PBX

Napisali ste “Zakaj vrtati po sebi, zakaj tako čutim?”. Zato, ker boste še naprej čutili povsem enako, morda samo ob drugih ljudeh in boste imeli tudi povsem enake težave. Cilj ne bi smel biti rešitev odnosa, ampak “rešitev” sebe iz objema problematično naučenega upravljanja s čutenji. In to nima prav dosti zveze s tem, ali sta dva za skupaj ali ne. Se z vami zlahka strinjam, da je morda v konkretnem primeru prav, da gresta narazen. Ampak če bosta že šla narazen, s tem nobeden ne bo rešil nobene svoje težave. Si bosta pa morda dala priložnost, da jih rešujeta s kom drugim.

Lep pozdrav

Oprostite g. Gašperlin, če bi rada malo podebatirala z vami. Napisali ste “zato ker boste še naprej čutili povsem enako pri drugih ljudeh”. Ne čutim enako. Počutim se dobesedno osvobojena, ker sedanji partner komunicira. Prejšnji ni komuniciral niti osnovnih stvari. Vse sem morala dobesedno izvleči iz njega. In to z največjo muko. Včasih mojega komentarja ali vprašanja sploh ni slišal. Za sedanjega moram reči, da čutim, da je prisoten. Prejšnji je bil odsoten ob meni. Problem je bil v nekomunikaciji, ne pa v tem, da jaz tako čutim. Nisem tip, ki bi morala imeti zadnjo besedo in ki bi moja beseda morala nekaj veljati. Toda ne morem pa govoriti v veter. Moje besede niso imele niti odmeva, niti slišane niso bile. Glavno besedo je imela TV in časopis. In kako naj rešujem življenjska vprašanja in govorim o svojih občutjih? KOMU ŽE?

Saj zato pa imamo ta forum, da stvari predebatiramo. Naj samo še enkrat poudarim, da ne gre za to, ali ste prav naredili z zamenjavo partnerjev. Mogoče ob tem partnerju ne čutite tako intenzivno “enakih” čutenj, ker zaenkrat še ne počne nič takega, da bi vam jih zbudil. V tej konkretni zadevi (pripravljenost za komuniciranje) je pač drugačen od prejšnjega. Z zamenjavo partnerja ste zamenjali predvsem okolje oziroma odnos. Če se ob tem niste nič spremenili, boste v enaki situaciji čutili in odreagirali popolnoma enako. O tem sem vam pisal v prejšnjem odgovoru. Zaradi “boljšega” partnerja oziroma boljšega odnosa je to dejstvo morda trenutno še skrito, ampak se bo slej ko prej pokazalo. S partnerjem bosta skupaj še dolga leta in v nedogled se ne bosta mogla izogibati situacijam, da se v vas ne bi prebudila enaka čustva. Poleg tega niste v odnosu samo s partnerjem ampak drugimi ljudmi. Tudi ti odnosi so pomembni, tudi v njih doživljate razne stiske in preizkušnje. Tudi v teh se boste morali nekako znajti, kar pomeni, da se boste morali znajti s čustvi, ki jih v teh odnosih doživljate. Ta so pa spet enaka, morda samo manj intenzivna, ker so tudi ti odnosi manj intenzivni.

Če poenostavim, ste bili v odnosu s prejšnjim partnerjem postavljeni pred dve “nalogi”. Prva je, da sebi date trdnost in priznanje, da si zaslužite moškega, ki se bo pripravljen z vami pogovarjati. Druga “naloga” pa je bila, da se “naučite” manj eksplozivno čutiti zavrnitev in na bolj funkcionalen način znati umiriti svoja čutenja in predvsem sprejeti ODGOVORNOST zanja. Prvo “nalogo” ste očitno opravili in zapustili partnerja. Vprašanje je, koliko ste opravili drugo. Če je niste (?), vas ta naloga še čaka. Tudi s tem in ob tem partnerju. Morda bo samo tema oziroma zaplet drugačen.

Upam, da sem napisal dovolj razumljivo. Če pa ne, pa se ponovno oglasite in bova še malo podebatirala.

Lep pozdrav

Moj odnos je solidno šibal skoraj 22 let, potem pa se je zalomilo in pri
obeh so prišle na dan travme iz otroštva(krivda, sram, občutek neupoštavanja, meje, žalost…) in še mnogo, kar sva – oba – mislila da sva že davno pošlihtala. Pristala sva tako na tleh in nebogljena v kaotičnih čustvih, da se nisva znala pobrat. Šele s pomočjo terapije se je začel proces ven iz začaranega kroga.

