Zanima me kaj naj storim. Star sem 26 let in sem brez službe. Nimam niti enega dneva delovnih izkušen. Sit sem pošiljanja prošenj in praznih klicev brez konkretnih odgovorov. A se splača še pri teh letih znova opravljat prekvalifikacijo. Sit sem da sem zmeraj na nuli z denarjem, da pri skoraj 30 ne bom ustvaril skoraj nič. Še bolj siti so moji starši, ki bi radi videli da doprinesem nekaj v skupni družinski proračun.

Po izobrazbi sem gastronomski tehnik in inženir transportne logistike.

Kot gostinec se ne vidim, ker sem šel na to smer po volji staršev, manjkata mi tudi nadarjenost, sposobnost delovanja v tej panogi in veselje, imam probleme z ročnimi spretnosti, natančnostjo in hitrostjo.

Kot inženir transportne logistike, sem pridobil zgolj teoretična znanja, ki koristijo bore malo. Poklicno bi lahko opravljal delo komisionarja, nabavnika, vodjo sklaidšča, vendar mi ne uspe dobit niti dela za skladiščnika. Poizkušal sem tudi preko zaposlovalnih agencij, kjer so mi večkrat zavrnili prošnjo za razpisana delovna mesta, ker sem predaleč doma.

V mojem kraju imamo zgolj eno resno večjo podjetje, ki pa išče strojnike, kovinarje, elektronike in metalurge. To podjetje je tudi zaželjen delodajalec, tako da bi zelo težko prišel noter. Mnogo proizvodnjih podjetij je odšlo tekom leta v štečaj, določena pa iščejo zgolj še strojnike.

Moje dosedanje delovne izkušnje sem pridobil prek študenta, kjer sem bolj kot ne opravljal proizvodnja dela, se pravi kot “nadomestek robota”, delo na CNC strojih, sestavljanje okenskih okvirov, barvanje in peskanje kovinskih konstrukcij, delo na pakirni linij (to je najbližje kjer sem opravljal delo v moji stroki). Skratka pridobil nisem nič pravih delovnih izkušenj.

Epilog. Kaj točno sem si želel postat? Vedno mi je ležala zgodovina, odlično sem si zapomnil razne dogodke, kraje in čas dogajanja. Najraje bi se videl kot kak zgodovinar, arheolog, po mojem bi mi odlično šle družboslovne vede. Sam žal živimo v kruti realnosti, ta kader je zelo slabo iskan, poznam dosti diplomiranih zgodovinarjev, ki so brez dela.

LP

Preko zavoda vem da imajo neke subvencije za mlade do 30.let, vse zavod plača, delodajalec nima s tabo nobenih stroškov, plačan si na uro. Zavod ima na svoji strani to predstavljeno ali se pojdi tja pozanimat in potem bi jaz sama delodajalcem to predlagala/ponudila, izpostavila da bi pri njih delala, vendar z mano nimajo NOBENIH stroškov niti OBVEZNOSTI. Sama sem se morala tudi selit kasneje, da sem dobila zaposlitev.

Včasih moraš pač lagati da imaš iskušnje verjemi mi in kar pogumno 😉

Spremeni mišljenje, da moraš iskati službo samo v okviru svoje izobrazbe. S tem so pitali našo generacijo, ko smo si pred 10-15 leti izbirali srednje šole in s tem svoj poklic. Današnja realnost je, da delodajalci, razen za specifična delovna mesta, ne iščejo kandidatov glede na izobrazbo, temveč na podlagi delovnih izkušenj. Ki pa jih ti že imaš (delo na CNC strojih, sestavljanje okenskih okvirov, barvanje in peskanje kovinskih konstrukcij, delo na pakirni liniji).

V kolikor je osnovni problem pomanjkanje denarja, se lahko zaposliš npr. v proizvodnji, opravljaš manj glamurozna fizična dela. Ko bo s tem zagotovljeno preživetje, iščeš naprej. Vsak dan se usedeš za računalnik, pregledaš oglase na Moje Delo in se prijavljaš na bolj ali manj primerna delovna mesta. Pri tem ne bodi izbirčen, ali ti je delovno mesto všeč ali ne, se odločaj šele, ko ti podjetje dejansko ponudi delovno mesto in navede pogoje.
Posebno pozornost posveti tudi svojemu življenjepisu (napisanemu v obliki europass seveda) in s tem mislim na slovnične napake.
pa srečno!