Spoštovani!

Na kratko vam bom opisal svojo zgodbo in nato vas prosim za kakšen dober nasvet za boljšo prihodnost.
Prihajam iz družine, kjer nismo nikoli imeli takšnih odnosov, da bi se med sabo pogovarjali o karšnihkoli problemih itd. Ko sem bil star 7 ali 8 let ne vem točno je oče oslepel in odšel v invalidski pokoj. Verjamem da mu ni bilo lahko in nekako človek razume, da vse to lahko močno vpliva na duševno stanje človeka. Hitr jeze, vkipljiv, bilo je dosti prepirov, psihičnega nasilja, včasih tudi fizičnega. Nikoli nisem bil navajen se s kom pogovoriti o kakšnih težavah, ampak sem jih reševal kakor sem znal. Vendar po vsem tem se v mladosti zaklel da ne bom nikoli tak kot je moj oče.
Imel sem čudovito punco, s katero sva se še nedolgo tega razšla, oz. me je zapustila. Vse ostale zveze, če jim lahko tako rečem niso bile omembne vredne in nobeni se nisem tako odprl kot tej. Ona prihaja iz družine, ki bi lahko rekel da je pravo nasprotje moji. Med sabo se pogovarjajo o seksu in vseh stvareh, nobena tema ni tabu, ljubeči odnosi itd. Zato sem se tudi preselil k njej, kjer sva živela 2 leti. V tem času sva se tudi dostikrat skregala in jaz sem hitro vzkipel, bil zelo glasen itd. Ker ima ona brata, ki bo ostal doma, sva se midva preselila k meni, kjer sva bila 1 leto.
Po določenem času, ko sva bila skupaj si je želela otrok, in poroke, vendar jaz nekako ne. Potem ko bi pa bil jaz za pa ona ni bila več. Sedaj ko sva živela v isti hiši kot moji starši, je bila tudi vsakodnevna priča odnosa mojega očeta do mame in mislim da se ji je nekako kar zavrtel film naju čez 20 let in jo je minilo do vsega. Bila sva tudi že malo odtujena in kljub temu da sem si želel sprememb v najinem odnosu in ga izboljšati, nisem znal vzpostaviti pravega ozračja za pogovor. Nakar je spoznala nekoga v službi, se zaljubila in odšla.
S tem ko je odšla se nisva zato skregala, da ne bi govorila ampak je rekla da tako ne more več, zato imava še vedno kontakte. Navsezadnje jaz jo imam še vedno zelo rad. Zdaj ko se spomnim nazaj, vidim sliko povsem drugače in je res da sem mu bil precej podoben. Sedaj ko prebiram ta forum in sem se našel v marsikateri zgodbi sem začel upoštevati nekatere nasvete in sedaj, ko je že vse prepozno, ko je spokala stvari in odšla, se lahko mirno pogovarjava in analizirava probleme. Čisto vsega tudi nisem bil kriv sam, vedno prispeva nekaj vsak. Ampak sedaj čutim šele pravo bolečino, ne morem verjeti da sem mu lahko bil tako podoben. Zelo mi je hudo za vse to kar se je zgodilo, vendar povratka ni. Od sebe sem odgnal punco, ki jo imam zelo rad in prepozno spoznal, da kljub temu da mu nočem biti podoben sem bil skoraj prav tak kot on.
Že od nekdaj me spremlja ta strah in zato se zelo težko odprem partnerki, tudi zato, ker nočem da spozna to mojo slabo stran. Rad bi se spremenil in imel družino s takim odnosom, kot jo ima bivša partnerka. Želim si tudi, da bi se vrnila, vendar ne vem če bo to kdaj mogoče.
Če imate kakšen nasvet, bo dobrodošel!

Hvala!

Lepo pozdravljeni!