Taka je moja izkušnja. Ta čutenja, ki jih g. Gašperlin opisuje, so zelo subtilna, včasih jih je težko prepoznati, čeprav so močno prisotna. Tudi povezava teh čustev z otroštvom je nenavadna, pa vendar resnična.Terapija, ki je hudičevo težko, trdo in naporno delo, odpira nova vrata v življenju in istočasno (lahko)odkriva novo ljubezen med partnerjema.Lahko pa tudi spoznanje da sta dva na povsem drugačnih bregovih. Midva sva še skupaj, ni lahko, ampak bolj razumeva stvari in sva si v oporo.

Pozdrav vsem na forumu.

Tud jaz se že kar nekaj let trudim, za pristno komunikacijo oz.- pravzaprav že celo življenje in neglede na iskren trud (vsaj sama tako mislim) sem/sva še vedno na istem oz. še slabšem kot sva bila prva leta. Ker sva z leti pridelala ogromno…(skoraj) neprebavljivega. Tako da sva sedaj vsak na svojem bregu oz. odsotna (jaz v svojem svetu s fantaziranjem-odklaplanjem, on v svojem svetu-velikokrat alkoholiziran).
Ped časom sem sama hodila na terapijo, vendar glede na to kako zelo TA odnos vpliva name, nimam občutka, da mi je res kaj pomagalo. Še slabo vest sem imela, ker sem govorila o njem “zahrbno”.
On se terapije izogiba, sicer obljubi,da bo šel, tik pred zdajci pa “pobegne” (običajno znori,da kva ga jeb…s tako postranskimi, bedastimi, žensko-kurastimi, … zadevami). In to je to.
Saj niti ni moj namen, da bi ga obtoževala.
Dve leti že praktično ni nobene spolnosti med nama, kar sem “odredila” jaz, ker pač nebom njegov rehabilitacijski center kamor se bo fitriral. Tudi prej-ko je še bila-kar je bila (spolnost) ni bila vredna omembe.
Jasno čutim, da ga je strah. Tudi mene je. Že sama misel, kam to pelje z avtomatskim odgovoro, da nikamor, v otopijo- brezperspektivnost- ubija. Obenem pa se mi porajaja zelo jasen občutek, da sploh nič več nič nočem od njega. In to me še bolj ubija, lahko rečem, da me navdaja s strahom, obupom in tudi veliko slabe vesti.Ker on kljub temu še vedno trdi, da me ima zelo rad in da me ljubi itd. kaj je pol narobe? A, te besede niso dovolj? Kaj manjka?
Mislim, da ravno pristna komunikacija, ki ni v perečih momentih nesramna, ki ne naleti na ovire pogojen s strahom pred sramoto, ponižanjem, odbojem… in da je ves čas oz. kadar je potrebno pogojena s sočutjem… Zase “mislim” da sem to sposobna, vednar žal samo mislim tako, očitno pa nisem. V teh letih sem to poskušala neštetokrat, vendar ni obrodilo nobenih pozitivnih sadov. Kje mi zmanjka? Kje sfalim?
Običajno mi takoj mine vsa volja, ko začutim, da se me ne posluša zares ali se me spodbija ali se konča s burnim odzivom, kričanjem, obtoževanjem, manipulacijo. In “pristna komunikacija” splava po vodi…
Da bom bolj konkretna: Pred nedavnim, sem mu rekla, da tak odnos kot ga imava ne pelje nikamor, da sem prepričana, da sva oba enako kriva, čeprav jaz mislim, da je glavni krivec on, on pa povsej verjetnosti misli, da sem jaz in da jaz vidim edino rešitev v tem, da “vpleteva” v najino zgodbo (kot že mnogokrat prej) še tretjo osebno (oz. terapevta). Obenem sem mu povedala, da v takem partnerskem odnosu ne bom čakala starosti in da sem pripravljena tudi končati-za potrditev slednjega semu mu “navrgla” še par dejstev, da sem do sedaj (že od rojstva) dovolj dolgo slabo živela. Vendar je vse skupaj kot sem sama dojela za oba pomenilo samo trenutni filter pred ponorom…On je sicer neki potem obljubil da naslednjič bo pa res še z mano k terapevtu. Tu pa se mi porodi novo vprašanje. Če sem čisto poštena ali si to sploh želim? kaj vse bo prišlo na dan? Kako bo to prenesel? Kako bom jaz prenesla? Zakaj imam občutek,da ga moram ščititi in varovati pred “grdim svetom”, ga podpirati v alkoholu (čeprav navidezno protestiram).
Vse skupaj je ena sama zaslepljenost, bežanje in laž obeh. Samo dva strahopetca sva, in logično, da sva skupaj.
Jezna sem nase, ker se ga bojim prizadeti, ker se bojim, njegovih izpadov-jeze, kričanja, obtoževanja, manipuliranja. Strah me je tudi kaj bo z mano brez njega?!

