne.
Ko človek neko travmo ozavesti, spregovori o njej in si jo ogleda – boli. Nekaj časa hudo, potem pa počasi zadeva zbledi.
S tem, ko jo izkopljemo na svetlobo dneva, se je spomnimo in jo sprejmemo ji odvzamemo moč nad nami.

Spoštovana žalostna..sem,

opravičujem se za pozen odgovor. Sprašujete, »kako je sploh možno, da bi nek spomin na slabo stvar, toliko potlačil, da vedno znova in znova dobiš spomin na en kraj, starost in občutke ob tem, nikoli pa kljub trudu ničesar drugega?« Človek se na stres oz. nevarnost običajno odzove tako, da bodisi zbežimo, se z njo spopademo ali pa zamrznemo. To je evolucijska prilagoditvena funkcija. Če je stres življenjsko nevaren, tj. ko smo dobesedno nepripravljeni v nevarnosti in šokirani na dogodkom (ki se dogaja nam ali komu drugemu v naši bližni), potem je logično, da zamrznemo, ker (kot nekatere živalske vrste) ne poznamo poti nazaj do nadzora nad situacijo: v stanju zamrznjenosti nismo dojemljivi za veliko večino impulzov iz okolja niti za tiste iz sebe (slabo se zaznavamo v času in prostoru);takrat ne zaznavamo pravilno, izkušnja je popolnoma razdrobljena, ostajajo le drobci nepovezanih sledi izkušnje (vi opisujete npr. nek kraj, občutke…pogosto ostajajo npr. le zvoki, barve, oblike), ki jih ne moremo povezati v celoto ravno zato, ker je tam sredi bilo nekaj tako nepredvidljivega, tudi “neizgovorljivega” (ker takrat ni besed).

Zato danes, ko je navidez vse to »mimo«, spregovoriti o tem zahteva veliko časa in poguma, ker nas je najprej strah, da nam (starši, partner) ne bodo verjeli in bomo zato v še večjem sramu in ponižanju. Zato se ne radi spuščamo v te globine. Ampak to je normalno, čeprav so občutki težki. Se pojavijo in gredo, pogosto pomaga že varen in ljubeč pogovor, včasih pa je treba samo zdržati. Nenazadnje se lahko še vedno odločite za učinkovito družinsko terapijo.

Torej ne glede na to, kaj in kako se je tam dejansko zgodilo/dogajalo, je ravno v tem, da jemljemo dovolj resno vse te občutke in delce spominov, ki jih naštevate, KAŽIPOT, ki – če boste seveda vztrajali – vas bo nekam pripeljal, čeprav trenutno ne veste točno kod hodite. To je vendar vaše življenje. Važno je, da si zaupate, da tamle nekaj JE BILO (ali ste bila priča čemu ali pa celo žrtev). Ni se vam potrebno bati, spomin bo prišel spontano, košček po košček. Bistveno je, da to sprejemate skupaj z vašim sogovornikom v tem, da se ne ustrašite ali obupate, ker delci zgodbe, ki vam primanjkujejo za celostno izkušnjo, bodo hkrati tisti, ki vas bodo na koncu odrešili ponavljajočih se in destruktivnih »flashbackov«. Ti so tisti, ki vam sicer nikoli ne bi dali miru in občutka ustrezne kontrole nad telesom, senzacijami in to bi bilo krivično tako do vas kot do vaše intimne zveze. Partnerja, ob katerem se počutite varno kar povabite v vašo zgodbo, ker če vas tudi on ljubi, potem bo to zanj kompliment in hkrati izziv za razvoj. Nenazadnje se vam nepredelana izkušnja izraža in javlja ravno v intimnem odnosu. Večkrat si čestitajte in dajte priznanje, ker ste na pravi poti.

Želim vama veliko samozaupanja in vztrajnosti!

Spoštovana Dina28,

opravičujem se za pozen odgovor. Ne, ni nujno, da so te blokade odraz zgolj spolne zlorabe, lahko so odraz psihične (čustvene) ali fizične zlorabe (ali pa celo kombinacije zlorab) – ki se je zgodila bodisi nam bodisi nekomu drugemu, pri čemer smo bili opazovalci oz. priče. Pomembno je, da če se NAM dogajajo blokade in ponovno prebujanje nepredelanih občutkov, se je nam tudi res nekaj zgodilo in to je treba vzeti zares.

Pogosto smo prepričani, da če nečesa ni v dolgoročnem (avtobiografskem) spominu, tega preprosto ni bilo, kar ni res. Pozabljamo, da so vsa zgodnja predjezikovna doživetja in izkušnje prav tako shranjene možganih, le da implicitno (v centrih, ki uravnavajo čustva, telesna stanja…), tj. tistih, kjer je govorica še zelo organska, telesna in kjer ni še občutka za »jaz« in »čas«. Takrat smo popolnoma odvisni od reakcij okolice (starši, skrbniki nam pomagajo premagovati stres). Takrat še ne potrebujemo pozornosti, da bi si nekaj zapomnili. In vtisi – sploh pa tisti stresni – ostanejo v telesu trajno in jih pričnemo predelovati (kontrolirati) šele, ko smo za to pripravljeni nekaj narediti, zatorej če odgovornosti za to v otroštvu niso prevzeli starši, moramo kasneje mi kot odrasli prevzemati odgovornost in o tem pričeti resno in odkrito govoriti.

Tudi ni nujno, da bodo te vsebine in blokade prihajale ven ob vsakem partnerju, ampak le ob tistih, kjer obstaja »kemija«, saj podzavestno – po zakonitostih duševnega razvoja – silimo ravno v takšne intimne odnose, ki nam prek romance obljubljajo najprej razrešitev temeljnih zapletov iz zgodnjih življenjskih obdobij in nato nadgradnjo v nadaljnjem razvoju, kar kasneje lahko doživljamo kot srečo, ljubezen in zadovoljstvo s samim seboj ali pa ne. V slednjem primeru se nam ponavljajo ene in iste težave, kljub temu, da smo zamenjali že več partnerjev. Drugače povedano, »menjava kasete z lepšo glasbo še ne popravi načetega kasetofona«. In tako bo vse dokler ni vsak v odnosu pripravljen pogledati vase in pričeti prevzemati odgovornost zase in svojo stisko.

Skratka, verjamem, da se na tem področju bolj ali manj prepoznate, vendar želim na koncu poudariti, da je zelo pomembno ne to, za katero vrsto zlorabe gre, kot to, da si priznamo, da se nam nekaj vendarle prebuja ter da to vzamemo zares. Da zaradi negotovosti o sami resničnosti dogodka ne vržemo v koš tudi enkratno priložnost razrešitve travmatske oz. nepredelane stresne izkušnje. Upam, da sem vam uspel odgovoriti na vprašanja.

Želim vse dobro!