Pozdravček,
bo tale post zgolj samo moje razmišljanje o meni, ali pa krik na pomoč?. Še sama ne vem.
Dolga leta živim v zakonu, v katerem ne morem biti jaz kot JAZ. V katerem popuščam samo jaz, se prilagajam, da je lepo otrokom ( to mi je samoumevno, in niti ne težko ) in da je lepo NJEMU.
Zavedam se, danes, tukaj, da sem naredila napako že na samem začetku najine skupne poti, ko sem vedno popuščala in popuščala samo jaz. Njegovo način življenja se ni spremenil nit malo. Niti za milimetrček. In spoznala sem, da me vsi ljudje( on, njegovi starši, moji starši, …) okoli mene silijo, da bi postala nekdo drug, kot v resnici sem. In tako sem se na zunaj prilagodila, vendar sem svoje najsvetejše in notranje bitje zaščitila tako, da sem ga globoko zamrznila in zakopala na dno svoje duše in na dno svojega srca. Navzven delujem kot dobro prilagojen robotek, brez čustev, uživanja in brez sposobnosti ljubiti. Telesno sem sicer živa, duševno in duhovno pa mrtva in zamrznjena. A tako naprej več ne gre. Zmešalo se mi bo. Včasih poizkušam biti jaz kot JAZ, da delujem tudi za sebe dobro, a lejga zlomka kaj se vedno začne dogajati doma: nisem več dobra žena, še slabša mati, kar koli naredim je narobe, je ogenj v strehi, če rečem A, bi morala reči B, če rečem B, bi morala reči A………….in okoli mene je samo še kreg, mularija, nobene tople besede, nobenega objema, vse kar se slabega dogodi, sem kriva jaz, a najslabše je, da te krivice tudi sprejmem na svoja pleča, jih vzamem za svoje…………..življenje postaja neznosno. Vse to, le zato, ker poizkušam jaz postati JAZ; in začeti delovati za sebe dobro. In potem zopet popustim, in se prilagodim, zaradi ljubega miru, in zopet vse želje in sanje in upanja zaklenem nekam globoko v sebe. Strašno. Mar je to smisel zakonskega življenja? Mar je to smisel …….dokler naju smrt ne loči?
Kako iz tega ven? Še ne dolgo nazaj sem zagovarjala , da rešitev ni v ločitvi, danes nisem več prepričana v to. Vse bolj se mi to nasmiha kot ena rešitev, v katerim bom zopet našla samo sebe. Pa se bom res? Rada bi si pomagala, zavedam se, da lahko pomagam samo sama sebi, drugi mi ne bodo pomagali……..a kako? Že daleč sem prišla, da vse to sama sebi tudi priznam, a ne znam in ne znam se iz tega rešiti. Ali pa si ne upam?
Maška

Spoštovana Maška,
morda še ni prepozno za “obnovo” zakona.Najmanj podaljšan vilkend , še bolje pa krajše počitnice brez otrok, svojcev, dnevnih obveznosti in sprotnih povodov za prepir.Ob takšnem obnovitvenem dopustu poiščite najmanj petnajst dejavnikov zaradi katerih imate moža radi, prav tako naj jih poišče on.Šele potem jih skupno preberita.Ugotovila bosta zradi česa je vajin zakon smiselno ohraniti in kaj morata storiti za to.Pri vsem morate preseči le eno, to je ugovor, da je takšen dopust nesmiseln, da zanj ni časa , da bo prveč stal,da bo razlog težko pojasniti svojcem in bla, bla bla

Pozdravljena Maška,
če sodite morda med berljive osebe poskusite s kakšno knjigo Christiana Gostečnika ali Hendrixa na temo o zakonski terapiji. V praksi to vrsto terapije izvajajo že na več krajih v Sloveniji. Priporočajo jo tudi zato, ker sama ločitev pogosto ne prispeva k naprednem razvojo osebnosti. Terapija priporoča sodelovanje obeh partnerjev. Vredno je poskusiti.
Če vas zanima več mi lahko pišete
Čeča