Kako je biti JAZ
Kaj mi na tem svetu preprečuje, da bi se smejala? Mnogo tega mi to preprečuje! Mogoče to, da sem želela svojima deklicama babico, pa jo je kruta usoda iztrgala iz naše sredine. Mogoče to, da nihče ni razumel, kako zelo jo pogrešam! Mogoče to,da me toliko reči in občutenj okoli mene žalosti! Da je tempo in tok življenja tako hiter, da nimam časa , ne ljudi za kanček te žalosti! V splošnem mi res nič ne manjka, a mi je vseeno tako zelo težko! Ne vem, zakaj, mogoče bi morala biti umetniški tip človeka, izliti na platno , papir ali karkoli… Samo, da bi bila JAZ!
hmm … nimam več ne časa ne volje. očitno se rada smiliš sama sebi, pa se daj še naprej. mogoče samo še to: kaj če bi te od zdaj naprej toliko reči in občutenj okoli tebe začelo veseliti? prav tako jok in stok ne bo pripeljal nazaj babice, tam, kjer je pa ona zdaj, ne bo prav nič zamerila, če se kdaj pa kdaj, najbolje kar vsako minuto, nasmehneš. se mi zdi, da bi ji znalo biti to od vsega skupaj še najbolj všeč 😉
lp pa en krasen dan 🙂
Nekomu doma pač.
“samo jaz” je na istem kot JAZ. Razdajava se za druge, drugi pa nama ne dovolijo biti JAZ. No, ne razumejo, kako je to biti. Ne poznajo čustev vživljanja.
Drugi primer: v službi mi je šef naložil goro dela. Itak ga bom naredila, ker ga moram. Šef niti slučajno ne ve, da se mi zdi delo bedasto, še več, ne osrečuje me več. In kako naj potem delo dobro opravim? Evo: šef ne pozna mojih čustev, ki jih čutim ob delu, ne ve, da me to niti slučajno ne osrečuje, da je delo bedasto in kr neki. Če bi premogel vsaj peščico čustev empatije, bi mi ne dal tako bednega dela. Enostavno nima pojma in tudi ni dober šef. Nikoli ne razume ničesar: Da smo sodelavci tudi ljudje s svojimi čustvi in svojim mišljenjem. Kroji nam usode in nalaga bedno delo, ki se izkaže na koncu nepotrebno in kr neki. Zakaj so taki ljudje sploh šefi ne vem, je pa žalostno, a ni? Delamo nekaj ker moramo, nihče pa ne ve, da delamo z odporom in tudi na koncu veeno naredimo, drugače bi ne bili več tukaj. Se v službah, kjer sem napisala kot primer dogaja to tudi vam? Imate tudi vi nadrejene, ki ne premorejo nobenih čustev empatije. Sodelavka pravi, da v posel vnašam preveč čustev. A ja? Saj sem človek , ne robot. Kaj zdaj? Bi mi kdo napisal?
Šefova čustva niti ne želim spoznati. Kolikor vem ima privatni lajf totalno razsut. Zapustila ga je žena in mu s seboj vzela še najstniško hči. Takrat je odšel delat za nekaj let v tujino preko naše firme. Še posel tam gori je zasral do fondamenta. Glede na besede lahko bralci razberete, da ga ne maram. On mene tudi ne. Simpatija je obojestranska. Njegova čusvta me en drek brigajo, ker se on tudi za moja ne sekira. Zgolj po naključju mi je šef in jaz sem zgolj po naključju njegova podrejena sodelavka. Žal. Bi ga zamenjala, če bi ga lahko, pa ga ne morem. Spreminjati ga ne želim, je kar je, samo moj odnos do njega lahko spremenim, a ne? Pa nisem edina. Tudi sodelavci razmišljajo podobno. Kdo je zdaj tukaj kriv za nerešene odnose?
Nič ne jamramo. Pišemo. Če pa se bere kot jok in stok, me ne brati. Ti pa znaš napisat Lina samo dva stavka s katerim ni prav nič ne pomagaš. Kje pa je nasvet? NO?
Kaj zdej? Vsak piše samo svoje osebno mneje, ni me treba brati. Odločitev je vaša. Malo bolj krativne odgovore pa sem vseeno pričakovala na tem netu.
ah metka, zdje se pa res nehaj smiliti sama sebi. ni mogoče da so vsi okoli tebe neobčutljivi kreteni, ti pa si fantastična in do konca nerazumljena.
kako lahko rečeš, da te ne zanima kakšna čustva ima tvoj šef, hkrati pa pričakuješ od njega, da ga bodo zanimala tvoja???
poskusi se en dan vsem nasmejati in videla boš kakšni bodo odzivi. nihče ne mara ljudi, ki samo jamrajo, naredijo pa ničesar. Če ti gre delo in šef tako na živce, pa zamenjaj službo, ali pa se sprijazni s situacijo, saj sama vztrajaš v njej.
Hoplala. Hvala. Zelo konkretno. Kako veš, za kaj se jaz brigam? Slabo si brala/l, še slabše napisala.
Bamby/3. Vsak nadrejeni naj bi premogel empatijo, drugače ni dober nadrejeni ne vodja. Stili vodenja so teoretično v psihologiji dela različni. Čustvena inteligenca daje vse bolj povdarek pri stilih vodenja, da je nadrjeni sposoben empatije. Če si me ti brala/bral, da se smilim sama sebi, si me napačno. Pisala sem, da ne ve nihče, kako je biti JAZ, torej ne pozna čustev vživljnja ali empatije.
Sem mislila, da sem falila forum. A ni to čustvena inteligenca?
Nikjer niti v enem stavku nisem napisala, da sem jaz fantastična, drugi pa ne. Kje si to brala/bral?
Evo ti ga na. Vživeti VAME se ne znate, drugače bi ne pisali tako.
Uh, Metka,
počutila sem se natanko tako kot ti-ko se bila otrok in ko sem bila najstnica. Nerazumljena, osamljena, noben me ni maral…tako sem mislila. Pa sem počasi videla, da s takim razmišljanjem samo trpim. Tudi jaz sem se zelo razdajala, poslušala prijateljice, pa se mi je zdelo, da lajam v luno. Potem se je počasi začelo spreminjati. Kako? Težko bi ti povedala. Z nenehnim iskanjem, preverjanjem, opazovanjem in spraševanjem. Tebi bi še enkrat položila na srce, kar je že nekdo pred mano zapisal: Najprej bodi ti tista, ki se bo trudila razumeti druge. Vse ostalo pride samo po sebi. Opazila boš lahko, da se tudi drugi trudijo, bila mogoče malo bolj strpna do njih. Poskušaj pa tudi opazovati in razumeti sebe. Mogoče boš ugotovila, da imajo tudi drugi podobne občutke, da nisi edina, da smo pravzaprav vsi skupaj v istem “zosu”, mogoče ti bodo postali zrcalo. Če boš dobro razumela sebe, boš dobro razumela tudi druge, se jim pokazala in oni te bodo bolje razumeli.
poglej metka, ne bodi no tako napadalna. če nekaj objaviš na forumu se pač odzove vsak po svoje. ti pa od vseh zahtevaš empatijo v vsakem, drugem stavku. forumi so zato, da dobiš različen poglede od ljudi, ki imajo do tvojega problema distanco. ne vem kaj si pričakovala? – da se bomo vživeli vate in ti govorili, kako uboga si in da te razumemo? kje pa je tvoj dar vživljanja v druge, da nas, drugače misleče ne razumeš???