Kako aktivno čakati, da čimprej najdemo rešitve in svoj notranji mir?
Pozdravljeni vsi!
Razmišljala sem o različnih poteh, kako čimbolj uspešno iskati rešitve. Čeprav vem, da bližnjic ni, bi vseeno želela, da si pomagamo pri tem, KAKO AKTIVNO ČAKATI, DA ČIMPREJ NAJDEMO REŠITVE IN SVOJ NOTRANJI MIR.
O aktivnem čakanju je bilo že marsikaj vzpodbudno napisanega ob raznih temah. Kljub temu se mi zdi potrebno, da temu posvetimo posebno temo.
Spomnila sem se na mojo zelo pozitivno izkušnjo, da se je včasih dobro od svojih lastnih problemov tudi nekoliko oddaljiti. Eno je z branjem temu primerne literature, drugo je stik z naravo, gibanje, tek, hoja, hribolazenje, druženje s prijatleji, ogled kulturnih prireditev, raznih zanimivih predavanj, veselje v dajanju, da nekaj pozitivnega prispevamo (otrokom, prijateljem, sodedom, starostnikom, okolju…). Aktivno čakanje pomeni tudi vključiti se v ustrezno terapijo ali si kako drugače pomagati.
Verjetno ima vsak kakšno zanimivo izkušnjo, ki ga je dvigovala v času aktivnega čakanja na pozitivne spremembe. To pomeni, da je kljub vsem težavam z MOM, kar se da polno živel. Želela bi, da skupaj poiskušamo iskati že uhojene poti, ki so nam pomagale.
Danes mi je polepšal dan ogled predavanja Marjana Ogorevca. Če koga zanima, prilagam link: https://www.youtube.com/watch?v=oNEw35N9_TM
Pri vsem je najbolj pomembno to, da čimbolj ohranimo naše zdravje in našo živost in si s tem tudi med seboj pomagamo. Oblikovanje te teme sem si nekako zamislila po principu “z majhnimi koraki, do velikega cilja”. Vse kar je pozitivno in nas dviguje, je za nas dobrodošlo. Pa srečno! Lp Odmev
Odmev, tale tvoja pobuda se mi zdi super in sem dolgo razmišljala, kaj bi prispevala. Pa sem se odločila, da pošljem en tekst, ki sem ga prevedla iz ene od mnogih knjig, ki sem jih prebrala v tem času, ko si ližem rane. Drobna knjižica, a zelo koristna. Odlomek, ki ga bom skušala pripeti (upam, da bo ratalo – če ne, ga bom pa skopirala v tekst) je sicer malce pesniški in morda za marsikoga na tem forumu preveč new-age-erski, ampak jaz sem se v njem zelo našla in morda se bo še kdo. Je pa namenjen ljudem, ki smo bili z narcisom in smo ga (oz. jo) zapustili.
Sicer pa meni v tem času ne pašejo neke strašne aktivnosti niti druženja. Po službi sem najraje doma, sama s sabo. No, pa na kakšen sprehod v naravo tudi grem in mi dobro dene. Pa ne gre za to, da se zapiram vase. Enostavno čutim, da zdaj to samoto rabim in obenem tudi vem, da bo to obdobje sigurno minilo in bom spet bolj družabna.
Hvala za predavanje M. Ogorevca. Tudi mene je razvedrilo in se mi zdi vredno ogleda.
Lp,
Anuk
Anuk, pozdravljena!
Mislila sem si, da pač odprta tema nikogar ne zanima. Zato iskrena hvala za tvoj trud in za čudovit prispevek. Bilo mi je toplo pri srcu in v mislih te objemam.
