Za nama sta dva meseca nemogoče situacije – tako rekoč brez prave komunikacije, karkoli sva se začela pogovarjati, se je konćalo s prepireom, obdolževanji, obtoževanjem, z določanjem izključnega krivca za vse (kar naj bi bila jaz)… kričanja, jokanja, moledovanja… popolnega hladu, odpovedi vsakršnemu fizičnemu kontaktu iz njegove strani…
Razlogi: preveč, da bi jih vse naštela. Glavni povod za nastalo situacijo je obtožba, da ga pri seksu vedno zavračam – da se trudi le on …
Res sem ga večkrat zavrnila, ker mi ni bilo do tega. Naporno delo v službi, skrb za veliko družino z malimi otroci, gradnja hiše so v grobem razlogi za mojo nepotrebo po seksu. Ob tem sem imela občutek, da se mi fizično približa le takrat, ko želi seks in podzavestno me ja že takrat vse minilo…
… po dveh skorajda neznosnih mesecih, v katerih je trpela cela družina, sva začela plezati na zeleno vejo…in preživela en dober teden tako, da je dobilo življenje spet pravo podobo…
…do včeraj…
trenutek razigranosti, otroci so spali, in bogvezakaj sem si drznila dregniti v stvari, za katere vem, da mu niso pogodu…sicer naj bi bilo vse skupaj le šala, sploh ne zlonamerna – vendar vzel jo je kot tako . zlonamerno.
Sledil je hlad in danes ponovno očitanje stvari, za katere niti ne vem, da bi jih zagrešila… in stvari, za katere vem, da sem jih zagrešila, pa se meni res ne zdijo vredne prepira. Očitk, da ga ne poslušam, da ga ignoriram, da ga sploh ne upoštevam, da ne bo nič več rekel, da bo boljše, če jutri umre… kričanje, preklinjanje, otroci prisotni………
Ponovno moje solze,ki sem jih skušala skriti pred otroci, obup in strah pred najhujšim – pred tem, da bi res naredil samomor…
če predlagam obisk terapevta, vse skupaj le prilije olja na ogenj. Če pravim, da ga bom pač obiskala sama, ker se ne znajdem več, bi pa rada normalno živela, mi očita, da bom itak spet zapravljala denar……
Vseh dejstev in okoliščin je preveč, da bi jih tu pisala. Razčiščeno pa imam kar nekaj osnovnih pojmov: da ga imam rada in da se bom borila za njegovo ljubezen in naklonjenost. Da imava čudovite otroke, za katere se morava potruditi in jim čim prej ustvariti miren dom, kjer se bodo počutili varne, željene in ljubljene.

Spoštovana »lončnica«,

v vas se je nakopičilo ogromno enih občutij, ki so posledica vašega odnosa z možem. Pravite, da se dva meseca z možem nista normalno pogovarjala oziroma da je bila vajina komunikacija nemogoča. Med vama so bili prisotni stalni prepiri, obtoževanja in iskanje krivca. Ob vsem tem so se v vas prebujali občutki nemoči, brezupa, žalosti, strahu, jeze in groze. Ujeta sta bila v začarani krog nenehnih konfliktov, kateremu ni bilo videti konca. Pri tem je trpela cela družina, še posebno majhni otroci. Ko se je ravno zdelo, da sta »prišla na zeleno vejo«, pa je prišlo do ponovnega očitanja s strani vašega moža. Očital vam je, da ga ne poslušate, da ga ignorirate, da ga ne upoštevate, omenil je celo, da bi bilo boljše, če ga ne bi bilo (kar je izsiljevanje). Glavni razlog za to situacijo naj bi bilo vaše zavračanje spolnih odnosov z njim.

Temelj vsakega zdravega zakonskega odnosa je spoštovanje. To pomeni, da ima vsak človek pravico, da se počuti nemočnega, žalostnega, jeznega, obupanega, prestrašenega. Tako imate tudi vi (in prav tako vaš mož) pravico, da čutite, razmišljate in doživljate po svoje in da o tem spregovorite z možem in ste v tem tudi slišani. Vaš mož preko spolnosti išče stik z vami, takrat se z vami počuti povezanega in je užaljen, kadar ga zavrnete. Vendar pa imate vso pravico, da ga zavrnete, kadar ste utrujeni ali si enostavno ne želite stika z njim. Naporno delo v službi, skrb za majhne otroke in gradnja hiše so zagotovo razlogi, zaradi katerih si bolj kot same spolnosti želite moževe pozornosti, objema, bližine, topline in podpore.

