Obakrat nama je uspelo v prvem poskusu, stara sem 28 let in sem v 28. tednu. Prvi nadobudnež pa je tar 16 mesecev.

ŠTUDENTKE, a mi lahko prosim malo poveste kako živite, oz. kje boste živeli, ko boste skupaj?

Ali imate vsi že svoje stanovanje? Ali boste živeli skupaj s starši? Ali že hodite v službo?

Tudi jaz si noro želim dojenčka, pa me mučijo ta vprašanja!

Drugače sem pa redna študentka (21 let – 3 letnik), med študijem živim doma, ker imam fakulteto 15 minut od doma.

Prvič nama ni dolgo ratal(skoraj po enem letu), pa sem že mislila daj je kaj narobe.Ko pa je Aljoša bil star 8 mescev sem ponovno zanosila.Prva nosečnost je bila rizična, sedaj pa sem noseča 27 tednov in se zaenkrat odlično počutim.

Ojla!

Ne obupat, pa bo! Se splača…
Jaz sem prvič zanosila pri 23ih (tudi še študentka), popolnoma nepričakovano in mi ni žal. Sedaj sem stara 26 in noseča 12 tednov. Tokrat sva načrtovala in nama je uspelo v drugo.

Pa veliko sreče!

3 leta in pol NIČ , marca , ko naj bi imela kontrolo na GK in takrat naj bi prof. Tomaževič tudi oddal mojo dokumentacijo na konzilij za IVF , sem pa kar zanosila! No, zdaj sem pa že v 35-em tednu.

Tudi jaz upam, da bo meni ratalo. Sedaj delamo na temu pa nič No bomo videli kaj bo prinesel čas. Upam, da brez zdravniške pomoči, čeprav so napovedi slabe.

Veliko sreče in lp.

Želim ti veliko sreče in upam, da bo kar se da hitro.

LP Zoja

Jaz sem noseča tretjič. Prvič nama je ratalo kar tako, nisva nič pazila in nisem bila nič zaščitena. Sem pa nameravala h ginekologu po tabletke in na UZ je ugotovil pikico. Potem je bil spontani splav in sum na pregrado. Pa sva malo “pazila”, da bi šla za tisto pregrado na preglede in morebitno operacijo. No, na UZ pregledu čez dva meseca pa je bila spet pikica, ki je postala zdaj 20-mesečni Maks. Po porodu sva spet “pazila”, ker zaradi dojenja nisem smela tablet, Mirena se mi je zdela predraga, C-film pa so nehali prodajat (ja, kondomi pa so itak fuj). Ko sva se kljub ceni vseeno odločila za Mireno, je bila pa na UZ spet pikica, zdaj 11,5 tedenski zarodek, ki bo, upam, postala luštkana punčka (to nekako čutim).

Lp, L.

Pol leta

Uspelo je v petem ciklusu.

Drugač pa ne se obremenjevat, pa vem da je to zelo težko, ker si pač želiš čim prej.

Priporočam kakšen dopust pol pa akcija.

Obakrat uspelo v 2. mesecu. Zdaj že vsi trije odštevamo- še 60 dni…

Prvic sva se trudila dobri 2 leti. Vzrok nepojasnjen. Drugic je ratalo v prvo. 36t.

Obakrat prvi mesec, ko sva načrtovala.

takoj, ko sva se “lotila” zadeve.

se pridružujem Hopy

tri leta, nato uspelo s prvo inseminacijo. zdaj imamo skoraj 5mesecnega korenjaka, ki je res pravi soncek.
pa prosim, ne pametujte tiste, ki ste “delale” dva meseca o psihi in kako se ne smes sekirat, ker pojma nimate, kako je, ko minevajo leta in ne dnevi, tedni ali kak mesec… zavestno lahko marsikaj odklopis, drugo pa je podzavest. vsakak zgodba in zenska, par, je edinstven in vsako custvo je pomembno, zato si lahko stojimo le ob strani s kaksno lepo besedo, pametovanje pa nikogar ne bo “odklopilo”…
pozdravcke

se strinjam s tabo. midva z možem delava na otročku od leta 2004 pa sva šele zdaj v postopku umetne oploditve, če bo vse tako kot more bit bomo prve dneve v julijo noseči

to sem mislila kopirat…sorry za napako

nama je ratalo v tretje,

veliko sreče!

Ojla!
Midva se matrava že dve leti in sploh nič. Tolikokrat sem že bila razočarana, da sploh ne vem kaj naj si mislim. Včasih obupam in sem tako nervozna, da se sploh ne znam več pogovarjat. Potem vedno opazim, ko gremo kam same nosečnice in jaz…
Ne vem, a mi lahko katera predlaga kako naj odmislim nato, ker vedno samo nato mislim in pol…
hvala že vnaprej za odgobvore