Še vedno sem bila pod vtisom polnočnega kluba o „Čustvenih vampirjih“ in hkrati zadovoljna, da se dogaja osveščanje ljudi tudi s tovrstnimi oddajami. Hvala vsem udeleženim na polnočnem klubu. Navdušena sem bila nad izvajanjem meni nepoznanega dr. Jurija Clemenza, posebej pa še, ko sem malo pobrskala o njegovih dejavnostih na internetni strani. Znanja je v Sloveniji veliko, le potruditi se moramo najti vse vire, ki so nam na razpolago in jih usmeriti v skupne cilje.
Misel: „To bi bil lep svet za nas, ne za psihopate. Kajti, če se ta dva svetova združita, bi oni nehali obstajati.
Torej delajmo skupaj za to, da bi ta dva svetova približali drug drugemu. Da bi pregnali temo in razkrili vsem empatičnim človeškim bitjem, da so čudovita. Nikoli se ne sramuj zlorabe, ki si jo doživela; ne sramuj se preteklosti. Vse se je zgodilo z razlogom in zdaj si tu – in to je zate šele začetek,“ sovpada z mojo željo, da si med seboj čimbolj pomagamo s pozitivnimi izkušnjami in dejanji. Vsak tak prispevek je zame dobrodošel, saj me odtegne od misli na vse nesmisle, ki se mi včasih dogajajo in se mi vsiljujejo. Četudi vem, da se je dobro včasih oddaljiti od svojih problemov, da jih lahko bolj objektivno vidimo, mi to vedenje v časih enostavno ne pomaga. Zato mi taki prispevki vedno znova potrdjo, da sem na pravi poti in znova dajo navdih, da rečem življenju DA.
Res pa je, da včasih uporabne pozitivne izkušnje ne zmoremo kar stresati iz rokava. Vendar tudi žaba, ki pade v smetano in brca, pride enkrat na površje… Zato upam in želim, da se o tej temi še beremo. Lp Odmev
Pozdravljeni Odmev in Anuk!
Prav ganjena sem, da ste uporabili izraz “aktivno čakanje”. Jaz ta izraz izjemno rada uporabim, ker nakazuje, da ko čakamo na neko pomembno odločitev ali spremembo, delamo na tem, da se bo karseda dobro iztekla. Sem pa dobila tudi pripombe, da je izraz oksimoron.
K vajinim vsebinam bom dodala le časovno komponento. Vsako stvar, ki jo začnemo delati na novo, se ji zavežimo za tri tedne, da vidimo prve učinke in nato za tri mesece, da vidimo spremembe. Zakaj? Ker približno tri tedne potrebujejo naši možgani in celotno telo, da se privadi na novo paradigmo in tri mesece, da jo osvojimo kot nekaj avtomatskega.
LP
M
MZD, pozdravljeni,
ze v temi moski z MOM zensko ste nakazali, kako se lahko aktivno caka, zame je to predvsem premisljevanje, tehtanje, iskanje informacij, gledanje svojih meja in zelja, itn…
To je bilo govora predvsem za stanje, ko se moski odloci, da ostane… Kaj pa tista druga pot, ko se odlocis, da ne ostanes oz. se precej resno odpira ta moznost.
kako pa gre potem?
lp svo
Pozdravljeni SVO!
V vseh primerih delati vse, kar je mogoče in da je vam v korist – predvsem dolgoročno, kajti gledanje samo na kratkoročne koristi zmede, če si v minusu. Vedno je dobro pretehtati obe plati – ostati ali oditi in nabrati informacije.Odločitev naj bo premišljena in dobro načrtovana. Odločitev je vaša in samo vaša in vi jo boste zagotovo naredili tako dobro kot najbolje znate. Da si boste lahko zaupali, zberite informacije in ocenite stanje.
Oditi in porušiti mostove je mogoče samo v primeru, da vas na MOM/NOM ničesar ne veže. V tem primeru boste študirali in načrtovali odhod malo bolj natančno.
Če gre za otroke in premoženje v primeru zakonskega partnerstva in družinske člane, če gre za širšo družino, skupno premoženje na primer, če gre za poslovno partnerstvo, … bo obojno znanje prišlo prav, saj neke vrste odnos ostane in ga je treba obvladati.
