obračam se na vas, ker sama ne znam naprej. morda je najbolje, da na kratko opišem situacijo.
pred slabim letom sem spoznala fanta, ki mi je spremenil življenje. pri svojih 28ih letih še nikoli nisem bila tako zaljubljena, pa imam za sabo že nekaj vez, nekatere večletne.
na začetku je bilo vse ok, potem pa me je začelo motit, da se dobiva s svojo prijateljico ( bivšo punco )(vsaj 3x na mesec), pa mi je nikoli ne predstavi. nisem mogla verjet, da gre le za prijateljstvo, če pa sem vse njegove moške prijatelje poznala, ona pa je ostala misterij.
povedati moram, da je bila sicer najina veza neopisno lepa. le to je postala moja ‘šibka točka’ v pogovorih. potem se je partner odločil, da bo prekinil ta redna srečanja. in jih je res. oziroma tako sem mislila. vedela sem, da nek stik še obstaja, vse lepo in prav, ampak imela sem občutek, da mi stvari prikriva. postala sem strašno občutljiva, razdražliva, zapirala sem te občutke sama vase, ker nisem upala ‘težiti’. občasno sem opazila, da mi nekatere stvari prikriva… skratka stvar se je vlekla skoraj pol leta. moji živci so bili na koncu, kljub temu sem ga ljubila iz vsega svojega srca. potem je stvar šla tako daleč, da je partner situacijo meni prikazal, kot da stikov sploh več ni, pa sem ga enkrat ujela na laži… in ugotovila, da je šlo za pol leta prikrivanja, laži… da se je dobival z njo (sicer ne tako pogosto kot prej, ampak vseeno), da je z njo debatiral o meni, o nama, o najini spolnosti… jaz pa nisem imela pojma.
prizadeta sem bila bolj kot kadarkoli prej v življenju. sesul se mi je svet. nisem mogla razumet, da je lahko bilo moje ‘sanjsko leto’ sestavljeno iz kart, ki so se v trenutku sesule. s partnerjem sva se pogovarjala o vsem tem. se za dober teden odrezala od sveta, predebatirala vse, jaz metala očitke, on poskušal razložiti zakaj.
kaj naj rečem. ljubim ga. bolj kot vse na svetu. poskušala sem ga razumeti. stvari, ki mi jih je razložil so imele smisel. razumela sem zakaj je tako ravnal. kako se je zapletel in ni znal ven. in kljub temu sem ga ljubila. a hkrati dobila globoko rano v srce. in izgubila zaupanje.
a sem se odločila, da poskusim. da poskusiva. od takrat je preteklo že nekaj časa. najin odnos je čudovit. pogovarjava se o vsem. bližje sva si, kot sva si bila kadarkoli. in ljubiva se.
moj problem pa je sledeč. vsake toliko časa zapadem v neko čudno stanje, kjer sem jezna, žalostna, prizadeta… jokam. ne znam si pomagati. sprašujem se, če bom kadarkoli lahko spet zaupala. če bodo stvari, ki sem jih takrat izvedela kadarkoli zbledele in ne bo le spomin na njih zarisal še globje rane v moje srce?
kako naj izplavam iz tega?
kako naj si pomagam?

hvala.
lp.