Za začetek vam svetujem, da konfliktov, ki se tičejo vajinega zakonskega življenja, ne razčiščujeta v prisotnosti otrok. Če se zakonca prepirata, se vsa ta negativna čutenja prenašajo na njune otroke, ki pa niso nič krivi. Vendar pa je v vašem primeru čutiti upanje za vaš odnos z možem, saj imate moža radi in ste se pripravljeni boriti za njegovo ljubezen. Z možem se bosta morala iskreno in odkrito pogovoriti. Morali boste ustvariti varen prostor, v katerem bo prisotno zaupanje in kjer se bo lahko govorilo o neprijetnih občutjih. Priznajte možu, da ga imate radi. Povejte mu, koliko vam pomenijo vajini otroci in da ste se pripravljeni truditi za vajin zakon. Hkrati pa mu dajte jasno vedeti, da odnos, kakršen je trenutno, za vas ni sprejemljiv, še posebej, ko pogledate otroke. Če čutite, da v tem trenutku potrebujete pomoč terapevta, pa četudi za začetek greste sami, potem temu občutku sledite. Obisk terapevta ni metanje denarja stran, ampak je naložba za vajin odnos in tudi podpora za vas. Hkrati pa dajte tudi možu prostor, da vam pove svojo stisko, ki se trenutno najbolj izraža preko spolnosti. Ti njegovi občutki nerazumljenosti, zavrženosti, ignoriranja in nevrednosti niso samo od tu, ampak imajo globlje korenine, ki jih bosta morala skupaj raziskati. Pri tem ga poskusite razumeti in se vživeti v njegovo stisko. Razčiščevanje bolečih vsebin je dolgotrajen proces, vendar pa je tam, kjer sta ljubezen in pripravljenost za sodelovanje, marsikaj mogoče rešiti.

Želim vama veliko sreče!

Urška Bavdek, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309

Hvala za odgovor – res sem ga željno pričakovala.
Vaš odgovor je v bistvu precej potrdil moje razmišljanje o naju. To, da ga imam rada, sem možu priznala že v obdobju tistih dveh mesecev … V bistvu pa sploh ne vem, kako naj pričnem in nadaljujem pogovor, da se ne bo čutil spet kot “tarča napada”, da ne bo mislil, da vse to delam, ker ga “zajebavam” . Tako namreč vidim, da jemlje vsak trud za normalen in odkrit pogovor.Pravzaprav se sprašujem, ali je še kakšna stvar, ob kateri mi ne bi dajal občutka, da sem spet kaj zakrivila, zamočila, zakuhala,… naj bodo to hlače, ki se niso posušile, kruh, ki je splesnel, skorajda prazen kozarec majoneze v hladilniku, …

Pozdravljeni,

prav je, da ste možu povedali, da ga imate radi in da vam veliko pomeni. Vsako takšno priznanje dobro vpliva na povezanost med partnerjema. Vendar pa se vaš mož očitno ne zaveda, koliko se trudite za vajin odnos. Zaradi tega se vsakič, ko pričnete odkrit pogovor, počuti kot »tarča napada«, ne vidi pa, da mislite resno. Povsem normalno je, da ste ob tem prizadeti, jezni, užaljeni in žalostni. Vsak vaš trud je tako rekoč zavrnjen z moževe strani, vi pa se še naprej trudite za vaju in vajin zakon. Pri vsem tem se v vas prebuja tudi strah. To, da se vaš mož v pogovoru z vami počuti slabo in se v njem vzbudi jeza, ni vaša krivda. Za vse te občutke je odgovoren izključno vaš mož. Njegova odgovornost je, kako odreagira na vaš pogovor, na vaše besede in dejanja. Vi niste nič kriva, če so njegove reakcije pretirane in se mož počuti užaljenega. Pomembno je, da se z njim res iskreno in odkrito pogovarjate. S tem pa vi prevzamete odgovornost za svoje počutje.