V načrt vključimo tudi oceno tveganja za bolečine, stroške, razne socialne in psihološke mahinacije in manipulacije, … in se pripravimo, da bomo prenesli.
LP
M
Hvala za odgovor, ki ga nerad slisim, oz. izgleda da sem se vedno v fazi, ko se kar ne morem narediti v glavi tistega konkretnega koraka naprej…mislim, da me se vedno veze “kaj pa ce” in “saj mogoce pa ni tako slabo…” in “dajmo ji se eno sanso”…
vsekakor dnevnik in belezenje reakcij in dram je tisto, kar me vedno opomni, da stvar ne stima.
Zelo me strezni tudi, ko vidim, kako drugje pari delujejo, kako so nekatere stvari samoumevne, in da je tak odnos res skorajda nemogoc, oz. je treba res veliko prilagajanja, pa se vedno dobis ven en minimum.
Dati vse na eno polico, od odnosa, otrok, premozenja, kasnejsih stikov, predvidenih mahinacij in psiholoskega trpincenja – to je tezko, kot da bi se lotil zidanja stolpnice in v glavi drzal vsako podrobnost. Se pa zavedam, da moram biti pripravljen na najslabse scenarije in jih biti zmozen preziveti, da se sploh lahko zacnem iti to igro v zadnjem krogu. Ampak kolikor bi rekel, nekako stopicljam proti tej zrelosti v glavi.
lp SVO
Še nekaj bi dodala k tej lepi temi o aktivnem čakanju 🙂
Meni sta moja oba momsterja zelo pogosto očitala egoizem. Bolj sem se razdajala, bolj sta mi govorila, da tako sebičnega človeka, kot sem jaz, še nista srečala. Zdaj vem, da je šlo za projekcijo, takrat pa nisem vedela in sem se trudila in trudila, da bi jima dokazala, da se motita. Klasična momsterska past, v katero sem padla.
In zdaj je moja nova mantra tole: Nikomur ne rabim dokazovati, da sem dober človek.
Pravzaprav nikomur ne rabim dokazovati ničesar. Sem, kakršna sem. S svojimi pomanjkljivostmi in vrlinami, v enih stvareh močna, v drugih šibka, tako kot večina običajnih ljudi.
Zdaj morda res postajam egoistična, ampak zdravo egoistična 🙂
Predvsem bolj poslušam sebe in se več ne trudim za vsako ceno ugajati. Vzgojena sem bila namreč tako, da moram biti ves čas pozorna na druge, moji občutki pa niso bili pomembni, moje počutje ni bilo pomembno. Paziti sem morala samo na to, da se drugi ob meni dobro počutijo. Zdaj pa to obračam: vedno najprej preverim, kako se počutim jaz in kaj si želim jaz in se potem odločam glede na to. Hm, saj se res sliši egoistično. Ampak zame je to pomemben korak naprej v procesu zdravljenja.
Za ljudi, ki so rasli v kolikor toliko zdravem okolju je vse to verjetno nekaj samoumevnega, zame pa pomeni zavesten trud in delo. Naučiti se poslušati sebe, ne samo druge.
Upam, da bo čez tri mesece to zame postalo nekaj avtomatskega, kot pravi dr. Dernovškova zgoraj 🙂 Čeprav se mi zdi, da bom najbrž potrebovala več časa, ker je ta vzorec v meni tako globoko zasidran.
Lep pozdrav,
Anuk
Pozdravljeni Anuk!
Tri tedne/3 mesece rabijo možgani za vsako posamezno paradigmo. Zavedati se je treba vsakega posameznega koraka in ga vztrajno ponavljati.
Na primer, da želite osvojite paradigmo “Jaz sem OK.” Ker je to nekaj novega, naši možgani to testirajo.
