Kako do novega partnerja?
Sem ločena in živim z dvema otrokoma 14 in 7 let. Po ločitvi, ko je mož odšel z drugo sem rabila kar nekaj let, da sem se čustveno ločila od njega in si priznala, da je odšel izključno zaradi sebe. V življenju nisem imela čustveno prisotnih staršev, ki bi mi stali ob strani, zato sem se počutila zavržena, nesprejeta in neljubljena. Šele po terapijah sem se počasi začela postavljati zase in si dovoliti ubesediti določena čutenja. Ugotovila sem, da sem tudi popolnoma normalna ženska, s hrepenenji, ki si želi biti ljubljena in sprejeta in imeti še kdaj ob sebi moškega, ki bo pripravljen delati na odnosu. Letos sem spoznala moškega 10 let mlajšega, nekaj časa sva se dobivala, ob njem sem se počutila varno, veliko sva se pogovarjala in prvič sem čutila nenormalno privlačnost, da bi mu kar padla v objem. Ob njem pa sem čutila velik strah pred bližino in odnosi. Tudi sam je priznal, da ga na moč privlačim, da še take ženske ni srečal, vendar se ne vidi v prihodnosti z mano zaradi razlike v letih in otrok, ki jih imam. Po tem sva se dobila še enkrat na kavi povedala sem mu, da jaz želim še biti z nekom in živeti z nekom in da se na tak način nisem pripravljena z nekom dobivati, še posebno pa ne ke je rekel, da ga jaz močno privlačim, vidi pa se bolj v zvezi s prešnjo punco čeprav se z njo ni razumel. Zmenila sva se, da se ne dobivava več, ker se mi zdi nepošteno do mene, njega pa tudi bivše punce. Je pa bila lepa izkušnja, čeprav mi je bilo težko narediti ta korak, lažje bi mi bilo pasti v objem, morda kasneje ša v spolnost, vendar iz spoštovanja do sebe nisem dovolila, da bi me čustva popolnoma odnesla. Mi je malo težko, čeprav vem, da sem ravnala prav, ne vem pa kako resnično spoznati osebo s katero bi morda preživel še ostanek živjenja. Resnično si želim, da bi še kdaj bila v vezi s kakim moškim in sprašujem kaj narediti, da pride gospod tapravi. Ne hodim veliko okrog zaradi službe in obveznosti do otrok, hrepenim pa po odnosu. Kako naprej in kaj vi menite ali spoznavanje preko agencij daje kako možnost za zrelo vezo. Jaz namreč mislim, da moraš nekoga spoznati spontano, nekaj prijateljic pa meni, da tudi soznavanje preko agencij ni zanemarljivo. Z lepimi pozdravi!
Pozdravljeni
Glede vaših dilem vam lahko napišem samo svoje osebno mnenje. Ne verjamem, da se je iskanja “gospoda tapravega” možno lotiti načrtno in kar direktno. Precej boljši način se mi zdi, da se poskušate vključiti v življenje, ki obstaja poleg službe in otrok. Otroka sta zdaj že toliko stara, da si lahko kakšen dan ali vsaj večer vzamete zase. Začnite (spet) početi stvari, ki vam veliko pomenijo, ki jih radi počnete ter predvsem pojdite med ljudi. Najmanj kar bi vam to pomagalo, je, da bi morda nehali tako močno hrepeneti po odnosu s “tapravim”, saj bi svojo osamljenost in praznino vsaj malo napolnili z drugimi odnosi. Po drugi strani pa bi s tem vključevanjem v družbo seveda povečali možnost, da spoznate nove moške. Vendar tega ne počnite samo zato, da bi si našli partnerja, ampak sledite svojim željam, občutkom – počnite skratka tisto, kar vam je všeč. Slej ko prej se bo pojavil moški, ki vas bo bolj zanimal oziroma privlačil. Takih moških je namreč več, ker “gospod tapravi” ne obstaja. Če boste preveč zaslepljeni s svojo predstavo o “tapravem”, se vam lahko zgodi, da boste spregledali moške, ki bi bili z vami pripravljeni graditi “taprav” odnos. Kar se pa tiče spoznavanja preko agencij – gre samo za eno obliko spoznavanja oziroma druženja. Če nimate drugih možnosti za (spontano) spoznavanje, kaj lahko izgubite, če uporabite tudi to možnost. Verjamem, da ni tako zelo pomembno kje in kako se dva spoznata, ampak kakšne namene imata in kaj sta pripravljena narediti za odnos.
Lepo vas pozdravljam
Gospod ta pravi g. Gašperin sigurno obstaja… le da je teh ta pravih več – ni na celem svetu le enega… ker eno je zagotovo – če obstaja gospod nepravi (kar vam lahko potrdi kopica nesrečno zvezanih, kjer niti na začetku niti kasneje niso ne čustva, ne ljubezen, ne kakšna druga iskrica normalno stekli, ampak je bila odločitev bolj iz same nuje, ne biti več sam), potem torej če obstajajo gospodje ne tapravi, obstajajo tudi gospodje ta pravi in tudi med njimi je en bolj, drugi manj ta pravi in ko človek najde nekoga, ki je vglavnem ta pravi (ker popolnega tako ni, pot vedno vodi naprej, v smislu večje kvalitete odnosa – to pomeni bolj pravi, postane skozi čas še bolj pravi in še bolj pravi… če je odnos zdrav in če sta ta prava skupaj, če nista, pa je ta približek pravega, vedno manj pravi, pa še manj pravi in na koncu sta 2. tujca…). In ko torej človek najde nekoga, ki je v glavnem pravi, pa je na njem odločitev, če je ta oseba, kar bo sprejel, kot del svojega življenja in z njim gradil ali pa iskal naprej, še bolj pravega…
Ker tisti, ki prihajajo iz dokaj urejenih družin hitreje najdejo pravega, s katerih lahko gradijo kvaliteten odnos… tisti iz alkololičarskih, agresivnih in kako drugače čustveno pohabljenih družin pa začnejo najprej običajno iskati med tistimi, ki ustrezajo njihovi izkušnji iz otroštva in ko enkrat prepoznaš, da tistega ne želiš, stopiš na pot razvoja, zato tudi kar spuščaš od sebe tiste neprave, kajti še vedno prihajajo, ti pa se razvijaš, prepoznavaš, rasteš in avtomatično nepravi, ki z razvojem to postanejo, odpadejo, dokler se na določeni točki ne ustališ in se lažje zbližaš z nekom, na višji kvaliteti odnosa in zagotovo je ta bolj pravi, kot pa nekdo na katerega smo naleteli na začetku.
