Ne vem, ce ima moja mama to motnjo. Imela je tezko otrostvo in na nek nacin jo razumem, da ne zna drugace. Ampak jaz sem se morala osvoboditi. Stara sem 35 let in ko sem bila stara 13 let, se je prvic zgodilo, da je nehala govoriti z mano, ko sem naredila napako (cigareti). Srecala sem jo zunaj, brata je drzala za roko in sla mimo mene kot da me ne pozna. Cez kaksen teden, mesec, ne vem… se je zacela spet pogovarjati. In ta vzorec je potem ponavljala (zaradi malenkosti, sploh nisem problematicna oseba, no po njenem mnenju sem naporna in rabim pomoc in “ne vem, kje sem zgresila”…). No, ko mi rece: “bila si tako pametna, ne vem, kje sem zgresila” in ji recem, da to boli – prekine komunikacijo za vec mesecev. Odkar imam otroke, je nihala med tem, da nas je zasipala s pozornostjo in tem, da nas pol leta ni poklicala. Zaradi malenkosti, vedno so malenkosti, lahko bi se pogovorile, ampak te moznosti ni. Pogovora, resevanja kratkih stikov… Jaz zelo delam na sebi, materinstvo vidim kot vzgojo sebe, vem, kako je pomembno, da se pogovarjamo in tudi s partnerjem vse konflikte resiva s pogovorom. Ona pa me blokira. In potem sin zacne sprasevati po njej, stopim v kontakt z njo in imamo spet stike. In se manj smem rect, se bolj hodim po jajcih. Ne prenesem, da se me dotakne, ne morem je gledati v oci. Ni to jeza, zdi se mi, da sem tako bolj varna. Ne zelim je prizadet, vem da je veliko bolj zalostna od mene. Ampak imam meje. V casu mojega otrostva sta se z ocimom vecino casa kregala, na koncu locila. Izbrala ga je, ker sem jaz rabila oceta. Z njim je ostajala zaradi naju, da nama ne unici otrostva. Trpela, se zrtvovala.. On je bil vse, samo clovek ne. Pa ne, da ni imela prav, ne vem in nisem zelela o tem govorit. Nestetokraz je rekla: Pridi, usedi se, moram ti nekaj povedat. In je tozila cez njega, kako je nesrecna. Scasoma sem zbrala pogum in ji rekla, da ne morem tega poslusat. Tudi mene je veckrat pretepel. O tem nisva govorili in ne govoriva. Sem prebolela, on se mi je pred leti ooravicil. Ona pa se zdaj ponavlja iste stavke o njem, znam jih na pamet ze dvajset let, vec… Vsakic, ko pridemo na obisk. Ampak zdaj ko ji jaz predlagam, da se usedeva, te moznosti ni. Tri mesece nazaj sem ji, tako kot vsakic, ko smo na obisku, rekla, naj neha. Ves cas komentira, kako sin nic ne je. Premalo. To sploh ni hrana. Babi kuha in se trudi, ti pa noces. Itd. Vsak obrok ga krega. In sin ne zeli vec jest tam. (jaz sem se nasprotno kot najstnica nazirala s hrano, ker sem vedela, da jo skrbi, da bom debela, da mi gleda pod prste in steje kose peciva. Tako sem se ji upirala, ker drugace nisem upala). Torej prosila sem jo, naj ne pocne tega vsakic, ko se za mizo usedemo. Od takrat ne govori z mano. Poslala sem ji mail, zakaj je pametno, da otrokom zaupamo, kdaj in koliko so lacni. Da mi je to pomembno in da se ne zelim pri vsaki jedi kregat (ze tako se malokrat vidimo). Ni bilo odgovora. Sem cakala in cakala, potem sem pa imela dovolj in ji rekla, da tako ne morem vec. Da se je treba pogovorit in it naprej. Ce tega noce, potem jaz v takem odnosu vec ne vidim prihodnosti. In je izbrala drugo moznost. Da trpi ze petnajst let (ne sanja se mi, kaj se je zgodilo pred 15 leti, nekaj mi je zamerila, mogoce ker nisem faksa koncala? ga pa koncujem zdaj), da je od sebe dala vse in da ne zmore vec. Konec stikov. Jaz v tem momentu lazje diham. Po treh mesecih in nesteto mesecih pred tem prezivetih v negotovosti. Lazje mi je, ker vem, kje sem in se lahko spopadem s tem. Vem pa tudi, da je to zadnjic. Ne morem vse zivljenje prebolevat dejstva, da ji ni mar. Zdaj se bom spopadla s tem in zakljucila. Bi pa prosila za kaksen napotek. Sem mocna oseba in vem, da zmorem. Imam dva para oci, ki se ucita od mene. Ampak prisli bodo momenti, ko bom podvomila vase (mogoce je pa res kaj narobe z mano, oce me je zapustil, mama me je zapustila, kako razlozit sinu, zakaj babice ni – ne nameravam mu lagat, ne zelim pa, da bi se pocutil krivega ali potegnjenega v situacijo nezrelih odraslih in tu je se mnogo bolecih spominov iz otrostva, ki privrejo na plano) in takrat bi rada bila opremljena.
Hvala ze vnaprej!