In se zgodi, da vas boli glava in se pojavi misel, “Hej zdaj pa nisem OK, ali pa mogoče pa nisem OK”. Zamenjamo jo z “glava boli, zdaj je počutje bolj tako tako in sem kot oseba OK.”
Potem se zgodi nekaj v službi in spet je to test za novo paradigmo, … Na začetku gre bolj počasi, nerodno, kot bi se učili voziti avto…
Tri tedne/3 mesece velja, da prenesete vsa mogoča testiranja nove paradigme in če so ena zelo pogosta, se bo odziv nanje bistveno zmanjšal ali izginil, kar pa ni osnovni namen vsega prizadevanja.
Glavni namen vsega opisanega prizadevanja je, da postane odgovarjanje na “To in to se dogaja in zato nisem OK” povsem avtomatsko in se korekcija izvede nemudoma. Nikoli ni mogoče doseči, da se ne bi zdrznili, postali pozorni, se ozrli okoli sebe in vase in pri tem doživeli nekaj kratkega nelagodja. To namreč ni mogoče, saj ti odzivi služijo naši zaščiti. Nato pride odrešujoče olajšanje – ugotovitev in občutek, ko je nevarnost mimo oziroma da je sploh ni. Vse to se vse zgodi izjemno hitro, ko je avtomatizirano in olajšanje je zelo veliko.
Imam bolj malo časa in sem malo bolj kratka
Če ni dovolj jasno, javite
LP
M
Živjo,
Naj povem,da pri meni tri mesece,ni prišlo do velikih sprmemb.Pri meni je pol leta trajalo,da se je stanje spremenilo.In,da me ne duši več.Ko je sonček grem na daljši sprehod med drevesa (tri h) in sedaj je bilo, veliko te priložnosti.Sedaj mislim,da sem komaj čez dobro polovico in bo še treba delati na sebi.Novoletne praznike sem prav lepo preživela,čeprav me je bilo pošteno strah…Ampak sem res samo sebe prepričala,kako mi je lepo,ko se vležem na kavč in mir,mir.Kako je lepo,ko ti nihče ne daje negativne energije.Kako je lepo,ko nisi pod stresom.Pri meni ni enostavno sem preveč srčna.Dala sem si cilj eno leto.Torej še pol leta.Vem,da je najtežja polovica za menoj.Zame, že ima jutrišnji dan nek cilj.In se veselim jutrišnega dne.Ampak kakšen dan,pa še vedno padem in je obup.Ampak opažam,da je takih dni vedno manj.Jaz se sama seboj pred ogledalom pogovarjam.Preden si spoznala MOM si bila srečen človek polna pozitivne energije,si znala vse porihtati.To si zmožna nazaj dobiti,da se boš veselila novih dni.Pozabi lepe trenutke,ki si jih preživela z MOM in pomisli koliko psihičnega trplenja je bilo in strahu.To si sama sebi dopovedujem tudi večkrat na dan in meni pomaga-ogledalo.Lep pozdrav
Pozdravljeni Anuk, svo in Cefevita!
Berem vase obcutke izpred 3 let.
Tudi sama sem v podobni situaciji. Dolgo, predolgo je trajalo, da sem dojela situacijo, da sem si priznala, da sem ok,da nisem tisto kar partner projicira name.
Veliko, ogromno je k razodetju pomagal ta forum, pa tudi podobni. Hvala vam neznani ljudje, da ste vse vase obcutke delili tu.
Najhuje je priti do zavedanja, da nekaj ni v redu. Ampak ko zacnes iskati, ti je dano dobiti, odpirajo se ti tiste prave spletne strani, prav tiste ki jih potrebujes. To niso nakljucja.
In mislim, da je najtezje delo priti do odlocitve. Saj imas veliko let v mislih: saj ne more biti tako, saj bo moral nekoc spoznati, saj ne mote bit tako zloben in egoisticen…a cas gre naprej in pokaze,da je lahko. Tezko je tudi ker partnerja ljubis, si ga zelis ob sebi, ampak ne takega kot je, ampak drugacnega.