Govorim iz lastne izkušnje in ne morem mimo tega, da vas na to ne opozorim. Prej se mi je npr. prav to dogajalo – vsi so bili nepravi…ker sem se razvijala in so kar odpadali, sedaj pa že začnem prepoznavat s kom bi lahko stopila v odnos in ga začutim kot pravega, a to je proces, prav tako je proces stopiti v odnos – tukaj zagotovo ne sme iti za razumsko odločitev, ker zgrešimo na celi črti – ko se dve srci povežeta in najdeta mir drug ob drugem, pa tako vemo…
Je pa zanimivo poslušati pripovedovanja tistih, ki pravijo, da za stopiti v odnos ni potrebno nekoga notranje začutiti ali začutiti, da želim z njim biti… le da se odločimo… poznam primere, ki tako pripovedujejo in so tako tudi naredili, nato pa zraven odnosa, ki ga živijo iščejo čustveno zadoščenje še drugod… ki ga tisti drugi, ki lahko rečejo: sem našel pravega, ne iščejo.
Toliko iz moje strani,
Sija
Sija
Ko sem napisal, da ne obstaja “gospod tapravi”, sem imel v mislih predvsem to, kar ste napisali tudi vi – da tak ni samo eden. Seveda pa s tem tudi nisem mislil, da gremo v odnos lahko kar s komerkoli že. Neka temeljna in vzajemna privlačnost med dvema pa že mora biti. Bi bil pa zelo previden pri uporabi besede “nepravi”. Vsi ti moški, ki jih zdaj označujete z “nepravi”, so bili morda takrat za vas ravno “tapravi”. Če ste ob njih osebno zrasli, potem so bili takrat pač “pravi”. Na nek način ste jih rabili, da ste se ob njih naučili, da jih ne rabite več. Živimo pač take odnose, kot smo jim kos, ne pa take, kot si jih želimo.
Lep pozdrav
To bo že držalo, se z vami popolnoma strinjam. S tem, da jaz odnos med moškim in žensko, v smislu, kot o njih razglabljamo tukaj, pač pojmujem kot odnos v katerem pride tudi prej ali slej do telesne bližine… in zato se mi zdi pomembno, da imamo oči odprte in znamo prisluhniti sebi ali je nekdo res ta s katerim se vidimo v življenju ali pa je le znanstvo ob poti ob katerem rastemo na drug način. Kajti iti v telesno ljubezen ni majhen korak…. zato takšne raje imenujem nepravi, kajti s pravim, se vidim v tesnejšem odnosu, neprave pa raje spustim mimo, kot bi se ranila po nepotrebnem – poznam kako to zgleda in vem, da vsak odnese del tebe s seboj, zato je treba vedeti komu se predamo…
Sem pa prepričana, da ste enakega mnenja, le pojasniti sem želela zakaj jih imenujem nepravi… pa morda tudi zato, ker so se mi ob njih večkrat vzbudile misli, da to ne bo to, kot pa misli, da bi to lahko bilo to – in temu zaupam (komu pa bom, če ne sebi). Je pa res, da ljudje, ki prihajamo iz težkega okolja nenehno nekaj dvomimo in preverjamo, ker smo žal spoznali tudi manj mehko plat življenja in vemo kako zelo je pomembno kdo je ta, s katerim bomo delili svoj dom. Sedaj že vem tudi to, da ob pravem bodo tudi dvomi – prav zaradi slednjega, a bo več potrditvenih misli, kot dvomov… imam to zaupanje.
Brez zamere, da sem napisala svoje mnenje – sem enostavno morala, drugače pa vaše odgovore še kako rada preberem – znate odgovoriti življenjsko in tudi kritično če je treba, kar je edino prav.
Prijeten večer,
Sija
Pozdravljena/i,
morda bi na tem mestu ob vprašanju “pravi/nepravi” dodala še svoj preblisk. Pred kratkim sem se razšla po 11 letih zveze s človekom, za katerege še sedaj trdim, da mi je bil sorodna duša. Razšla sva se na mojo pobudo (v trenutku, ko mi je dvignilo pokrovko, ko je šlo, če tako rečem, za neko obliko čustvenega preživetja), čeprav sva na koncu spoznala, da je bil razid sporazumen in čustva obojestransko podobna). Skratka, hočem reči, da sem po letih čustvene, intekeltulane in še kakšne potešitve, o kateri je govorila Sija, ugotovila, da moja sorodna duša nima istih življenjskih cilje.
Torej, moj preblisk in kost za nadaljnje razpredanje: kaj je bolj pomembno – da imaš s parnerjem skupne interese ali skupne cilje? Pa ne mi reči, da oboje, ker idealne kombinacije ni, potrebni so kompromisi, vprašanje je le, čemu dati večjo težo?
Lep večer,
Andreja