Kako hitro ste zanosile
midva tut že čakava od leta 2004 na dojenčka in pozitev test, pa ga še nisva dočakala, upam, da bo zdaj konec junija na umetni oploditvi kaj sreče.
glede gledanja nosečnic in mamic pa vem in te razumem kako ti je, mislim, da je vsaki ki dela na otročku zlo hudo.. sama sploh ne grem rada na obiske kjer imajo otroke, ker sem potem vsa žalostna doma..ampak zapomni si, vse bomo enkrat mamice
Na hitro sem prebrala nekaj odgovorov in vsi so bili skoraj takoj!!! Midva pa sva delala na tem 1,5 leta da je “ratalo”. Bila sem že dokaj obupana. Naročila sem se že tudi v ambulanto za zdravljenje neplodnosti, takrat pa ko se več nisem obremenjevala vsaki mesec kdaj so plodni dnevi pa je šlo. Sedaj je naš malček star 5,5 meseca. srečno!
draga Nati in ostale sotrpinke!
Kako odmisliti nosečnice, nosečnost, otroke, kako ne videti dojenčkov, vozičkov in bodočih mamic? Težko. KEr so del nas.
Tudi sama sem na nosečnost čakala kar nekaj let. Oba z možem sva bila zdrava. Spomnim se, kako so mi po opravljeni laparoskopiji, ko sem se zbujala iz narkoze, sestre rekle “gospa vse je v redu”, jaz pa sem jokala, ker sem vedela, da me čaka delo na “psihi”, kot radi rečemo in da to lahko traja in traja. Kot prvo sva se z možem odpovedala umetnim postopkom. Kakšno olajšanje sem čutila, ko sem zaprla vrata ambulante za reprodukcijo… No, mene je dejstvo, da sem kot zdrava ženska obiskovala to ambulanto, še dodatno psihično obremenjevalo, češ, kaj počnem tam, če sem zdrava.
Otročka sem si zelo želela, a ne za vsako ceno. Kako znana so mi vsa občutja, ki jih opisuješ. Veliko sem brala o občutjih žensk, ki so trpele zaradi neplodnosti, in vsa so si zelo podobna. Nisem več znala niti mogla upati. Vedno me je zabolelo, če mi je kdo rekel “ja psiha je kriva, pa preveč se obremenjuješ” ,in ravno zato sem želela zanositi kljub psihi in obremenjevanju. V tem času, ko sem čakala na zanositev, sva se z možem bolj posvetila drug drugemu, najinemu odnosu (veliko sva brala, se pogovarjala, razčlenjevala najin odnos, čutenja…), ta stiska naju je še bolj povezala, uredila sva odnose s starši, zaživela na svojem,… Prosila sva redovnice za molitev za najinega otroka in kako lepo je bilo, ko v tej stiski nisi bil sam. Velikokrat so se naju spomnile, nama pisale ali poklicale po telefonu, v katerega smo skupaj jokale od bolečine, ki tako čudno boli!!! Tudi sama sva molila in prosila za otroka, pa sem se včasih tega kar naveličala. Večkrat sem razmišljala, pa kaj je Bog zame pripravil, zakaj mi je dal tako močno željo po otroku, če mi otrok ne da. Ali je še kaj drugega, kar me lahko bolj izpolni kot družina?
Po letih čakanja sva tudi midva dočakala pozitivni test, ob katerem se nisem razjokala od veselja, temveč od jeze, kako enostavno na koncu to zgleda. Dve črtici in psihičnega pritiska je konec. Zanosila sem v mesecu, ko sem se ravno tako obremenjevala, videla nosečke, doživljala vsa občutja in bolečine kot v kakšnem drugem mesecu. Tudi v tem mesecu je “psiha” delala, jaz pa sem zanosila.
Zato p:, želje po otroku in vse bolećine ne moreš utopiti,malo pa se vprašaj, ali je kaj drugega, kar je potrebno v tvojem življenju urediti.
Zdaj, ko imam otroka in ko gledam nazaj, vidim, kako je vse imelo svoj smisel. Tudi to čakanje. Otrok se nama je rodil v povsem drugo ozračje, kot bi se rodil pred leti.
obakrat takoj…po prenehanju KT sem počakala do prve M, potem v akcijo in naslednje ni bilo več 🙂 ker sem “vedela, da bo šlo tako”, sva lahko točno preračunala, kdaj želiva rojstni dan enega in drugega 🙂 torej, razočaranj s tega področja ne poznam…upam, da bo tudi pri tretjem tako…eh, kaj upam, vem da bo :)))
Prvič po dveh letih in pol, drugič po desetih mesecih. Grozljivka to čakanje in čakanje.
Ne vem, meni ni uspelo odklopit in ne mislit na zanositev. Saj vem, psiha in to. Za zraven je pa šest punc, ki jih poznam in s katerimi smo se pogovarjale o nosečnosti, zanosilo nepričakovano. Se je pač “zalomilo”. Nama pa ne. To mi je bilo šele hudo. Vse so zatrjevale, da o ne, otroka, pa še ne…Pa so ga vse imele prej kot midva, ki sva si ga zeeeeelooooo želela. Rodilo se je šest nezaželjenih otrok…
LP, Meta.
Ojla!
Zanosila sem nepričakovano, tako da sem še vedno v šoku. Nič nisva načrtovala,nekaj akcij brez kondoma in sem zanosila. Sploh ne morem verjet! Stara sem 23 let in nisem še končala študija, kar me zelo obremenjuje.
Ne morem verjet, nisem se še privadila na to, da bom mama, sem zelo žalostna ker ne vem kako bom zmogla vse.
Mislim, da so vsi bolj veseli, le jaz ne tako, kot bi si želela.
Lp
Moja zgodba je malo drugačna. S prejšnjim fantom sva se trudila 6 let, dala skozi precej preiskav… Naj bi bilo vse ok. Potem, ko sva se že razšla (ni bil vzrok v otroku), sem dobila odločitev konzilija za umetno oploditev….
No, potem sem spoznala novega partnerja, s katerim sva si oba sicer zelo želela otroka, ampak sva to načrtovala za jesenski čas. Pa niti nisem računala, da bi lahko ratalo brez pomoči. Niti še nisva načrtno delala na tem (kar pomeni, da sva še nekaj pazila), ampak je ratalo.Tako da sem sedaj v desetem tednu, seveda presrečna. Sicer sem rabila kar nekaj časa in tri teste, da sem dojela, da sta se po toliko letih res pokazali dve črtici. Tako da zdaj verjamem, da mora biti med partnerjema tudi prava kemija…
Lep pozdravček,
Meta