Ga.Barbara je prosila, če lahko namesto nje objavimo vprašanje. Če na kratko povzamem, sebe dojema kot razvajeno, sklepa, da ima zaradi tega kar precej težav in sprašuje, kako družinski terapevti definiramo razvajenost.

Družinski terapevti izraza »razvajenost« sploh ne uporabljamo. Mi temu rečemo ZANEMARJENOST. Ena od ključnih dolžnosti staršev je, da otroka naučijo tudi odrekanja, sprejemnja tega, da ne more biti vse po njihovo in spoštovanja meja drugih. Če se za otroka reče, da je razvajen, se s tem krivda pripiše njemu. Če rečemo, da je zanemarjen, potem je jasno, čigava je odgovornost – od staršev. Poleg tega pa je otrok dejansko bil zanemarjen, saj se mu starši niso posvečali ali pa vsaj ne dovolj. Namesto da bi zdržali stisko otroka, ki jo doživlja ob tem, ko ni po njegovo in ga tako učili to prenašati, se raje odločijo za lažjo možnost in otroku ustrežejo. Na ta način se ohrani navidezni mir, seveda pa otrok odrase v osebo, ki ima kup težav, saj okolje (drugi ljudje) niso tako popustljivi in se borijo zase. Če je bilo z vami tako in se dojemate kot razvajeno, vi seveda za to niste čisto nič krivi. Odgovorni so starši. Vendar vam to nič kaj dosti ne pomaga, saj boste morali svoje probleme vseeno rešiti sami. Če sebe dojemate kot »razvajeno«, se boste pač morali naučiti tega, kar vas starši niso: odrekanja in spoštovanja potreb in želja drugih. Če vam to še ne gre najbolje od rok, se vam ni treba kriviti, saj, kot rečeno, za ta problem niste krivi. Ste pa seveda odgovorni, da se s tem ne sprijaznite in se po najboljših močeh trudite, da ta svoj manko odpravite.

Lepo vas pozdravljam