Imam vprašanje.
Sliši se, da npr. očetje začnejo zlorabljati svoje punčke pri tudi pri 5 letih (kar na kozlanje mi gre!). Zanima me, kako to, da mama ne opazi tega?? Ali pri tem ne prihaja tudi do poškodb spolnih organov otroka? Meni je to nelogično. Mogoče bolje: kateri so znaki, ki lahko nakazujejo na spolno zlorabo otroka?

Mit o neznancih, ki na šolskih dvoriščih in skriti v grmovje prežijo na naše otroke počasi pada. Nadomešča ga veliko bolj grozljivo dejstvo, da se velika večina spolnih zlorab otrok žal zgodi tam, kjer bi moral biti otrok najbolj varen – to je v objemu domačega doma.

Tudi sama sem prepričana, da so to stvari, ki ne morejo ostate skrite, vendar moramo vedeti, da spolna zloraba pomeni tudi božanje po spolovilu ali drgnjenje moškega ob otroško telo, pa še kakšna nagnusna stvar, ki na otroku ne pusti fizičnih sledi, so pa seveda psihične rane toliko globlje. Kako bi mama lahko to opazila? Zagotovo po spremenjenem otrokovem vedenju (agresivnost), otrok lahko začne ponovno močit posteljo, uporabljat besede, ki niso običajne za otrokovo starost (npr. za opis spolnih organov), ali se pretirano zapre vase,… Zagotovo gre za vrsto faktorjev, ki kažejo na to, da se z otrokom nekaj dogaja.

Eno je, da mama ne opazi sprememb, druga pa je, da včasih mame tega ne želijo videti (ker bi tako izgubile partnerja, morale bi vplesti policijo, center za socialno delo, sodišče, se soočiti z odzivom okolice,…), da se v njeni družini dogaja nekaj tako nesprejemljivega.

In takrat ko otrok doživi, da mu mama ne verjame, je v bistvu zlorabljen drugič.

Čao

Kako da mame neopazijo? Ja zato, ker nevedo, ker možje tega nepovejo. Otrok pa tudi ne. mogoče zaradi straha, srama, ali preprosto so še premladi in ne vedo da je to zlorabljanje. Čeprav je mogoče na začetku vse samo igra.

Znakov ni, ker taka stvar da se pokaže oz. dokaže da je otrok zlorabljen, je zelo dolgotrajen proces. Ker v večino primerih se vse začne z igricami, očetje točno vedo kaj delajo, sam problem je ker otrok neve. Storilci vse skupaj lepo načrtujejo, počasi zlorabljajo, žrtev si pridobijo na svojo stran. tako jih zmanipolirajo da na kkoncu ko se vse razskrije, se počuti žrtev, ko da je ona pričela s tem. Storilci vse obrnejo na njih, vedno majo izgovore, da je ona začela, da je ona prva vprašala kaj je to, kaj je ono.
Nekatere žrtve so prestrašene in nočejo povedti kaj je bilo, zato ker so jim grozili, jih pretepali. Mogoče celo rekli da jih mamica več nebo hotela meti.
Storilci s svojimi zgodbicami, svoje žrtve naredijo žalostne oz. jih prepričajo da lahko sam njim zaupajo, da jih nihče drug nima rad, da jim sam oni stojijo obstrani. To jim govorijo vsak dan, tako da otrok resno začne verjeti da je samo on pravi prijatelj.

Za take stvari ni znakov, ker govori da so se laže.
Ker nikoli ne moremo imeti 10 pravil in reči ta otrok je bil zlorabljen.

Lahko samo opazimo spremebe na otrocih. to so:

sprememba v obnašanju
zaprejo se v sebe
odtujijo se
bolj so ranljivi
strah pred igrami z otroci
nezaupljivi

Če kdaj opazite bilo kakšno spremembo in imate dokaze da je otrok zlorabljen, takoj prijavite na ustrezno organizacijo.

Točno to kar je opisal Danijel,se je dogajalo meni.
Starši niso vedeli nikoli,šele kasneje sem jim povedala(pred 4 leti).

Seveda niso verjeli oz.niso hoteli verjeti,da je to naredila soeba,ki jim je veliko pomenila,je bila dobričina itd.Pa vendar to se je zgodilo,in nobene potrebe nisem imela da bi se kaj takega zmislila.

OTROK SE STVARI NE BO ZMIŠLJEVAL,pa četudi je stvar potlačil globoko v podzavest(tako kot sem jaz).Tudi po tolikih letih,ko se spomniš in obujaš boleče travme,so travme otroka,zopet občutiš tesnobo,strah … Ker na nek način za vedno v tebi ostane ranjena otroška duša.Ta se ne pozdravi nikoli,vendar če imaš voljo,da želiš to preboleti/ premleti in jo pustiti za sabo,SE SPLAČA ves trud,ki ga vložimo v ta proces.

Tudi za nas na koncu tunela posije sonček,lepo življenje kljub zlorabi.Ravno zaradi te izkušnje,smo povečini to dobri ljudje,iskreni, z nas veje dobrota.
Za vsako bolezen raste rožica,tudi za nas je rešitev bremena,ki ga mnogi imamo 20 in več let,le vedeti moramo zanj.

Zato je prav,da se o tem govori na GLAS in ne zatiskamo več oči pred resnico.

Skupaj smo močnejši!