Poskusite se z njim pogovarjati sočutno, povejte mu, da vas moti in jezi, če vse vaše napore dojema kot napadanje nase. Pri tem govorite izključno o sebi in o svojem doživljanju v »jaz stavkih«. Ko vam na primer mož reče, da ste vi krivi, ker hlače še niso suhe, mu odgovorite nekaj v stilu: »Ko mi ti to rečeš, se počutim zelo ponižano in osramočeno, jezna sem, ker se mi zdi, da skušaš odgovornost preložiti name. Želim, da se to neha.« Povejte mu po resnici, kaj takrat čutite oz. kaj se takrat v vas prebudi in pri tem vztrajajte. Ponovno mu povejte, da ga imate radi in koliko vam pomenijo vajini otroci. Vprašajte ga po njegovi stiski, naj se vam zaupa: kaj čuti ob vas, kako doživlja vajin odnos, koliko mu pomenijo vajini otroci, kaj ga moti, kaj si želi. Predvsem se mi zdi pomembno, da mu daste varen čustveni prostor, v katerem vam bo lahko iskreno razkril svoje želje in potrebe. Do takrat pa zaupajte vase, da zmorete in verjemite, da si zaslužite drugačen odnos.

Želim vama veliko uspeha!

Urška Bavdek, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309

Kakšna dva tedna nazaj sem v Knjigarni ValeNovak v CityParku v Lj prebirala eno knjigo, ki je obravnavala podobno vsebino kot jo opisuješ ti. (Naslov: Stop spoiling that man!) Glavna teza je bila, da nekateri ljudje natrosijo elemente svoje občutlivosti vsenaokrog sebe (v knjigi jih imenujejo jajčne lupine) s čimer dosežejo, da nič hudega sluteči partner prej ali slej potepta kakšno občutljivo točko, zaradi česar je občutljivec užaljen, zahteva opravičevanja, kuha mulo… in spravlja partnerja v negotovost, s tem pa pridobi kontrolo nad situacijo in celotno vezo. Opisovali so tudi ravnanje s takim občutljivcem, vendar priznam, da nisem brala naprej, ker sem se samo zahvalila usodi (ali pa svoji srečni roki) da nimam opravka s takim primerkom partnerja.
Vsekakor ti srčno želim, da najdeš pravi način da spraviš partnerja k sebi, saj si zagotovo zaslužiš partnerja, ki te spoštuje ne pa manipulanta, ki se igra s tabo in uporablja proti tebi najvrednejše, kar mu daješ: tvojo ljubezen!

Pravzaprav me ne obtoži direktno, da hlače niso suhe. Ne reče “ti si kriva za to in ono”. Enostavno se vsaja v stilu: “Spet sem brez hlač…mater, spet prazen kozarec v hladilniku…spet ni nič za jest, kako more bit plesniv kruh v škatli…” Vse v zelo razburjenem in jeznem tonu. In če potem odvrnem, da nisem kriva za te zadeve, največkrat zadirčno odvrne: saj nisem reku, da si ti kriva… al pa gundra še naprej in se drži grdo do konca dneva, al pa še par dni… Zadnjič sem opazila, da mu srednji otrok na svojih risbcah vedno nariše za usta ravno črto, med tem, ko imamo ostali usta obrnjena v nasmeh.
Z otroci se je včasih tudi precej več ukvarjal, jim pomagal pri kopanju, umivanju zob (seveda so sedaj bolj samostojni, ker so pač večji)… Ah, veliko je tega. Vidim pa, kako vsak od otrok vzcveti, če se mu posveti in da smo vsi mnogo bolj srečni, če se kdaj smeji, če je dobre voje …

