Napisala sem iz sebe.

Moj šef je šef več kot stotim delavcem, če bi se vsak dan poglabljal v njihova čustva bi moralo na njegovih vratih pisat:terapevt, ne direktor. To ne pomeni da se kdaj s kom ne pogovori ali pomaga v stiski, nasprotno, ni pa v službi to njegova prioriteta.

Tudi sam ugotavljam da če bi hotel vsak dan poslušati probleme in opisovanje čustvenih stanj mojih sodelavcev, bi se mi zrolalo, svojega dela pa ne bi niti uspel narediti, pa še večkrat se vprašam-kdo bi pa sploh mene in moje probleme poslušal?

Vsak pride v službo s svojim treutnim stanjem, tu pa smo za to da naredimo končne izdelke in dostikrat za sentimentalnost, sočutje in podobne stvari ni ne časa ne prostora ne primernega trenutka.

Se pa zgodi kdaj da se neformalno družimo, si kaj povemo, zaupamo, si pomagamo.

Sam imam glede tega dokaj realna (ne)pričakovanja do šefa.Je samo človek, s svojimi problemi, ki so kdaj še večji od naših, podrejenih sodelavcev.

Metka, zanima te kako izboljšati počutje. Imaš torej problem, zavedaš se ga in trdiš, da ga želiš rešiti.

Sočustvovanje
Očitno je, da ti mož ne nakloni pozornosti, ki jo nujno potrebuješ. Očitno je slab poslušalec. Šef v službi, bi moral biti celovita osebnost. Vodje je vendar potrebno premišljeno izbirat, kajti vse preveč odgovorno delo imajo, da bi to smeli biti navadni povprečneži. Z zgledom in požrtvovalnostjo bi morali izgraditi avtoriteto, da bi jim njihovi podrejeni motivirano sledili in vedno imeli ravno pravo količino dela. Pravi vodja zna v ljudeh vzpodbuditi zanimanje za delo in dati občutek podrejenemu, da je ravno njegovo delo najpomembnejše. Pravi vodja zna ustvariti ustvarjalno vzdušje predvsem z utemeljenimi pohvalami ob pravem času. Metka zares si v težki situaciji in veliko vprašanje je kako bi jaz vozil, če bi bil v tvoji koži. Res težko je danes najti kvalitetnega sogovornika, kaj šele nekoga, ki ima podobne probleme, kot mi sami, nekako preveč odtujeno živimo drug mimo drugega.

Analizirajva sočustvovanja:
Ko človek bere sočustvovanje se dobro počuti. Njegov problem takrat pridobi težo in postane pomemben. K rešitvi problema pa sočustvovanje ne doprinese. Človeku, ki je v problemu pove, poslušaj nič nisi kriv, krivi so ostali. Človeka osvobodi odgovornost za svoje stanje. Odgovornost prevali na okolico (šef, mož). Vendar ima bistveno pomanjkljivost, ni usmerjeno v reševanje problema. S tem, ko človeku odvzame odgovornost, mu hkrati vzame tudi moč za spremembo in s tem za rešitev problema.

Kadar je človek v problemu, je za večino okolice pomembnejši, kot če problema nima. Pritegne sogovornike. Okoli njega se dogaja. Akcija je, vsi bi pomagali, vsi se trudijo – evo tudi jaz – če problema ni, ni teme in ni pogovora je mir, je včasih pravi dolgčas. Zato te sprašujem Metka, ali si ti v resnici želiš rešiti problem – čeprav boš z rešitvijo tudi veliko izgubila?

Dajanje nasvetov
Ko daješ nasvete, ki so usmerjeni v sočustvovanje te vsi hvalijo in občudujejo. Ko pa daš konstruktivni nasvet moraš povedati, da se okolica ne bo spremenila nekomu drugemu na ljubo in da je vsak za svoje probleme odgovoren sam. S tem človeku poveš, da do sedaj ni šel po optimalni poti, kar zna biti težko breme za občutljivega človeka. Poveš mu, da okolica je takšna ravno njemu v dobro (čeprav on tega sedaj ne vidi, ker gleda preveč od blizu), da lahko sem in tja malce potrpi in se s tem krepi in napreduje. Torej tisto, kar se zdi slabo, je v resnici nujno potrebno in skozi takšne oči gledano postane koristno – torej dobro. Vendar s tem, ko človeku naprtiš odgovornost dobi tudi moč, kajti on je sedaj glavni igralec in on je tisti, ki s svojimi odločitvami, stališči in dejanji kroji svojo usodo in s tem posredno spreminja tudi svojo okolico po lastnih prepričanjih.
Metka ali si se zaradi rešitve problema pripravljena prevzeti odgovornost za svoje počutje in se spremeniti na tak način, da se bo počutje izboljšalo?
Vitomir