Hvala in LP

ssa

Sicer niste napisali konkretnih vprašanj, a bi vam vseeno napisal, da dokler se ne boste vsaj malo znebili tega strahu “kaj bo z mano brez njega”, se ne boste mogli zase pametno odločati. Od kod ta strah in kako se z njim spoprijeti – odgovore na ta vprašanja boste morda dobili na terapiji. Dokler je partner v objemu alkohola, sploh ni v odnosu. Vajin odnos je zato bolj ali manj fikcija, obenem pa sta zelo povezana. Res je, da sta na nek način za skupaj, saj je obeh tako zelo strah odnosa, da naredita praktično vse, da do njega ne pride. Ampak hrepenenja in želja, ki so v vas, ne boste zatrli. Vedno bolj bodo želeli na plan. Vaš mož jih uspava z alkoholom, ne vem, kaj uporabljate vi. Pa nobenemu od vaju ne bo uspelo. Želja ne bosta ubila, lahko pa počasi ubijata sebe.

Zelo lahko vas razumem, da vas je (vsega?) strah. Toda enkrat se boste morali odločiti in se spopasti s temi strahovi. S partnerjem (skupaj ali vsak zase) sta nujno potrebna pomoči. Če in kdaj jo bosta poiskala, je vajina odločitev. Vendar prej ko jo bosta, prej si bosta dala možnost, da bo kdaj drugače.

Lepo vas pozdravljam

Tudi sama semimela podobno izkušnjo, a s to razliko, da je bil partner pripravljen na partnersko terapijo, ki pa je v bistvu navrgla, da se jaz vse prevč trudim za odnos, medtem ko se on šlepa… Strah pred tem, kaj vse bo prišlo na dan, je brezpredmeten – za tistega, ki igra fair play, je to lahko kvečjemu olajšanje in omogoči, da vsaj en partner najde pot k sebi in k resnici o odnosu. Odpade mamipulianje za krinko nerazčiščenih konfliktov in slab zgled za otroke, če jih imaš.
Zaradi terapije se je tako moj partner za vedno odrekel alkoholu, a je na žalost potreboval ( in še potrebuje) različne nadomestke. Ne on ne jaz ne živiva več v iluziji in ko reče, da me ima rad, si jaz to prevedem, da me potrebuje, tako kot potrebuje otrok mamo. Tako tudi spolnost ne more biti tisto, kar naj bi bila spolnost v zdravem odnosu, a na žalost sem sama to prepozno spoznala, da bi se poskupala uresničiti v partnerstvu z drugim moškim. Ko se je on vključil v terapijo brez mene, je le-ta kvečjemu pripomogla, da je zapadel v druge zasvojenosti, ki jih prej ni bilo ( virtualna pornografija, iskanje internetnih stikov, kajenje, prikrivanje), meni pa je s terapevtovimi besedami sporočal, da “se ne potrudim” dovolj. Ko sem zaradi tega odnos želela prekiniti, je on prekinil terapijo.
Moje spoznanje o sebi je, da mi je zaradi lastne poškodovanosti v otroštvu ( večni konflikti in neusklajenost med staršema) ta slepa pega onemogočala videti, da sem z nepravim človekom, ki sem si ga obupno prizadevala spremeniti.
Sedaj pustim, da gredo stvari svojo pot in odnos ostaja na ravni obzirnosti drug do drugega in iskanja skupnih interesov in aktivnosti, na čustveni ravni pa ostaja praznina. Nikakor pa ni ne meni ne njemu žal, da sva se potrudila narediti največ, kar se je dalo.
Težko je moralizirati, zakaj je rezultat tako slab,a nehote se nama vsiljuje misel, da terapija ni identificirala pravih vzrokov, saj sva do relativne sprave in znosnega odnosa morala priti sama.

