kako bo…
Tudi jaz imam enega angelčka. Danes bi bila Ela stara 9 mesecev. Rodila sem jo v 39t. Še vedno mi je hudo, pa sem mislila,da bo že bolje. Pa saj so vmes dnevi, ko ne mislim nanjo in se imam čisto v redu, potem pa spet žalost žalost žalost. Pa zopet občutek krivde, da sem jo skoraj že pozabila, pa čeprav vem, da bo vedno z mano. Želim si še enega otročka, pa nama nikakor ne uspe. Sem zelo neučakana. V prvo nama je takoj uspelo. Sedaj pa moje misli delajo svojo pot.
Včeraj sem izvedela, da je moja prijateljica rodila punčko. Sem zelo vesela zanjo in ji privoščim. Ne želim si, da bi še kdo tako trpel kot me tukaj. Ampak, ko pomislim, kakšno veselje je bilo ob rojstvu, me pa čisto zvije. Pri meni je bila le tišina… Kako ste ve to premagovale? Že sedaj se nekako pripravljam, da jih bom obiskala. Vem, da takrat ne bom mislila na svojo Elo in bom čisto v redu. Sedaj pa mi po glavi roji tisoč besed in stvari.
Zvezdica nikar ne imej občutka krivde, da si jo pozabila, ker srček tvojega angelčka bije zdaj v tvojem srcu in nikdar je ne pozabiš. Da te zvije, ko pomisliš na veselje pri rojstvu drugih, ki rodijo zdrave in žive otroke, vedi da nisi edina, nas je na tem forumu najbrž veliko, pa če priznamo ali pa ne. Saj nismo zato nič slabše od drugih, saj ne da jim ne privoščimo ampak boli, ko se spomnimo, da pri nas tega veselja ni bilo. Zvezdica vedi, da tudi za nas enkrat posije sonce.
Pošiljam ti topel objem.
Punce hvala za tolažbo in pozitivne misli. Zelo sem vesela, da imamo tale forum, kjer lahko izpovemo svoje misli, pa da nas nihče ne gleda postrani.
Ja, punčko sem šla pogledat. Preden sem vstopila, sem imela cmok v grlu. Potem pa je šlo. Tudi pestovala sem jo. Nekajkrat sem pomislila, takšna je bila moja punčka (namreč teža in velikost sta skoraj enaki). Ampak sem hitro odgnala te misli. Po končanem obisku sem se počutila kar za nekaj kg lažjo in na nek način svobodno, da sem zmogla.
Res je ta bolečina, trnova pot. Ko pogledam nazaj si včasih mislim, kako sem sploh preživela teh 9 mesecev. Ne želim si še enkrat skozi to. In tega tudi nobeni ne privoščim. Ni lahko. Še posebej, če se okolica oz. najbližji delajo, da je vse ok, in pričakujejo, da si še vedno ista oseba, kot si bil prej. Pa ni res. Jaz sem se spremenila, ampak tega kot da ne vidijo. Lažje mi je z ljudmi, ki jih poznam krajši čas, ker ti ne vedo kakšna sem bila prej in ne pričakujejo, da bom zopet ista. Z njimi se počutim dosti bolj sproščeno in “normalno”.
Res človek postane nekako bolj močen, trden, in ta izkušnja, pa čeprav je boleča, nam prinese tudi kaj pozitivnega. To vidim sedaj.
Mateja K.K. vem….
En topel pozdravček vsem mamicam angelčkov.
Hujše bolečine kot je ta, da ti umre otrok verjetno ni. Sama sem v28 t nosečnosti, otrok se bo rodil z hudo srčno napako. Imela sma izbiro splav ali dokončanje nosečnosti. Odločila sma se za nadaljevanje.Zdaj se vsak dan sprašujem ali je bila odločitev prava. Sploh pa kako naj “normalno” živim,ko pa vem da bo otrok kmalu po rojstvu umrl.