Vidiš, lončnica, to je problem. Sam sem v situaciji, ki je zelo podobna tisti, v kateri se trenutno nahajata z možem. Vzporednic med tvojimi razlogi in razlogi moje partnerke se ne da enačiti. Vendar pa bistvo težave, ki tako močno vpliva na medsebojni odnos ostaja. In to je “ne-želja” partnerke po ljubljenju. Oh, pa saj mi je že neštetokrat razložila zakaj je tako. In njene razloge lahko razumsko čisto zavestno sprejemam in jih spoštujem. Težava pa seveda nastopi zvečer. Ko se iz razumskega bitja spremenim v čustveno. Takrat pamet ne pomaga kaj dosti. In potem ravnam podobno (no ja, malo mileje pa le) kot tvoj mož. Pamet mi govori, da je takšno obnašanje skrajno neprimerno in boleče za partnerko. Vendar moj čustveni del enostavno prevlada, pa naj se še tako trudim. In potem vlečem tisto svojo užaljenost za seboj in ne meni in ne partnerki zaradi tega ni prav lepo. Čeprav moram povedati, da se na vseh področjih zelo lepo ujemava in drugih težav nimava. Zato ti predlagam, da možička malo pocrkljaš tudi po čustveni plati. Kajti tudi to potrebujemo, pa čeprav neradi priznamo. Hec je namreč v tem, da se nemogoče obnašam kljub temu, da se imava vzajemno rada in dobro delujeva na mnogih področjih. Ampak….
V nasprotju z zelo razširjenim mnenjem (vsaj med ženskami), da želimo moški le sex, se meni zastran ljubljenja to mnenje ne zdi točno. Ljubimo se zato, da se še na en tak lep način lahko približamo osebi, ki jo imamo radi. Zato se mi zdi zelo nenavadno, da lahko punce sicer jokate ob kakšnem žalostnem filmu, pokažete svoja čustva ob trpljenju ki ga videvate okoli sebe, ne zmorete pa se vživeti v partnerja. In ta, verjemi mi, pri tem zelo trpi, pa naj se to še tako čudno sliši. Ta vrasta “trpljenja” je skupek fizičnega in čustvenega. In prevlada nad vsem razumsko sprejetim, že dogovorjenim in tako naprej. In dostikrat traja do jutra. Zoprno za znoret. Ležati v postelji z nekom, ki ga ljubiš. Pa se ga ne smeš dotaknit, ne smeš ga božat (ker vse to menda pelje v sex), ne smeš nič. In ker to zavestno zadrževanje, kot sem že rekel, dostikrat traja do jutra, se v tem času razmišljanja pode v vse mogoče smeri. In si zjutraj močno utrujen in slabe volje zaradi tega… in seveda tudi neprespanosti gre pripisati en del.
Moška in ženska duša sta si zelo različni. In vsak po svoje razumemo določene stvari. Vendar trdim tu in sedaj, da sta ljubljenje in sex popolnoma različni kategoriji. Odtegnitev zgolj fizične zadovoljitve se mi zdi zgolj malenkost. V končni fazi s to težavo lahko zlahka opravim sam. Odtujitev čustvenega dela odnosa pa je (no ja, vsaj meni) tisto, kar me bo mogoče celo požrlo. In tu si enostavno ne zmorem pomagati.
Verjemi mi, da se zelo in zelo trudim. Pogovarjava se, sklepava kompromise in tako naprej. Ampak kam naju bo to pripeljalo, pa si ne znam in nočem niti predstavljati. En tak začaran krog je tole. Partnerju želiš biti zvest, imaš ga rad, ne predstavljaš si življenja brez njega….Ampak koliko časa mora preteči, da se začneš ozirati za drugim? Samo tako…malo..zaradi ljubljenja, ki ga potrebuješ. Kot človek, kot tudi sexualno bitje. In potem nastane cela “štala”. Kako potem, ko stvar pride na dan, partnerju razložiti, da ga imaš še vedno rad. Da pa dotike in ljubkovanja enostavno potrebuješ kot del lastnega preživetja. Kaj je to potemtakem..varanje..ali ne?. Menda je, ampak olajševalne okoliščine….?
Seveda je zoprno to, da se zna zgoditi, da v trenutku neprisebnosti partnerja zaradi tega tudi zapustiš. In je “štala” še večja.
Neujemanje v spolnosti se za moškega vleče 24 ur na dan. Verjetno pa za žensko, ki je v odnos “prisiljena”, tudi. In zato se tudi sam sprašujem, kje je rešitev nastale situacije, ki je precej pogosta. V vsakem primeru je eden od partnerjev prizadet. In če mora to prizadetost držati v sebi in je ne pokazati, (čemur rečete užaljenost..pa to ni to) je stvar še veliko hujša, kot se zdi. In čeprav razloge za “ne” svojega partnerja spoštujemo, stvar še vedno ostaja enaka.
Kaj naj ti še rečem? Želim ti, da bosta z možem zmogla toliko medsebojnega spoštovanja, da se vama stvari nekako uredijo in postanejo znosnejše za oba. Tvojega moža ne poznam. Zato sem ti opisal ne moj osebni pogled na problem. Ker se nas je verjetno še veliko znašlo v podobnem “zosu”. Iz katerega kobacajoč se, iščemo izhod. Vendar ne izhod v smislu odhoda, temveč v smislu prijaznega zbližanja, razumevanja težav drug drugega in nadaljevanja življenja s človekom, partnerjem in ljubljenim bitjem, ki ga imamo radi in ga spoštujemo.
Pot je verjetno dolga. Ampak pametnejše alternative, kot sta pogovor in potruditi se medsebojno razumeti, enostavno ali nočem ali pa ne želim ne videti in ne sprejeti.
Veliko sreče ti želim.
Gorazd.