Pozdravljeni.

Kot v vsakem razredu, je tudi v razredu moje hčere nekdo bolj popularen, drug manj. Imajo sošolko, ki je zelo priljubljena, v resnici pa prava lisica. Tudi mi smo imeli takšno, ko sem sama obiskovala OŠ. Učiteljem se prilizuje, ima same petke (to me niti malo ne moti, da ne bo narobe razumljeno), med sošolkami pa dela zdrahe. To pomeni, da ima večino časa eno prijateljico, vmes pa tu in tam skače v zelje in razdira prijateljstva drugim. Svojo hčerko učim, da to ni prav, res ogromno se pogovarjava o odnosih. Žal pa ima ta punca tako moč, da se ji nekateri ne znajo upreti. To pomeni, da se en dan spomni, da se bo npr. družila s prijateljico moje hčerke, ki je sicer bolj tiha in manj samozavestna punca. Ko jo lisica omreži, je čisto slepa in mojo hčerko ignorira. Tudi sicer je zelo oportunistična, gre tja, kjer ima korist. Sama hčerke ne vzgajam tako, da bi se vsem prilizovala. Učim jo, da je pristna in da se za nikogar ne spreminja. Seveda so skomine in ji je hudo, ker se vse vrti okoli ene ali dveh punc, rada bi bila tudi sama malo popularna, ampak to ni ona. Otroka vzgajam za življenje, saj vse mine, tudi šola in potem se pokaže, kdo je kdo.

Zanima me, če ima kdo kakšen “recept”, kako opolnomočiti otroka, kako mu svetovati, da ga takšne igrice nesramnih otrok ne žalostijo? Doma smo urejena družina, veliko se ukvarjamo z njo, pogovarjamo, družimo z drugimi… Ampak v šoli je žalostna in to precej vpliva nanjo. Verjetno čudeža ni za pričakovati, pa vendar kakšen dober nasvet morda pride prav.

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo.

Ste zelo skrbna mamica in razumem, da bi želeli svoji hčerkici pomagati in jo opolnomočiti.

Kar počnete je zelo dobro. Vaši hčerki pripovedujete, jo slišite in ji nudite oporo kako delovati v svetu in v odnosih.

Tudi punca, sošolka vaše hčerke, je po vsej verjetnosti ranjeno dekle, ki na takšen način rešuje, predeluje in funkcionira v svetu. S takšnim delovenjem se čuti pomembna in pripravljena na vse. Občutja, ki jih vzbuja ob tem pri drugih otrocih, so tista, ki jih sama nosi v sebi. Torej vso to žalost, jezo, zapuščenost, doživlja ona sama.

Otroci, ki nimajo dobrega občutja o sebi, hitro padejo pod vpliv takšnih navidez močnih punc, saj jim predsavljajo varnost in pomembnost.

Vaša hčerka je po opisu punca dobrega občutja o sebi in zna že dobro razbrati kadar kdo deluje neiskreno. Normalno pa je, da jo prizadane in razžalosti kadar ji takšna oseba razdira prijateljstvo. In tukaj je jeza ter zaščita na pravem mestu.

Tako, da je prav da jo še naprej opolnomočite, da se z njo pogovarjate o tem, da jo učite kako se postaviti za sebe, kako ostati trdna in obenem še vedno prijazna in dostopna.

Lahko ji tudi razložite ozadje te punce, zakaj funkcionira na ta način. Da je v bistvu “boga”, vseeno pa jo to ne opravičuje, da postopa na nespoštljiv način.

Skratka druge strategije kot je ta, da ste varna opora in vzgled kako funkcionirati v odnosih, ne bi priporočala. Učite jo kako izražati svoje mnenje na spoštljiv a odločen način, kako povedati drugemu, da nekaj ni v redu.

Poskušajte čim manj uporabljati grde izraze za takšno dekle, ampak reči bolj samo v smislu “je naredila, reagirala grdo, nepravično… to ni bilo lepo in prav”.

Vas pa razumem in slišim, da vas to zelo jezi, kar je seveda logično in zdravo.

Kar tako naprej in vse dobro.

Če boste potrebovali še kakšno mnjenje, se kar javite.

Lep dan

Spoštovana ga. Maša M. Bahor,

najlepša hvala za odgovor, ki mi je v veliko pomoč in tolažbo, hkrati pa potrditev, da delam prav in da smo na dobri poti.

Jasno mi je, da otrok, ki dela zdrahe in z veseljem rani druge, to v resnici občuti sam, najbrž doma s strani staršev. V tem primeru je tako, da poznam starše in si predstavljam, kaj tej punci manjka. Trudim se biti sočutna tudi do nje, ampak ko čutim žalost svojega otroka, je meni to seveda prioriteta in ja, postanem jezna na otroka, ki je mojega otroka prizadel. Tukaj si težko pomagam.