REsnično je težko priti iz starih model, ki smo jih ponotranjili v svoji družini. Kot pravite ste se zakleli, da boste drugačni od očeta, pa vendar, kod da bi se vse vrtelo v narobe smer. Velikokrat odločitev, da bomo nekaj naredili drugače, požene kolesje in stvari se začnejo spreminjati, toda ne v tem primeru. Zakaj? Ker ni šlo za odločitev, temveč za strah, ki ga poganja bolečina in stik z očetom. V natežjih čutenjih, ki ste jih doživljali ob očetu, je najgloblji stik. Tam je najmočnejši odnos. Zapustiti ta svet in ustvariti nekaj novega, svojega in prijetnejšega je zelo težko, saj nas blokirana čutenja žalosti, bolečine, sramu, besa in sovraštva poganjajo v stare odnose, to so odnosi, ki so zelo podobni tistim, ki jih poznamo od doma. Nekega dne z grozo spoznaš, da si še vedno doma. In zavedanje je prvi korak k spremembi.

Punca je šla, najverjetneje tudi ona nosi veli teh čutenj, čeravno njena družina deluje navzven zelo drugaće, kot vaša. Srečujemo se ljudje iz navzven zelo drugačnih družin, čustvena podlaga v družini, pa je zelo podobna. Tudi ona prinaša svoj delež bolečine in strahu. Vendar pa ne gre obsojat nikogar, vsi nosimo delež od doma, tisti nezavedni del, ki nam obrača življenje na glavo. Pa ni nikogar, ki bi ponudil roko in te potegnil ven. Zato ostajate sami, v žalosti in razbolelosti, spoznavate kako krivično je včasih življenje.

Težko je odgovoriti na to, da je vaša punca že našla drugega. Iz pisma ne poveste, kako dolgo je že v novem odnosu. Vsekakor je med vama ostal potencial za odnos, saj še vedno vzdržujeta stike in se srečujeta. Še vedno je ta prostor med vama. Globlje, kot je v novem odnosu, težje se bo obrnila. Iskren pogovor bi morda prebil blokade in strahove med vama.

Vse dobro vam želim v prihodnje, pa srečno.

SAbina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

Pozdravljeni!

Najprej hvala za Vaš odgovor.

To da me je zapustila jo razumem, ker pač ni želela takšnega odnosa z mano, kot ga imajo moji starši. Tudi jaz si ne želim takšnega odnosa pa nja bo to z njo ali katero drugo. Mogoče se tudi preveč oklepam nje, ker je bilo po eni strani veliko truda vloženega z moje strani, da sva pa le imela precej intimen odnos. Njej sem se odprl in sva, vsaj na začetku govorila o takšnih intimnih stvareh, kot jih nisem prej govoril z nobeno. Prav tako mi je ona zaupala tako intimne stvari, kot jih prej nobeden bivši fant ni vedel. V tem smislu sva pa imela precej globok odnos in je bilo zaupanje z obeh strani. Če se bodo stvari obrnile tako, da bova kdaj pristala spet skupaj, je super, če pa ne bo pač treba s tem živeti.
Bistvo je, da bolj kot si želim biti drugačen, ne tako burno vzkipeti in ne biti podoben očetu, slabše mi uspeva. Včasih me kakšna stvar tako vrže iz tira, da takrat ne morem razmišljati o tem, da bi mirneje reagiral ampak je glasnost precej visoka. Imel sem jo, in še vedno jo imam, zelo rad in ljudi ki imaš rad jim želiš samo dobro. Ker je bolj krhkega zdravja in večkratni problemi z zdravjem, so me takšne stvari, ko se ni pazila precej spravljale iz tira. In sem ji večkrat očital da se obnaša kot otrok, samo da naredi obratno kot rečem. Ali je to pretirana skrb ali ne, ne vem? To me je zelo jezilo in v tej jezi sem običajno spet rekel, kar v resnici nisem mislil. Ali je to problem samokontrole, ker nikoli pa ni bilo nikakršnega fizičnega nasilja, toliko se pa vseeno znam kontrolirati in tudi vsako obliko fizičnega nasilja obsojam, ker sem ga kot otrok tudi okusil. Ampak z besedami pa ‘znam’ tudi močno prizadeti, tu pa se včasih težko brzdam, ampak kot pravim, zato ker mi ni vseeno!

Zakaj pa še vedno živim doma? Oče je zdaj precej hudo bolan (rak) in imamo manjšo kmetijo, kjer pa rad delam. Tudi zato sem bil za to da se preseliva k meni, čeprav si je želela na svoje. Zaradi odnosov, kakršne imamo je bil del mene tudi zato, vendar nisem človek, ki bi lahko živel v mestu.