Zelo lep odgovor. Hvala.
V biti se ne želim spremeniti, niti ne želim biti kdo drug. Pisala sem samo v tem smislu, da si dandanes človek težko najde človeka, ki bi razumel, kako je biti JAZ. Vsaj približno. Ne v tem smisliu, da bi se smilila eden drugemu, ampak, da bi vsaj približno čutila enako. Moj doma je kot povšter na kavču. Dela se, kot, da se ga nič ne tiče. Pred njemu bi bil lahko vesolni potop, pa bi se ne zganil. Ga tudi krivice drugih ne tangirajo kaj dosti, ne sekira se za revne in boge. Vidi le sebe. Ma že tek močen ego, da se ga nič ne dotakne. Jaz lahko delam pred njim stoje, pa bi ne pogruntal, da je kaj narobe.
Da se ne bo bralo, kot smiljenje sami sebi, hotela sem le napisat, da je v današnjih časih človek nag pred vsemi bremeni sveta. Če izdaš svoja čustva, si pa še bolj nag, popolnoma gol. Komu se razgališ in zakaj, je treba dobro vedeti. Je podobno tudi tukaj gori na netu. Nekateri pišete zelo odkrito in iz sebe, drugi pa le dodajate pripombe, ki jih človek vzame v zakup. Na samemu sebi pa je odgvornost ali jih sprejmeš ali ne.
Vsem pa iskrena hvala za odgvore! Vas je bilo z veseljem brati.

Težko razumem razloge zaradi katerih odrasla ženska živi z tipom za katerega je primerna primerjava s povštrom na kavču.

O to je pa dolga zgodba. Napisala sem tako prispodobo. Z leti mine vse, pozornost, dialog, empatija…ostanejo samo še povštri na kavču. Moj je med njimi. A ga čem zbrcat? Mogoče nekoč. Sem opazila pri mnogih, da se med seboj težko pogovarjamo, ker se lažje s sodelavci v službi ali prijatelji. Vem, da je to narobej, ampak tako je. Prav čisto gola pred mojmu tudi ne bi želala biti. Bi se zgrozil, ker bi me napačno razumel. Zato delno tudi pišem…kako je biti JAZ.

po vsem skupaj sodeč ni prav nič prijetno biti ti.

Zdi se mi, da se veliko preveč ukvarjaš sama s seboj in s tem, kako hudo ti je na tem svetu in kako te nihče ne razume. Praviš, da si empatična. Pridruži se torej kateri od dobrodelnih organizacij, ki pomagajo ljudem v takšnih in drugačnih stiskah, nameni nekaj svojega časa prostovoljnemu delu in videla boš, da se ti bodo tvoji problemi in “problemi” prav kmalu zdeli veliko manjši ali celo nepomembni in da boš naenkrat znala ceniti to, kar imaš, pa se ti zdaj zdi, da je premalo. Poleg tega boš pri takšnem delu srečala druge empatične ljudi, po katerih hrepeniš, in gotovo se bo med njimi našel tudi kdo, ki bo znal in hotel prisluhniti tudi tebi.

Metka, ne mores od drugih ljudi pricakovati, da bodo ravno tako empaticni kot ti – kot berem, imas verjetno nadpovprecno veliko empatije.
Edini ljudje, od katerih pricakujem empatijo, so moje najblizje prijateljice (itak teorija pravi, da so zenske veliko boljse v teh zadevah).
Jaz imam sebe za zelo empaticno in se nimam problema vziveti v drugo osebo in ji povedati, kaj bi naredila, ce bi bila na njenem mestu. Se pa vcasih izkaze, da ko sem res na istem mestu, naredim nekaj drugega. Tako da je: “kaj bi ti naredila na mojem mestu” zelo teoreticno vprasanje, ampak kljub temu se empaticne punce se rade pogovarjamo na ta nacin, ker nam daje obcutek, da smo razumljene in da je nekomu veliko do nas. Od moza tega ne pricakujem, ker nima veliko empatije, za kar pa ni sam kriv – po moje.

Moja izkušnja je drugačna:z leti se pozornost povečuje,dialogi so vedno iskrenejši in globlji,empatija tudi prisotna…pouštri na kavču pa v glavnem za okras.

Razumem te in spoštujem tvojo odločitev. Na svidenje, Vitomir

Biti JAZ, pomeni biti opazovalec lastnih doživetij, pa naj bodo kakršnakoli. Biti JAZ pomeni razumeti, da JAZ nisem čustva, dogodki, itd. temveč njihov Opazovalec. Biti JAZ je budnost, vse ostalo je trans.
To je glavni vzrok, da sem Jaz tako dolgočasen :-)))
Za njega, ki je v transu, je življenje polno zanimivosti, presenečenj , vsak dan nekaj novega. Za njega, ki je buden, je vse tako kot mora biti, eni se rojevajo, drugi umirajo, eni napredujejo drugi nazadujejo, komu mar, vse je samoumevno in zato veliko lepše, manj obremenjujoče, bolj brezskrbno.

Končno nekdo, ki ve, kako je biti JAZ. Hvala vsem, ki ste mi z odgovori pomagali razmišljati drugače!
Lepo vas je bilo brati.