Uf, prav strašljivo, marsikaj je identično temu, kar bi sama napisala, če bi napisala svojo izpoved. S tem da je bilo pri nas prisotno še fizično nasilje, v njenih izpovedih meni pa so bile tudi podrobnosti spolnih odnosov z mojim očetom ipd., skratka popolnoma neprimerne stvari za otroška ušesa.

Jaz nimam otrok, zato mi je bilo verjetno lažje popolnoma prekiniti stike z njo. Ne vem, ali ima MOM, tudi tvoji mami ne moremo pripisati te diagnoze, ker nismo strokovnjaki, definitivno pa ima njuno vedenje veliko potez oz. značilnosti, ki jih pripišemo ljudem s to diagnozo.

Skratka, jaz sem prekinila stike, sedaj jih nimam že več kot eno leto. Ne rečem, da me ne boli, boli me vsak dan posebej, ampak se mi upira vzpostavljati stike z njo. Ker če bi jih, bi jih na silo, ker se čutim dolžno in krivo, in ne zato, ker v resnici želim ali potrebujem njo v svojem življenju kot mamo.

Kaj reči otrokom? Ne vem. Vem pa, da je resnica – seveda prilagojena njihovi starosti! – manjše zlo, kot so zlagani in narejeni odnosi. Razmisli o tem, kaj je na tehtnici: stiki z babico (res bogatijo življenja vnukov? česa se v tem odnosu učijo? pridejo veseli in razigrani od nje ali zamorjeni?) in življenje brez nje, brez stalnega vsiljevanja bodisi hrane bodisi česarkoli, brez opazovanja nespoštljivega odnosa do njihove mame, .. ne vem, sama veš najbolje in presodi sama.

Da pa se ne boš obtoževala, ne morem reči, ker se boš in velikokrat boš podvomila vase. Ker nam je bilo to vcepljeno, ker je bilo vzbujanje krivde mehanizem, s katerim so nas držali v šahu in z nami manipulirali. Ta mehanizem se kasneje pojavlja v marsikateri obliki, mislim, da se ga nikoli zares ne moremo znebiti.

Ja, ta vecni obcutek krivde. Me je vprasala enkrat, ce bi rada, da se pod vlak vrze zaradi mene. Ko sem pakirala, da se odselim, ker je imel ocim enega od izpadov nad mano in sem imela dovolj. Se takrat se je vse okoli nje vrtelo in ceprav sem bila prepricana, da delam prav, da moram poskrbeti zase, me je veckrat presinilo: Kaj pa, ce se bo res? Bom lahko zivela s tem?
Sin jo ima rad, zelo. Ampak ona ni tista zlata babica, ki vnucka razvaja do onemoglosti. Zgubi zivce, ker bi on rad s testom packal, ko ona pece. Ker bi rad pomagal pecivo pripravit. Ga sekira, ker sem mu v trgovini cokolado kupila (ceprav se prej pokvari v predalu, preden jo on do konca poje). Ampak ker ne zivimo blizu, ni dostikrat temu izpostavljen. Pa tudi lepe stvari dozivita skupaj, ni vse samo slabo. Ampak svojih reakcij nima pod kontrolo. In sin je prijeten otrok, s katerim se da vse zmenit normalno. Je pa toliko samozavesten, da ji je takoj rekel:’Ne pogovarjaj se tako jezno z mano. Zakaj si tako jezno rekla? Tako se ne pogovarjamo!’ Tako da vem, da bi tudi znal povedat, ce bi na kakrsenkoli nacin mejo prestopila. In zato ji stikov z njima (mlajsi je sicer se premajcken) nisem nikoli prepovedala. Ampak je ne bo na spregled, to vem.
Zal mi je za tvojo izkusnjo. Meni je veckrat rekla, da je ocim ne zadovolji kot zensko, pa se je pri tem ustavila. Meni je bilo ze to grozno slisat, kaj sele kaj vec?! Objem! Ne morem si zamislit, da bi svojima otrokoma to razlagala. Zakaj??? Je sploh smiselno poskusit razumet? Verjetno ne. Hvala za tvoje besede, ze zavedanje, da nekdo razume mojo stisko, mi daje obcutek, da nisem nora, ko recem, da mi tega ne sme vec pocet. Da si zasluzim vec. In ti tudi!