Odlocitev je tisti trenutek,ko preklopis na prihodnjost. Ne, ne grem se vec te morije duse. Ne,ne zasluzim si takega tretmaja s strani partnerja. Zasluzim si spostovanje.
Ko prides do tu, je veliko reenega.
Sama sem zacela z delom na sebi ze dve leti nazaj. Koncno sem spoznala, da moram zaceti pri sebi. Hodila sem tudi k dvema psihoterapevtoma. Nisem dobila zaenkrat tistega, kar sem zelela. A mislim da tudi to prihaja takoj v novem letu.
MaryLinM,
jaz sem končala zadevo pred enim tednom. Včasih pride trenutek, ko me prevzame strašno hrepenenje po njegovi bližini (drobtinice so bile “jami” in v nekem delu partnerstva izgleda kot da sva se našla prava dva), včasih pa je obdobje miru, odrešitve, svobode…
Pa si rečem, da je za moje občutke kriva kemija v telesu, katero sama sprožim, torej jo lahko tudi ustavim. Pa pomaga 🙂
Drži se, danes ne bo lahko…
Odlična rešitev tole s kemijo v nas…
Pomaga tudi, če se zavedaš, da v resnici ne hrepeniš po njem, temveč po svoji iluziji, kako bi lahko bilo oziroma svojih sanjah, ki si ga projecirala vanj. Torej si pusti hrepeneti po nečem lepem, vendar se zavedaj, da ti on tega v resnici ne zmore uresničiti oziroma se lahko zgolj pretvarja, da izpolnjuje tvoja hrepenenja, kadar kaj želi od tebe oziroma, kadar začuti, da te bo izgubil.
GittaAna
Ja, res je. najtezje je del, ko se odlocas in tehtas. Pri meni je bila ta faza cca 3 leta…
Potem ko sem se odločil, je prisla velika mirnost in olajsanje.
So pa prisle druge bitke, namrec dvobojev ni tako hitro konec. tako da je treba si nabrati zvrhano mero potrpezljivosti in vztrajnosti.
Pa po moznosti postati en “siv kamencek”, ki je konfliktni osebi nezanimiv, torej cimmanj govoriti o custvih, veselju itn.. cetusi je to lahko nek dogodek, ko si vesel, da se je otrok necesa novega naucil.. vse to zadrzis zase in zacnes ziveti svoje zivljenje.
lp SVO
Res je SVO,
vsa svoja čustva je potrebno skriti pred narcisi, tudi svoje veselje, srečo, lastne uspehe, ko si na nekaj ponosen, ko maraš druge ljudi, ko narediš dobro za druge ljudi ali oni za tebe, svoje prijatelje, vse kar si sam dobrega privoščiš, vse v čemer uživaš, vse kar sam dobro in pozitivno misliš, ne smeš deliti pohval drugim, ne bi se smel nasmehniti ali pa prijazno z njimi govoriti z drugimi, skriti bi moral celo nov avto (ker narcis zelo neprimerno loputa z vrati in je nepazljiv, ko kaj nalaga vanj ali iz njega). Skratka vse pozitivno ne sme biti del tebe. Zatreti sam sebe v kali bi bilo zanj najbolj optimalno. To bi ga veselilo. Vse ostalo ga seveda jezi.
Vse kar je negativno v tvojem življenju, pa ga seveda neizmerno veseli. Uživa, ko si bolan, ko imaš v službi težave, ko ti kdo reče kaj negativnega…
Tako, da se naučiš oboje: skrivati srečo in nesrečo. Tako je najmanj komplikacij. In ne pozabiš živeti svojega življenja brez, da bi ga delil z njim… Ja, tako je mogoče živeti z njim, a ljubezni tukaj žal ni. So pač nekateri cilji, ki si si jih zadal…
Lp,