Verjetno ni recepta, kako svoji hčeri pomagati, da bi si našla vsaj eno koliko toliko zanesljivo prijateljico v razredu. To je namreč edini problem, zaradi katerega ne rada hodi v šolo in pogosto toži, da je žalostna. Zgodi se, ko ima slab dan, da zvečer pred spanjem joče, ker pravi, da v razredu ni nikogar, ki bi sam pristopil do nje. Sicer tudi izbire ni velike, to ji vedno govorim v tolažbo. Samo 10 punc je v razredu, od tega jih je pet v eni skupini, kjer nihče drug ni dobrodošel. Od ostalih petih sta pa dve večinoma čisto zase (ena od teh dveh je zgoraj omenjena “lisica”, ki vsake toliko skače v zelje drugim), pa moja hči in ta, s katero sta se najbolje razumeli. Zadnja je pa ena punca, ki bi se na vsak način rada družila s prijateljico moje hčerke, ampak je bila do nje pogosto nesramna, zato se moja hči in ona druga z njo ne želita preveč družiti. Je tudi zelo ljubosumna na mojo hčerko, kar je škoda, ker bi bilo super, če bi se vse tri lepo razumele.

Žalostni me tudi to, da se z mamico hčerine prijateljice zelo dobro poznava, ampak ona ima drugačen pogled na to. Ona pravi, da je njena hči čist navdušena, ko jo tista “lisica” (ker je pač v razredu popularna) izbere, da se bo kakšen dan ali dva družila z njo. Rada se povabi k njim domov in po cel vikend pri njih prespi, v ponedeljek pa njihove punce v šoli več ne pogleda. Jaz sem ji povedala, da svoji hčeri ne bi dovolila, da jo sošolka tako izkorišča in da tej punci ne bi pustila, da pri nas preživi cel vikend, v ponedeljek pa mojo hči v šoli ignorira. Žal ona tega mnenja z mano ne deli, tako da ne vem več, kdo ima prav in kdo se moti? Zanimivo je tudi to, da njena hči nikoli ni povabljena na obisk ali da bi celo prespala pri tisti sošolki. Niti to ji ne odpre oči. Tako da se na koncu počutim, kot da edina vidim, kaj se zares dogaja, ostali si pa vsi zatiskajo oči. Sama sem namreč mnenja, da je otroke treba odnosov učiti. Opažam pa, da redko kdo deli to mnenje z mano. Drugi raje rečejo, da se ne bodo vpletali, naj se otroci iz izkušenj naučijo, kaj je prijateljstvo in kaj ni. Žal se s tem ne strinjam, ker opažam, da taki otroci odrastejo v ljudi, ki kot odrasli počnejo dalje isto.

Ali delam prav, ko hčerki sugeriram, naj se ne pusti, da jo kdo izkorišča in jo ima za rezervno prijateljico? Ali bi jo morala pustiti, da se vedno znova opeče?

Upam, da tema pri še komu prav. Svet bi bil lepši, če bi znali lepe vzgajati otroke. Žal mi je, ko vidim, koliko je tekmovalnosti in rivalstva, namesto sodelovanja in medsebojne pomoči.

Pozdravljeni,

tukaj vas lahko samo pohvalim in vam svetujem, da delate dobro. Ste dobra mamica in želite hčerki ne samo pomagati v odnosih pač pa jo tudi naučiti kako funkcionirati v njih.

Kar se tega tiče, naredite največ s tem, da ste ji varna baza kamor se lahko vedno zateče, če ji je v svetu hudo ali se tudi v njem “opeče”. Ne morete storiti vsega, da bi jo zaščitila bolečine in porazov, lahko pa ste ji po tem vedno na razpolago za tolažbo in razumevanje. Da ji rečete: “razumem, da si žalostna, da te je prizadelo, res je bila krivica. Ampak ne skrbi, vem da ti bo drugič uspelo, da si pametna, lepa in sposobna, da si prijazna in dobra.”

In verjamem, da vse to že rečete, zato kar delate, delajte naprej in hčerki boste dali najboljšo popotnico.

Seveda, starševska funkcija je, da učimo otroke funkcionirati v odnosih na zdrav, dober način. Ni prav, da so prepuščeni sami sebi in se učijo funkcionirati od oseb ali sovrstnikov, ki nimajo zdravih, normalnih modelov.

Veliko poguma in zaupanja vase.

Vse dobro še naprej.