Kako dalje- Boštjan
Pozdravljeni,
kot mama dveh otrok in “srečno poročena” že dolgih 16 let” sem se čisto po “naključju” zaljubila v mlajšega a pravtako vezanega moškega. Oba čutiva isto, dolgo sem se borila proti svojim občutkom, prekinila stike, ampak ob ponovnem srečanju je bilo spet isto.
Ob njem občutim takšno srečo, mirnost, varnost,strast, veselje..
Prijateljici mi pravita, da morda pa bo moje življenje ubralo drugačna pota.
Jemljem v zakup, da so moji občutki iluzija in “zaljubljenost”.
Nikakor ne bi želela zapustiti moža in otrok po drugi strani pa mi misli venomer uhajajo k drugemu.
Sram me je, žalostna sem, zmedena, utrujena. To nisem jaz, azdnje čase je to ančelo moje duševno in telesno zdravje.
Kako naj se spopadem s temi čustvi, občutji, kako naj najdem spet notranji duševni mir? tudi če se s tem moškim ne vidm na njega mislim.
Miranda
Ob zaljubljenosti se ljudje vedno tako počutimo. Ne moremo pa vedeti, kaj nam bo v nekem odnosu prineslo, ko bo le to izginilo. Če se bomo zanašali preveč na življenje in premalo nase, potem se običajno ne konča dobro. Močno verjamem, da te ista preizkušnja, katere nisi zmogla rešiti z možem, čaka z naslednjim partnerjem. Pomeni, če si prej bežala pred sprejemanjem odgovornosti za posledice svojih dejanj, s katerim si hočeš nočeš vplivala tudi na vedenje moža (velja tudi zanj), sedaj več ne boš smela, sicer se ti bo zgodba pač ponovila. Hočem rečt, upam, da si se v starem odnosu precej naučila in boš to lahko uporabila v novem odnosu. Kajti, če se nisi…. to je tako kot da bi hodila v šolo na isti izpit in bi vsakič obkrožila iste rešitve, kljub temu, da si že prvič padla z njimi. :)) Veliko poguma ti želim.
Ne bodi nora! Čustva zaljubljenosti ne išči drugod, naj ti bo izziv najti zaljubljenost pri svojem možu! Če te ne tepe, ni alkoholik ali gemblar, potem je čisto dovolj dober in vreden, da se potrudiš zanj, zaradi sebe, svojih otrok in njega. Tisto, kar si našla pri drugemu, lahko najdeš tudi pri možu. Na koncu boš ugotovila, da je to res. Upam, da ne bo prepozno. Je pa Marko lepše povedal od mene, se pa strinjam z njim do zadnje pike.
Draga Miranda!
V kakšni drugi čisto možni realnosti bi se primeri podobni vašim razpletli zelo gladko. Vi bi imeli ljubimca na odkrit način, vaš mož bi morda imel ljubico, žena od vašega ljubimca morda ljubimko. Morda bi se kdaj dobili vsi skupaj … No v tem primeru si seveda ljudje ne bi dajali etiket žena, mož, ljubica … ampak bi vsi živeli v eni veliki srečni skupnosti. Vsi bi vzgajali otroke in verjetno bi bila takšna oblika skupnosti dosti boljša od sedanje – kdo bi vedel v resnici.
Ne vem zakaj, ampak nekako se je zgodilo, da je naša družba šla v drugo smer. Bolj v smer omejevanja in nadzora. Vrednota naše družbe naj bi bila tudi zvestoba. To je morda samo beseda na nekem nepisanem ali nenapisanem papirju. Toda, če je dogovor (tudi nenapisan) med partnerjema zvestoba, potem je varanje napačno dejanje (iz stališča partnerja, ki ta dogovor spoštuje). In to pomeni, da je potrebno nekaj v obstoječi zvezi spremeniti (ne nujno ločiti).
Sam ne verjamem, da je potrebno za vsako ceno vztrajati v zvezi samo za voljo otrok, tudi ne verjamem, da lahko vedno ob takšnem vztrajanju najdemo nek višji nauk (nivo). Včasih se zveza enostavno izpoje. To kar čutite je zaljubljenost (ne ljubezen), ampak kdo pa sem jaz, da bi vam preprečeval stik z morda ljubeznijo vašega življenja. Seveda je zelo možno tudi to, da ste v to zaljubljenost padli zaradi odtujenosti z možem (to lahko dolgoročno popravite).
Karkoli boste že naredili, bodo sledile posledice. Če ne boste naredili nič in boste v neskončnost sedeli na obeh stolih vas bo zlomilo in pristali bosta na psihiatriji. Zdi se, da vam je zelo jasno da se boste morali ali za vedno odpovedati ljubimcu ali pa se boste morali ločiti.
Sprejmite odločitev, sprejmite posledice te odločitve in se ne ozirajte več nazaj. Če tega ne zmorete sami, potrebujete pomoč. Spodaj so moji kontaktni podatki.
P.S.
To, da ste zaljubljeni ne pomeni, da ste slaba oseba.