Marineta

Terapija ni čudežno zdravilo, niti ne daje nobenih končnih odgovorov in “identifikacij”. Je samo eden od načinov, da se partnerja premakneta iz začaranega kroga in ob tem dobita uvid, odkod težave in v kateri smeri jih reševati. Od tu naprej sta partnerja spet prepuščena sama sebi. Ali bosta nadaljevala, kjer sta nehala na terapiji, si bosta upala še naprej, bosta ponovno poiskala pomoč… Terapevt ne more “ustvariti” nečesa, česar si ne želita ali upata partnerja. Pa tudi privlačnosti med partnerjema ne more pričarati. Če je ta povsem ugasnila, jo verjetno ne more nič več prižgati. Ampak tudi da to ugotoviš, je potreben najprej pogum, potem pa odločnost in vztrajnost. Vama je vsega tega očitno primanjkovalo.

Lep pozdrav

Morda nisem bila dovolj jasna – za partnersko terapijo sem dala pobudo jaz – z enostransko terapijo pa se nisem strinjala,ker je bilo preveč evidentno, v kakšne namene jo partner izkorišča – za manipulacijo z mano in nadaljevanje svojih nerešenih zasvojenosti. On to sicer sedaj prizna, ni pa sposoben narediti nobenega koraka za spremembo. Jaz pa menim, da nisem več jaz tista, Ki bom partnerja vlEkla nekam, kjer bo še nadaljnjih nekaj let spuščal meglo. Če bo sam dal pobudo, da se skupaj kam vključiva, bom seveda prijetno presenečena – ne poguma ne odločnosti mi v tej smeri ni nikoli manjkalo. Vendar mislim, da tega ne bom dočakala, zatorej se bom v preostanku življenja raje ukvarjala s področji, ki me veselijo, a se jim zaradi večnega ukvarjanja z reševanjem odnosa, nisem imela časa posvetiti. Morda bom napisala knjigo (morda celo ustanovila skupino) KAKO PREPOZNATI ODNOS, KI SE GA NE SPLAČA REŠEVATI.

Marineta

Z vsakim dnem, ko vztrajate v tem odnosu, ga še vedno rešujete. S tem nočem napisati, da je to prav ali narobe. Se mi pa zdi, da ste sami s sabo v nasprotju. Kar prepričan pa sem, da ni prav zelo modro vztrajati v odnosu, ki “se ga ne splača reševati”. Kolikor že bo še tega preostanka življenja, bi ga bilo škoda obremeniti s tako hipoteko.

Lepo vas pozdravljam

g. Gašperlin hvala za odgovor, čeprav moram priznati, da me je še bolj zamoril kot že itak sem.(mi je pa jasno, da to nima nobene zveze z vašim odgovorom kot takim). Se pač da vplivati name in to tako, da tiste stvari s katerimi sem resnično obremenjena, na račun katerih sem nesigurna (zelo) jih avtomatsko vzamem kot neko potrditev oz. “prekletstvo”, ki ga ni mogoče-nikoli rešiti.

Zadnji dan terapije, kamor sem redno in vestno hodila 3 tri mesece, sem vprašala terapevtko, kaj ona misli koliko je bilo moje otroštvo-življenje hudo, da sama niti nisem sigurna ali je res bilo ali pretiravam glede na to da so VSE ZANIKALI ALI MINIMALIZIRALI (vključno s pedofilijo ki se je slučajno dogajala nekje po 4. letu začenši, par let) in še vse ostale zlorabe, zapuščanja, izdaje itd… Sprva mi je odgovorila s povratnim vprašanjem, da kaj jaz mislim… Odogovorila sem ji, da nisem vedno prepričana kok hudo je bilo, da imam občutek, da včasih to zlorabljam, da se opravičujem, za današnje “neuspehe”, da pa včasih kar jasno čutim, da je bilo GNILO DO KONCA…
Njen končni odgovori je bil: Kaj bi bilo lahko še huje…
Nevem: morda da bi me dokončno UBILI!
Še sama sebe se ustrašim, ko tako zaničljivo, prezirljivo govorim o življenju in me postane še paranoično strah, da mi bo življenje dokonca obrnilo hrbet!!!

Praktično so terapevti-obdobno-iz raznih institucij- že več kot 10 let moji edini NAJBOLJ MERODAJNI ljudje!
Zato tudi tu gor morim, ker edino tu kdaj pa kdaj dobim merodajno povratno informacijo.
Mož ima hitro dovolj… Drugih ljudi, pa nimam-nikogar!

Kaj uporabljam- pretežno zelo intenzivno fantaziranje – to že do koder mi seže spomin in se nemorem kaj dosti kontrolirati. Pravzaprav se zavestno mečem vanje ali pa ko nekaj dobro naredim se nagredim z “odmorom”…

Ful mal upanja imam zase!
Ko sem ga spoznala sem imela občutek da se mi je Bog končno nasmehnil!
Prav nesramno ironično.
Zato se tudi jaz, ravno tako kot Marineta, šlepam s cinizmom, prezirom, racionaliziranjem itd… vse to kar sem počela že prej,da sem sploh lahko preživela.