Draga mavrica 5,
Ti prav nič ne zavidam tvojega položaja. Mislim pa, da če sta se vidva odločila za donositev otroka, potem je to prava odločitev. Bolečina ob izgubi je ponavadi vedno prisotna, ali otrok umre v zgodnji nosečnosti, ali pa čisto na koncu. Bolj pomembno je kako se nanjo (če imamo čas) pripravimo oz. jo znamo premagovati. Poskušaj uživati v otročkovih premikih, brcah,… prosi ginekologa naj ti naredi še kakšne slikice od UZ, pa čeprav je to samo rokica ali nogica. Še sebe fotografiraj (če želiš) sedaj ko imaš trebušček,… Lahko greš še na dodaten 3D ali 4D, da ti posnamejo kakšen filmček. Ponavadi te stvari na začetku veliko pomenijo. Dajta ji oz. mu ime. V porodnišnici lahko potem dobiš rojstni list. Ko se otrok rodi, naredita kakšen odtis rok, nog, naredita kakšno slikco. Možnosti je ogromno. Je pa to vajina osebna odločitev. Lahko pa si prebereš še kakšno knjigo: npr. Pogovori z angeli; Prazna zibka, strto srce; Devet stopnic (meni je bila ta všeč, ker opisuje kaj otrok počne in kaj čuti vseh devet mesecev nosečnosti preden pride na svet). Mogoče kakšno knjigo o pripravi na porod.
To so samo predlogi, ti pa sama izberi, če ti je kaj všeč.
Želim ti veliko moči na tvoji poti!
Objemček…
Tudi midva z partnerjem sva vedela, da najina Kaja ne bo dolgo živela, saj so mislili, da ne bo niti poroda preživela. Ampak srečna sva za vsako minuto, ki sva jo lahko preživela z njo. Naredi čim več slikic, odtis stopala… čim več, boš videla kako ti bo potem lažje pri srcu. Čeprav sem tudi jaz na začetku te trnove poti žalovanja, sem naredila album kjer je v slikah Življenje moje Kaje, ga pokažem vsem, ki mislijo, da se za tako majhnimi otroci ne žaluje in se delajo da ni nič, šele potem spregledajo, da pa je le bila to moja prihodnost…..
Topel objem zvezdica
mavrica5,pogumna mama si. Odločila si(sta) se tako kot si želela.In tako je prav.Notranja moč te bo vodila, da boš preživela. In nekoč, boš začutila, zakaj si(sta) vztrajala in vsak trenutek, k iga boš preživela,k iga živiš z otročkom sedaj je neprecenljiv.Vsaka mama, ki ji je umiral otrok si ga ni še želela spustiti iz rok.Vlkjučno z mano, sem jo rotila, da naj ostane še vsaj kakšen dan z mano.Vsaka minuta, vsak trenutek, vsak spomin je tako dragocen in tako potreben, da se poberemo in potem znova zaživimo.
Tako kot so ti povedale predhodnice: sedaj je čas za ustvarjanje spominov.Pravzaprav sedaj ustvarjanje spominov ni še nič drugače kot pri ostalih nosečnicah. Slikaj se, pridobi slikce ultrazvoka, naredi dnevnik ipd.
Prav je, da prebereš knjigo Prazna zibka, oz., da vsaj veš, da je in da ti bo na dosego rok, če jo boš potrebovala.Prav je, da ve tvoja družina…
Lahko ti pomagamo tudi v društvu.Žal smo veliko, preveliko slovesov že uredili in se pripravljali na porode. Če želiš lahko zaupaš iz kje si,( na email) kje bo potekal porod, pomagamo ti(vam) lahko pri komunikaciji s porodnišnico, pri slovesu ipd.
Možnosti so odprte, toliko, da veš, da nisi sama in da vam lahko pomagamo in stojimo ob težkih trenutkih z vami.
Veliko moči na vaši poti,