Pozdravljeni,
v danem trenutku sploh ne vem kje pričeti. S partnerjem sva v vezi že celih 28let. Imava dva otroka in kakor v vsaki zvezi so vzponi in padci, ki so v tem trenutku nekako dosegli vrh.
Na pričetku najine veze sem bila precej sramežljiva in nesamozavestna. Popolnoma sem se podredila partnerju in tako preživela kar nekaj neljubih dogodkov (na novoletno noč samo kasete odnese prijatelju pa ga ni bilo nazaj-preživela sem jo sama, kar nekaj časa je iz službe hodil tudi po dve uri kasneje, ko sem enkrat šla pogledat kaj se dogaja je v hladni zimski noči samo klepetal pod zvezdami..) bilo jih je še mnogo… Po poroki so se zadeve nekako umirili, sledila so rojstva otrok, vsake toliko časa so se zopet pojavila dejanja, ko je bil pomemben zgolj on in nihče drug, ostajala sem sama z otrokoma in vse mirno in tiho prenašala. Potem pa se je zgodilo, da se je poškodoval in bil nekaj časa doma in posledično so bili temu primerni prihodki, jaz sem se z vsemi močmi trudila in urejala finančno plat družine tudi z dodatnim delom in ko sem vse uredila je na družinskem kosilu prejel od svojih staršev kuverto z denarjem (nikoli ni povedal koliko je bilo tega denarja). Nikoli ne bom pozabila kako jo je spravil v srčni žep suknjiča s komentarjem, kako jaz nisem zadosti skrbela zanj… Sledil je čas njegovega ukvarjanja s samim seboj, ves denar je zapravil zase, še bolj boleče pa je bilo, da ni v danem trenutku pomislil na svoja otroka in kaj delil z njima. Še bolj sem se zaprla vase in z hudo bolečino preživljala čas. Po hudih mesecih, pa sem ugotovila, da uničujem samo sebe in da je zadnji čas, da nekaj ukrenem. Začela sem “delati na sebi”, samozavesti… Rezultat je bil ta, da sem srečala nekaj novih ljudi in spoznala, da sem lahko močna, da zmorem marsikaj sama in da sem nenazadnje še vedno zanimiva za nasprotni spol…
V zadnjem času so se ponovno pojavili sumljivi dogodki pri partnerju, skrivanje telefona, zakodiran telefon, telefon brez zvonenja… Ko sem se želela pogovorit je vse zadeve zanikal. No potem pa sem prejela še sama sporočilo od neznane osebe, kako ga tiranizaram, kako si želi biti drugje ipd. Ko sem partnerju to posredovala so se pričele vse mogoče obtožbe na moj račun, od tega da to počnem jaz ipd. Takrat je povedal da prejema poleg sporočil tudi el.sporočila, za katera misli da jih pišem jaz. Sedaj se ponovno sprašujem, zakaj se ob pogovoru ni želel o tem pogovarjat, kljub temu, da sem mu skoraj z gotovostjo trdila, da se nekaj dogaja glede na njegovo obnašanje. Zakaj je vse zanikal, če ni nič ipd. Ali lahko ljudje v situaciji, ko smo “nedolžni” svoj zagovor gradimo na nepriznavanju dogajanja, obtoževanju drugih ipd.
Zadeva je prišla tako daleč, da sem zaradi obtožb želela sredi noči oditi, vendar mi je preprečil. Sedaj pa enostavno več ne vem kaj storit… Sem popolnoma uničena… Se je v danem trenutku še vredno pogovorit in gradit odnos znova?

Lepo pozdravljeni,

vrtite se v začaranem krogu in ne najdete pravega izhoda. Ko že mislite, da ste nekaj naredili na svoji samozavesti, pristanete spet tam, kjer ste bili na začetku. S partnerjem se ves čas vrtita v istem krogu obtoževanj, kritike, jeze in zamere. Oba čutita, da se vama dogaja krivica, to čutenje pa med vama povzroča ogromne razdalje. Nobeden od vaju pa ni pripravljen pristopiti do drugega na drugačen način. Vsak čuti in vidi le sebe in to na zelo boleč način.

Občutek, da vam partner dela krivico je včasih tako močan, da bi se najraje odselili. Težava med vama pa se pojavlja predvsem zato, ker ne zmoreta in ne znata komunicirati na drugačen način. Vi pričakujete od njega, da bo potiho razumel, zato počnete vse, kot pišete, da mu pomagate in uredite težave, ki jih ima. Na koncu pa on pospravi denar, ki ga je dobil od staršev in se za vas in otroke sploh ne zmeni. Vi pa ponovno tiho vse prenesete, zaprete se vase in živite v bolečini, ki postaja neznosna.

Predvsem vi boste morali najti način, da splezate iz svoje vzorca, v katerem po tiho trpite, ker vam ljudje “delajo” krivico. Res se vam dogaja krivica, vendar predvsem za to, ker vi to dovolite. Globoko v sebi iščete s tem vedenjem s partnerjem stik.

Iščete način, da bi vas partner opazil, imel rad, pri tem pa pozabite, da ste predvsem vi tisti, ki morate imeti radi sebe. Najti zdravo mejo bližine in samostojnosti ni preprosto. Oba s partnerjem se morata odločiti, da si želita drugačen odnos, kjer je varnost in toplina, kjer se počutita doma. V tem trenutku sta oba zelo ranljiva in se bojita bližine, kajti bližina za vaju pomeni, da sta odprta na bolečino, na prizadetost. Obstaja pa drugačna odprtost, to je odprtost na bližino, na ljubezen, kjer te ni več strah, da boš prizadet in izkoriščen, saj globoko v sebi veš, da je najbolj boleča izkoriščenost tista, ki si jo sam dovoliš in si zanjo dojemljiv. Nihče na svetu nas bolj ne zlorablja, kot se zlorabljamo sami, ker se preprosto ne znamo imeti dovolj radi. Ko se imaš dovolj rad, si nekaterih stvari v življenju preprosto več ne dovoliš. Konec je z njimi, to nisi več ti. Ko boste to začutili v sebi, se vam bodo odprla nova vrat v življenju, vse staro pa bo začelo odhajat samo od sebe.

Naučite se izraziti svoje potrebe, svoje zahteve, svoja pričakovanja, pa tudi svoja hrepenenja in želje. Dovolite si biti vi, to je največje darilo, ki si ga lahko daste.

Vse dobro vam želim in srečno.