Čutim, pa da bi bilo lahko drugače…

Napisali ste, da je najin odnos fikcija- prvič tudi sem pomislila, da je dejansko res!
Kakšni pa so odnosi?
Kakšen je pravi odnos?
Kaj to sploh pomeni?
Očitno se mi tud približno ne sanja.
Kakšne odnose sem imela do sedaj?!
…so kar morali biti fikcija…

ssa

Alkoholik ni v odnosu, zato je njegov odnos oziroma odnos z njim “fikcija”. Vendar ste vi zaradi tega še vedno v odnosu z njim, seveda če tudi sami niste kako drugače omamljeni. Vaše pretirano fantaziranje in zatekanje v sanje bi zato na nek način lahko primerjali z alkoholizmom vašega partnerja. Par omamljen od alkohola in fantaziranja ni v odnosu. Se mi zdi, da sem tisto o “fikciji” napisal malo preveč na hitro, zato to dodatno pojasnilo.

Že samo iz tega, kar ste napisali, lahko napišem, da so se vam dogajale zelo hude stvari. Po vaših besedah tako hude, da bi bila samo smrt še hujša. Vendar ste vseeno preživeli, vztrajate, iščete pomoč pri terapevtih, na forumu,… Upam, da si boste kdaj zmogli dati vsaj malo priznanja za vse to. In da boste zmogli res enkrat do konca začutiti, da zaradi tega, kar se vam je dogajalo, z vami ni ČISTO NIČ NAROBE. Da je bilo zelo močno narobe s tistimi, ki so vam to počeli. Kot otrok niste mogli storiti prav nič, bili ste nemočna žrtev v rokah drugih. Zaradi tega, kar se vam je zgodilo, niste čisto nič slabši od drugih, samo drugačni ste. Verjetno imate več in hujše težave od večine drugih, vendar ste po drugi strani močnejši in prenesete več. Ker ste drugačni, so tudi vaše želje in pričakovanja drugačni.

Ob vseh storjenih krivicah pa je zdaj vendarle dejstvo, da niste več otrok. Da vam ni treba biti še naprej samo nemočna žrtev, ki ne more poskrbeti zase. Zdaj ste odrasli in lahko poskrbite zase. Samo tega, da ne zmorete, se še ne zavedate. Za to, da si naredite lepše življenje, ne potrebujete nikogar, to zmorete sami. Če se boste naučili imeti radi, se spoštovati, si dati priznanje, biti ponosna nase, da ste sploh preživeli, se bo življenje začelo obračati bolj vam v prid. Morda je vaša prva naloga, da se naučite sama sebi biti starš, ki jih nikoli niste imeli. In morda druga, da spoznate, da v “odnosu” z alkoholikom čisto nič ne dobivate, ampak samo izgubljate in sami sebi ponavljate krivice, ki so vam jih počeli drugi. Redkokdaj napišem tako direktno, ampak če vaš partner ne bo spoznal, da ima resen problem in se ne bo odločil, da povsem prekine z alkoholom, potem pojdite stran. Ni nujno, da (takoj) stran od partnerja, ampak poskušajte iti stran vsaj od alkohola in fiktivnega odnosa.

Verjamem, da ste sposobni poskrbeti zase in da vam bo enkrat to tudi uspelo. Veliko poguma vam želim.

Res je, da z vsakim dnem, ko vztrajam v odnosu, ga rešujem – tudi s tem, da če moj partner ni pravi sogovornik ali pa se takim razgovorom izogiba, skušam odnos reflektirati z drugimi. V bistvu dobivam potrditev, da je še tako “kruta” realnost boljša od mlačne vode.
Obenem pa se zavedam, da s svojo držo vplivam na zelo počasne partnerjeve spremembe, ki se vendarle prebuja in “prizna” svoje kikse, je pa tudi sam zelo obremenjen z občutki krivde in slabo samopodobo.
Tako da zadnje čase vidim najbolj produktivno rešitev v osredotočenosti na konkretne aktivnosti, v katerih se oba dobro počutiva in sva lahko spontana. Pogovori sami po sebi pa ne rešujejo kaj dosti, saj vedno znova trčiva na bolečo preteklost.
Glede tega, da bi gojila iluzijo, da bi pri abrahamovih letih zavestno iskala novega- meni skladnega partnerja, pa bi se počutila že malce noro…Je pa res, da so se mi sesule predstave o “eni in edini” ljubezni v življenju.