Ja Latissa na nekaj takšnega sem tudi sama pomislila.
Ker prvič naj bi imel težave ko je bilo v službi zelo napeto in nato mu je zbolela še mama in takrat naj bi se mu vse sesulo in je pristal na AD. Takrat se midva še nisva poznala in temu nisem pripisovala velike pozornosti, ker vsakemu se lahko kdaj zgodi da…je enostavno preveč.
Ampak…rojstvo otroka, pa…to pa ni normalno da človek postane depresiven, to pa…mi je pognalo strah v kosti.
Upam samo da jaz ostanem dovolj močna, da bom lahko skrbela za otroka, ker…moj mož ob kritičnih situacijah pobegne v svoj svet.[/quote]

Vem, da tole ne bo v pomoč, ampak rojstvo otroka ni kritična situacija – no, razen če se ne rodi res hudo bolan otrok. To je pravzaprav vsakdanja, običajna, normalna situacija. Ne bom rekla, da ni naporna, seveda je, ni pa nič neobvladljivega.
Včasih se vprašam, a smo ženske res kastrirale moške s svojo emancipacijo ali kaj, ker toliko jokavčkov, kot jih spoznavam zdaj, je pa res no … Kot da je moška samozavest in samostojnost obratnosorazmerna z žensko in oboje skupaj ne more funkcionirati. Namesto da bi bilo vsem skupaj lažje, ker ženske nismo več nemočne princeske.[/quote]

rojstvo otroka je kritična situacija za ljudi, kot je večina današnjih mladih, ki so razvajeni do amena. če malo prečekiraš poste, boš ugotovila, da se večina hvali s tem, kako do 30. leta doma ni naredila čisto nič, ampak so jim rit odnašale mame in babice. skrbeli so samo za svojo rit in čisto nič drugega.
Zato sta sedaj tako avtorica, ki ni dobila pozornosti, ki si jo je zamislila in njen mož, ki se mu je svet spremenil za 100% čisto iz sebe. In drug drugega krivita za nedoraslost. Avtorica je pač toliko na slabšem, ker je ženska in res ne more otrok kar pustiti. Saj ji najbrž tudi njena mama asistira na veliko zraven. Emancipacija nima nič s tem. Če ne bi bila avtorica toliko samostojna, bi jo tak tip lepo namlatil, kot je bil običaj v lepih starih cajtih.

🙂 oh sem se nasmejala logičnem razmišljanju tipa, ki je napisal post zgoraj. Priznam, da je vse skupaj tudi meni logično, rešitev do katere je prišel pa ni ravno pravilo.

No tudi jaz imam super moža. že 9 let se slišiva na dve do tri urice (če je kje v tujini mi pošlje sms). Pomaga mi doma pri gospodinjskih opravilih. Edino pri darilih pa je.. hm.. 🙂 no bolj počasen. Na rd se spomni, valentinčka tudi. kej dost več pa ne. rožice mi obljublja že lep čas, pa jih po mojem še lep čas ne bom vidla. Mi tudi ne pomeni tolk vse skupaj. Všeč mi je njegova pozornost ne darilo.
Sem pa res opazila, da ko sem jaz bolj izvirna (ko dobi kako sporočilce v paketu za malico, čokoladico s srčkom itd.) je tudi on potem precej bolj pozoren do mene.
Kljub vsej njegovi pozornosti pa niti pomislim ne na drugega. 🙂 Ne glede na to, da posesa po hiši, pobriše posodo, sprazne smeti itd…

Tehnično gledano bi lahko trdili, da je tudi mož na nek način rodil, dobil otroka, pa tudi on ni dobil vrtnice.
Sem prepričan, da se ti bo že še oddolžil. Če drugače ne, pa s še enim otrokom. 🙂